Motnje hranjenja

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

ponedeljek, 09. november 2009

Mnenja o podobnih težavah

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Pozdravljeni, stara sem osemnajst let in imam že šest let motnje hranjenja. Kot otrok sem bila okrogla, zato so me ljudje zasmehovali, se norčevali na moj račun, doma pa so me silili, naj shujšam. Vozili so me od zdravnika k zdravniku, mi manjšali in odvzemali obroke ter mi nenehno govorili, da so suhi ljudje bolj zdravi, srečni, zadovoljni, lepi ...Obenem sem imela babico, ki je uživala v pripravljanju obrokov zame, me silila jesti in podobno. Skratka, noro! Pri dvanajstih letih sem si zaželela ugajati in tako se je začela pot proti peklu. Imam anoreksijo, vendar se občasno poslužujem tudi bruhanja. Ponavadi bruham, kadar je doma napeto, ko gre kaj narobe ali ko sem na smrt lačna in se preprosto ne morem vzdržati ter pojem preveč. Večkrat sem se že spravila na pot zdravljenja, a sem se vselej vrnila nazaj. Doma vsi vedo, kaj je z menoj, vendar nihče ne ve, kaj in kako. Sicer so radi "pametni", kaj dosti pa se ne ubadajo z menoj naj pač storim, kar bom storila. Pogosto se mi dozdeva, da jih moti, ker me ne morejo imeti v oblasti, kot so me vedno imeli, zdaj pa je to oblast prevzela bolezen. Izgubila sem tudi stik z okolico. Prijatelje sicer še imam, vendar se jim bolj kot ne izogibam. Enako se mi je zgodilo s šolo. Nekako me je postalo strah, da ji nisem kos, in sem se umaknila, čeprav si zelo želim šolanja, ker nisem lena in me učenje veseli, vendar ga trenutno ne zmorem. Okolica se na mojo zunanjost ne ozira. Pogosto mi kdo reče, da sploh nisem tako zelo suha, da nisem videti bolna, vse to pa še poslabša zadevo. Imam namreč malo kilogramov, vendar mi v telesu zastaja veliko vode, tako da jih tehtnica kaže približno 34, čeprav je pokazalo tudi manj. Sicer se ne tehtam, ker me je strah mojih odzivov. Bila sem tudi že zelo samomorilna. Bolj kot ne sem v depresivnem stanju, zadnje čase pa imam tudi veliko zdravstvenih težav. Na eni strani si močno želim ozdraveti, vendar si del mene želi umreti. Bojim se, da ta del ni realen, da je le trenuten, ker sem v stanju, v kakršnem sem. Imam vizije, ki jih želim uresničiti, vendar ne vem kako, zato se obračam na vas. Prebrala sem vaše knjige in moram reči, da ste enkratni. Pomagali ste mnogim ljudem, bili ste tu, ko so vas potrebovali, in jim prisluhnili. Malo je takih, v Sloveniji pa sploh, saj sem sama okusila že nekaj načinov dela v naših ustanovah, a doslej še ni bilo napredka, saj prej ali slej izgubijo upanje s teboj! Lep pozdrav !

Deklica

Odgovor:

Draga Deklica,
težko mi je, ko berem tvoje pismo! Težko mi je kot mami treh deklic, ki sem jih spremljala in jih še spremljam skozi nevarno in pasti polno odraščanje v svetu, ki od vseh in vsakogar zahteva popolnost. Gledam njihove dvome in spotikanja čez čeri nizke samopodobe in globoko čutim svojo nemoč, da bi jim dopovedala vsaj to, kako čudovita in dragocena bitja so prav zaradi svoje drugačnosti, ter se ves čas zavedam rušilnega pritiska tekmovalnosti in perfekcionizma, ki pritiska nanje, še tako nežne in ranljive. Težko mi je kot zdravnici in človeku, ki se je odločil, da je njegovo poslanstvo pomoč drugim ljudem, takšnim, kot si ti, saj se mi pri branju takšnih pisem včasih zazdi, da sem sama, da ni nikogar, ki bi poprijel in ponudil pomoč od lakote umirajočemu otroku v stiski. Kako, hudiča, si lahko nekdo, zaposlen v državni ustanovi za zdravljenje ljudi v stiski, dovoli, da izgubi upanje! In kako presneto blizu sem včasih tudi sama temu, da bi me prijelo malodušje, saj se mi zdi, da je teh zasvojenosti vse več; na enega, ki je rešen, jih vidiš pet zdrseti v prepad. Težko mi je kot človeku, ki svoj obstoj temelji na globoki veri v to, da so ljudje v osnovi dobri, čudoviti, polni potencialov, kot človeku, ki se mora trdno oklepati teh svojih načel, čeprav se včasih zdi, da ta svet poganjajo naprej samo zavist in brezobzirna požrešnost, da bi si nagrmadili bogastvo na račun drugih. In težko mi je, ko toliko pričakuješ od mene, jaz pa naj ti le s pismom pomagam premakniti to, česar drugim s terapijo ni uspelo.

