Še vedno sama

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

četrtek, 08. april 2010

Mnenja o podobnih težavah

Išči po ključnih besedah

čustva , osamljenost , zdravnik odgovarja , ljubezen , partner , samska , hrepenenje , ponotranjenje , eksistenčna kriza , odnosi

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Pozdravljena gospa Sanja! Približujem se petintridesetemu letu. Sem samska, brez otrok, zaključila sem podiplomski študij. V službi sem uspešna, delo je zame pomembno in mi pomeni izziv. Imam veliko prijateljic in prijateljev; lahko bi dejala, da se znajdem v družbi in da z ljudmi sklepam kakovostne odnose. Res pa je, da bolj ko tečejo leta, manj je kolegov in kolegic, s katerimi se lahko kam odpraviš in poklepetaš ob kavi, saj imajo vsi drugačno življenje. Imajo namreč družine, majhne otroke in drugačen svet vrednot, kot ga imam jaz. Naj začnem s svojo težavo. Kljub že dolgo ne več rosnim letom sem še vedno sama, oziroma kar je še huje, še nikoli nisem imela fanta. Moji znanci bi vam rekli, da sem povprečnega videza. Sama o sebi menim drugače in tukaj se začne moj boj s samo seboj. Odraščala sem z mamo. Sem nezakonski otrok, očeta nisem nikoli videla. Imela sem lepo otroštvo in nikoli nisem čutila pomanjkanja ljubezni. Morda sem bila celo preveč ljubljena in močno navezana na svoje bližnje. Še vedno živim doma, vendar imam ločeno stanovanje; sem popolnoma neodvisna in svobodna. Kot mlajše dekle sem bila nekoliko zadržana in se nisem najbolje znašla v družbi, vendar so me študentska leta "izklesala", kar pomeni, da sem se odprla in navezala obilo pristnih stikov, ki jih ohranjam še dandanes in jih dopolnjujem z vedno novimi ljudmi, ki jih spoznavam v službi, pri študiju.

Kljub temu v vseh teh letih nisem spoznala moškega, ki bi v meni videl kaj več kot samo dobro prijateljico. To dejstvo me pogosto hromi. Prepričanje, da nisem dovolj lepa oziroma spolno privlačna ženska, vse bolj postaja del mene. Druge razlage za samsko življenje nimam. Pred dvema letoma sem spoznala moškega, s katerim sva se ujela v pogledih in komunikaciji. Zdel se mi je zelo privlačen in po več srečanjih sem mu priznala, da so moja čustva do njega presegla prijateljstvo. Nadvse prijazno mi je povedal, da nikoli ne bova mogla biti kaj več kot samo prijatelja. Fant takrat ni bil v nobeni zvezi. To me je zelo prizadelo, saj se je teorija o moji neprivlačnosti le še potrdila. S tem fantom sem kljub vsemu ohranila dober prijateljski odnos. Morda sem nekaj časa še upala, da se bo kaj spremenilo, zdaj pa vem, da to ni več možno. Ker imata v mojem svetu vrednot družina in partnerstvo najpomembnejšo vlogo, vam je verjetno jasno, da sem iz leta v leto v večji osebni stiski. Uspehi na drugih področjih me sicer odmaknejo od mojega problema, vendar se prej ali slej spet znajdem v začaran krogu zakaj jaz, kaj naj storim ipd. Kot sem že omenila, imam prijatelje, vendar ne spoznam nikogar, ki bi pokazal globlje zanimanje zame. Ker sem že obupala, sem se lotila navezovanja stikov prek interneta, čeprav imam do tega predsodke. Spoznala sem moškega, ki bi ga po lastnostih lahko opisala v moji knjigi želja. Vendar tokrat jaz do njega nisem razvila čustev morda zaradi predsodka do tovrstnega spoznavanja ljudi, morda zato, ker do njega nisem čutila privlačnosti. Ker želim biti iskrena, sem mu to tudi povedala. Zdaj ohranjava prijateljske stike. Lahko rečem, da sem v tem primeru storila to, kar so mi vedno počeli drugi. Želim biti poštena do sebe in drugih, zato se mi zdi, da sklepanje zveze na vsak način, če tako ne čutiš v srcu, ni dobro.

