Odgovor:
Draga Deklica,
težko mi je, ko berem tvoje pismo! Težko mi je kot mami treh
deklic, ki sem jih spremljala in jih še spremljam skozi nevarno in
pasti polno odraščanje v svetu, ki od vseh in vsakogar zahteva
popolnost. Gledam njihove dvome in spotikanja čez čeri nizke
samopodobe in globoko čutim svojo nemoč, da bi jim dopovedala vsaj
to, kako čudovita in dragocena bitja so prav zaradi svoje
drugačnosti, ter se ves čas zavedam rušilnega pritiska
tekmovalnosti in perfekcionizma, ki pritiska nanje, še tako nežne
in ranljive. Težko mi je kot zdravnici in človeku, ki se je
odločil, da je njegovo poslanstvo pomoč drugim ljudem, takšnim, kot
si ti, saj se mi pri branju takšnih pisem včasih zazdi, da sem
sama, da ni nikogar, ki bi poprijel in ponudil pomoč od lakote
umirajočemu otroku v stiski. Kako, hudiča, si lahko nekdo, zaposlen
v državni ustanovi za zdravljenje ljudi v stiski, dovoli, da izgubi
upanje! In kako presneto blizu sem včasih tudi sama temu, da bi me
prijelo malodušje, saj se mi zdi, da je teh zasvojenosti vse več;
na enega, ki je rešen, jih vidiš pet zdrseti v prepad. Težko mi je
kot človeku, ki svoj obstoj temelji na globoki veri v to, da so
ljudje v osnovi dobri, čudoviti, polni potencialov, kot človeku, ki
se mora trdno oklepati teh svojih načel, čeprav se včasih zdi, da
ta svet poganjajo naprej samo zavist in brezobzirna požrešnost, da
bi si nagrmadili bogastvo na račun drugih. In težko mi je, ko
toliko pričakuješ od mene, jaz pa naj ti le s pismom pomagam
premakniti to, česar drugim s terapijo ni uspelo.
Draga moja Deklica, ne boj se sveta. Kakršen je, takšen je, tu se ne da pomagati in ni se mu smisla upirati. Kaj bi sanjarili, kakšni bi morali biti, če pa imamo v sebi moč, da spremenimo vsaj en majčken delček, tisti v svojem srcu. Ko bo tam vse v redu, bo vse v redu tudi zunaj, čeprav bo še vedno tako kot zdaj. Ne boj se, ta svet ni narejen za popolne ljudi! Nihče od nas ne more doseči vseh "navideznih zahtev", ki nam jih naj bi vsiljeval zunanji svet. Ne po postavi, niti po videzu, ne po moči, niti po pameti. Edini standard, ki velja zate in za vsakogar, je, da postaneš najboljši, kot moreš biti. Boljši pač ne moreš biti, in to je dovolj. Ozri se okrog sebe: vsi so nepopolni, pa kar živijo, se trudijo, se imajo radi in včasih tudi ne, si prizadevajo in včasih tudi ne, se opotekajo in se trudijo, se včasih tudi spotaknejo in dobijo pomoč in to je življenje.
Poglej, na pragu odraslosti si in tukaj lahko najdeš svojo novo
možnost. Praviš, da so te nekoč, ko si bila še otrok, imeli v
oblasti domači, zdaj pa je to oblast prevzela bolezen. Odraščanje
pa pomeni, da oblast prevzameš v svoje roke. Morda ti je sprva
godilo, ko si staršem odrekla oblast nad svojim telesom (koliko
ješ) in jo za hip imela sama, toda končati se mora s tem, da imaš
nadzor nad hranjenjem ti in ne tvoja zasvojenost. Tako kot pri
drugih zasvojenostih ni druge možnosti, dokler ne vzpostaviš
abstinence in se ne nehaš omamljati, je ni niti tukaj. Ti se
omamljaš z občutkom nadzora, ko se odrekaš hrani, po kateri tvoje
izčrpano telo bolestno hrepeni, in če hočeš ozdraveti, moraš
odnehati. Ni druge rešitve! Pet polnovrednih obrokov na dan,
kakovostna prehrane, zmerna telesna dejavnost (sprehodi v naravi)
in skupina, ki ti bo pomagala, da boš strah in tesnobo, ki te bosta
popadla, ko boš začela abstinirati, razrešila drugače. Vzeti svoje
življenje odgovorno v svoje roke in poskrbeti zase, za svoje
potrebe, tako telesne in duševne, kot tudi socialne in duhovne.
Najti ljudi, ki ti bodo znali in hoteli pomagati, najti ljudi, ki
jim lahko pomagaš. Odpustiti staršem, ker niso znali, in odpustiti
sebi, ker nisi popolna. Nehati sanjati o popolnem življenju "nekoč,
ko boš imela idealno težo", in živeti to življenje, takšno, kot je
danes! Nehati protestirati proti svetu in ljudem, ki niso v redu,
in poskrbeti, da boš zadovoljna s sabo. In potem se tudi vizije
uresničijo!
Danes je prvi dan tvojega novega življenja. Odloči se, da ga boš
preživela tako, kot v sebi dobro veš, da je najbolj prav. In potem
ti bo jutri, ko bo prišel nov dan, že malo lažje, ker bo že drugi.
Vedno, v vsakem trenutku, ravnati najbolje, kot moreš. To ni
nedosegljiv cilj. Nedosegljivi so cilji, ki jih merimo s kilogrami,
centimetri, tolarji in podobno. Postaneš lahko le najboljša
različica same sebe, ne pa nekdo drug!
Draga Deklica, ti in tebi podobne deklice, ki mi pišete: nisem izgubila upanja nad vami in tudi ve ga ne smete izgubiti niti nad seboj niti nad svetom. Svet, gledan skozi otroške oči, je res lahko videti strašen in neobčutljiv. Toda v njem je veliko ljudi, ki še znajo videti vse kaj drugega kot zunanji videz in ki vam bodo radi pomagali po tistem delu poti, ki je vam pretežak. Le pustite si pomagati!
Držim pesti!