Draga moja Deklica, ne boj se sveta. Kakršen je, takšen je, tu se ne da pomagati in ni se mu smisla upirati. Kaj bi sanjarili, kakšni bi morali biti, če pa imamo v sebi moč, da spremenimo vsaj en majčken delček, tisti v svojem srcu. Ko bo tam vse v redu, bo vse v redu tudi zunaj, čeprav bo še vedno tako kot zdaj. Ne boj se, ta svet ni narejen za popolne ljudi! Nihče od nas ne more doseči vseh "navideznih zahtev", ki nam jih naj bi vsiljeval zunanji svet. Ne po postavi, niti po videzu, ne po moči, niti po pameti. Edini standard, ki velja zate in za vsakogar, je, da postaneš najboljši, kot moreš biti. Boljši pač ne moreš biti, in to je dovolj. Ozri se okrog sebe: vsi so nepopolni, pa kar živijo, se trudijo, se imajo radi in včasih tudi ne, si prizadevajo in včasih tudi ne, se opotekajo in se trudijo, se včasih tudi spotaknejo in dobijo pomoč in to je življenje.

Poglej, na pragu odraslosti si in tukaj lahko najdeš svojo novo možnost. Praviš, da so te nekoč, ko si bila še otrok, imeli v oblasti domači, zdaj pa je to oblast prevzela bolezen. Odraščanje pa pomeni, da oblast prevzameš v svoje roke. Morda ti je sprva godilo, ko si staršem odrekla oblast nad svojim telesom (koliko ješ) in jo za hip imela sama, toda končati se mora s tem, da imaš nadzor nad hranjenjem ti in ne tvoja zasvojenost. Tako kot pri drugih zasvojenostih ni druge možnosti, dokler ne vzpostaviš abstinence in se ne nehaš omamljati, je ni niti tukaj. Ti se omamljaš z občutkom nadzora, ko se odrekaš hrani, po kateri tvoje izčrpano telo bolestno hrepeni, in če hočeš ozdraveti, moraš odnehati. Ni druge rešitve! Pet polnovrednih obrokov na dan, kakovostna prehrane, zmerna telesna dejavnost (sprehodi v naravi) in skupina, ki ti bo pomagala, da boš strah in tesnobo, ki te bosta popadla, ko boš začela abstinirati, razrešila drugače. Vzeti svoje življenje odgovorno v svoje roke in poskrbeti zase, za svoje potrebe, tako telesne in duševne, kot tudi socialne in duhovne. Najti ljudi, ki ti bodo znali in hoteli pomagati, najti ljudi, ki jim lahko pomagaš. Odpustiti staršem, ker niso znali, in odpustiti sebi, ker nisi popolna. Nehati sanjati o popolnem življenju "nekoč, ko boš imela idealno težo", in živeti to življenje, takšno, kot je danes! Nehati protestirati proti svetu in ljudem, ki niso v redu, in poskrbeti, da boš zadovoljna s sabo. In potem se tudi vizije uresničijo!
Danes je prvi dan tvojega novega življenja. Odloči se, da ga boš preživela tako, kot v sebi dobro veš, da je najbolj prav. In potem ti bo jutri, ko bo prišel nov dan, že malo lažje, ker bo že drugi. Vedno, v vsakem trenutku, ravnati najbolje, kot moreš. To ni nedosegljiv cilj. Nedosegljivi so cilji, ki jih merimo s kilogrami, centimetri, tolarji in podobno. Postaneš lahko le najboljša različica same sebe, ne pa nekdo drug!

Draga Deklica, ti in tebi podobne deklice, ki mi pišete: nisem izgubila upanja nad vami in tudi ve ga ne smete izgubiti niti nad seboj niti nad svetom. Svet, gledan skozi otroške oči, je res lahko videti strašen in neobčutljiv. Toda v njem je veliko ljudi, ki še znajo videti vse kaj drugega kot zunanji videz in ki vam bodo radi pomagali po tistem delu poti, ki je vam pretežak. Le pustite si pomagati!

Držim pesti!