Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Ne morem več


Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja, NE MOREM VEČ. Včeraj sem (petič) odšla od nasilnega partnerja, ki je tudi zasvojen z alkoholom. Odhajam in se vračam že nekaj let, najina agonija pa se vleče petindvajset let. S presledki mirnih obdobij, večinoma ko je bil odsoten, tudi po več mesecev, ker je glasbenik in igra v tujini. Takrat smo bili srečni, veseli. Sem učiteljica, svoj poklic imam rada, rada imam otroke, živali in naravo. Sebe nisem imela rada. Sprašujem se, ali sploh znam ljubiti? Zaljubljena sem bila večkrat, nazadnje pred dvema letoma, ko sem tudi odšla. Odšla sem brezglavo, kot otrok, ki mu je petnajst let in beži od doma. V moji glavi je bilo samo to, da moram proč. Nič nisem razmišljala oziroma sem razmišljala po svoje in zrežirala film, ki se ni uresničil. Pred dvema letoma sem se tudi obrnila k Bogu. V roke so mi prišle knjige Sai Babe, notranje sem se spreminjala, postala vegetarijanka in v sebi čutila nekakšen mir. Takrat sem tudi spoznala NJEGA, med nama je udarilo kot strela z jasnega. Sorodni duši, ki se poznata že sto let. Mislila sem, da mi ga pošilja Sai Baba. Bila sem srečna, nekaj mesecev, nato je sledil hladen tuš. Alkoholik, agresivnež. Vprašala sem se, kaj delam. Rinem z dežja pod kap. Zakaj?

Začela sem iskati samo sebe. Prebrala veliko strokovne literature, analizirala sebe in bližnje. Veliko stvari, ki sem jih odkrila o sebi, mi ni bilo všeč, vendar takšna pač sem. To sem jaz. Kdo? Še vedno se iščem. In vem, da nujno potrebujem pomoč. Moja prijateljica je psihologinja, ukvarja se z realitetno terapijo. Imamo skupine za samopomoč, vendar me nekaj vleče k vam. Brala sem nasvete v Vivi, prebrala vaše knjige, vendar mi je vaša oddaja na televiziji, kjer ste govorili o odvisnih z odnosi, najbolj odprla oči. Rekla sem si: Saj to sem jaz. Prosim za nasvet, KAJ NAJ NAREDIM. Trenutno molim k Bogu, da bom močna in vztrajna, da se ne bom več vračala v dom, ki to ni, ampak je samo hiša, ki me spominja na minsko polje. Stara sem petdeset let. Upam, da boste mi odgovorili. Majda

Odgovor:

Prav tega, kaj naj naredite, vam nikakor, pod nobenim pogojem ne morem in ne smem reči. Takih reči se ne sprašuje nikogar, ne mame ne očeta, ne partnerja, ne najboljšega prijatelja, še najmanj svetovalca v časopisu, pa naj je še tako dober. To vprašanje morate postaviti sami sebi, tja v globine svojega bistva, se nato umiriti, utihniti, se predati in, da, moliti, dokler ne zaslišite odgovora. Morda bo glasek povsem tih, morda pa bo zatulil, da se bodo stresle stene.

Vsi ljudje se rodimo s kompasom globoko v sebi, z nezmotljivim instrumentom, ki nas usmerja v vseh okoliščinah. Ste že videli enoletnega otroka, ki ne bi vedel, kaj hoče? Jaz ne! Bolj verjetno je, da bo hotel tudi kaj, česar mu starši ne bodo dovolili. Morda zato, ker ni dobro zanj, morda zato, ker to njim ne ustreza. In tako se začne. NE, ne, ne, ne in stokrat ne, dokler na koncu ne dobimo frustriranega najstnika, ki se mu ne ljubi več vstati s kavča pred televizorjem. Ker je moral do takrat že tisočkrat utišati tisti glasek v sebi, dokler se mu ni notranji kompas pokvaril. Potem mu v imenu ljubezni in vzgoje potisnemo v roke svoj zemljevid in zahtevamo, naj se ravna po njem. Če mu kompas kaže v nasprotno smer, naj ga utiša in naj že vendar enkrat da mir!

Pravite, da ste se prepoznali v oddaji in v mojih knjigah o odvisnikih od odnosov! Pisala sem o ljudeh, ki poskušajo živeti svoje življenje po vsiljenem zemljevidu, ker so že zdavnaj pozabili, da kje obstaja kak kompas. Ker jim sploh ni več jasno načelo, da se človek za dejanja odloča po svojem notranjem občutku in željah, ampak so trdno prepričani, da je umetnost odločanja le v tem, da uskladiš nasprotujoče si zahteve zunanjega sveta in jih izpolniš kar največ. Pridne punčke! Pridni fantki! Pridni delavci! Pridni državljani! Pridne mame! Pridne žene, ki se vračajo in vračajo, petkrat, šestkrat in večkrat, v hišo, ki ni dom, ampak bojišče in v imenu ljubezni nastavljajo drugo lice. Pridne žene in skrbnice agresivnih, zasvojenih, čustveno nenadzorovanih  in nezrelih mačov.

In potem, ko jim ne moreš več ugoditi? Ko si do krvi oguliš dušo, po tvoje iz ljubezni, da bi jim izpolnil želje? Nenadoma se zaveš, koliko si žrtvoval, svojega NJEGA začneš doživljati kot agresivnega napadalca in na vrat na nos pobegneš. Ali pa pobegne on, ko ne more več po vampirsko črpati energije iz tebe. Navadno te odvržejo kot uporabljeno stvar in se potolažijo v objemu kake nove, še sveže in naivne žrtve. Ne, to ni ljubezen. Prav ste razumeli, tako kaže, da se ne znate ljubiti.

Vam bom znala svetovati, kako ljubiti sebe? Saj na nekaterih področjih znate. Iskali ste potrditev in vir za svoje notranje in duhovno življenje in jih nekaj tudi našli. Morda ste prehitro odnehali. Prebujeno živost življenja, ki ga je spodbudilo iskanje sebe na edinem pravem mestu, v sebi, ste čez noč zamenjali in zamešali s prividom zaljubljenosti. Zaljubljenost je fata morgana, vendar nam včasih v puščavi pomaga najti oazo in izvir modrosti.
Ne obupajte, če vam je pri iskanju spodletelo še tisočkrat vam bo, in vendar boste vsakič za korak bliže cilju. Iščite naprej. Tako, da prisluhnete svojim željam in jih poskušate uresničiti, se boste naučili ljubiti samo sebe, ne da bi pri tem drugim kaj jemali. Poskušali vas bodo namreč prepričati, da je ljubezen do sebe sebična. Pa ni tako! Ljubezen do sebe je enako pomembna kot ljubezen do drugih, in šele ta te nauči, kako ljubiti druge, ne da bi jih hotel omrežiti v svoje manipulacije nadzora in spreminjanja po tvoji podobi. V tem procesu se naučiš, da so ljudje najboljši, kot zmorejo biti, da se vsi po svoje trudimo in spotikamo, da vsi iščemo ljubezen in da nas prav naša zmotljivost in ranljivost delata tako neskončno človeške, a prav zato vredne ljubezni.

Lep pozdrav!


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.