Kadar si želim razložiti svoje vedenje, ki me večkrat privede do velikih nihanj v razpoloženju (depresivnost), ugotavljam, da ne naredim nobenega napredka. Skušam poiskati vse dobre stvari, ki se mi dogajajo, uspehe, ki sem jih dosegla toda na koncu vedno pridem do notranje zagrenjenosti, ki je posledica tega, da nisem dovolj dobra za moški svet. Upanja je vse manj. Prišla sem do sklepa, da moram v svoj svet vrednot vnesti tudi samsko življenje. Toda tega ne zmorem. Naj še povem, da je v mojem okolju zakonsko življenje velika vrednota in ker moji mami tega ni uspelo uresničiti, je bila vse manj spoštovana in cenjena. Opažam, da imam tudi sama takšen vrednostni sistem, kar mi zagotovo otežuje sprejeti samsko življenje. Ker se trudim sprejeti življenje takšno, kot je, a mi pri tem ne gre najbolje, menim, da potrebujem pomoč. Zato me zanima, ali ponujate osebno svetovanje v obliki pogovorov. Kakšna je možnost vključitve v vašo terapevtsko skupino? Hvaležna vam bom tudi za vaš pogled in razlago moje življenjske situacije. Vita

Odgovor:

Draga Vita,

prav ste opazili: v življenju ne trpimo zaradi dogodkov kot takih, marveč zaradi pomenov, ki jim jih pripisujemo. S tem, da ste sami, bi se navsezadnje počasi sprijaznili in si življenje uredili po svoje, tako kot ste si ga doslej, če vam ne bi "od zadaj" odzvanjal dodani pomen: "Sama si, kar pomeni, da nisi privlačna, da nisi in nikoli ne boš ljubljena, da nisi popolna v smislu 'cela', da ti manjka nekaj pomembnega, da nisi dovolj dobra!" Ta dodani pomen naredi iz golega dejstva življenjsko tragedijo. Od kod ti glasovi v vaši glavi, ki stvarem samodejno pripisujejo pomen in vam šepetajo, da niste dovolj dobri? In kako jih utišati, to je vprašanje.

Odgovor ni preprost, sicer bi ga ljudje zlahka našli sami in ne bi bilo več razloga za trpljenje. Prišepetavajoči glas v ozadju, ki vam govori o vaši neustreznosti, zagotovo ni tako imenovani božji "Notranji glas", kajti ta ne kritizira in ne opozarja na neustreznost, marveč šepeta o miru, dobroti in sprejetosti. Zakaj ga slišijo tako redki? Če pozorno prisluhnete, boste prepoznali način govora, nemara celo ton glasu. Eric Berne je v svoji transakcijski analizi poimenoval notranjo psihično instanco, ki se tako oglaša, "Kritični Roditelj"* (strokovni izraz!) ter razložil, da otroci v imenu ljubezni "ponotranjijo" poglavitne lastnosti staršev in skrbnikov ter da je namen vzgoje vcepiti otroku starševske vrednote. Ali povedano z drugimi besedami, otrok je PRIDEN oziroma dobro vzgojen, kadar mu ni več treba "od zunaj" dopovedovati, naj se ustrezno obnaša, ampak del njegove psihe preoblikujemo v roditeljsko avtoriteto, ki skrbi za ustrezno vedenje kar "od znotraj". To ni nasilje, marveč dejanje ljubezni, saj vzgoja omogoči otroku sprejeti vrednote, ki so v njegovi okolici zaželene in mu s tem olajša prilagajanje. Seveda lahko tako otroku privzgojimo tudi stališča, ki so zanj škodljiva, saj starši niso popolni in njihove izkušnje niso njegove.

Odraščanje pomeni, da človek vzame pod drobnogled stališča o sebi in svetu, ki so bila zanj dotlej samoumevna, ter se z odraslo pametjo in izkušnjami vnovič odloči, ali gre za resnico ali zmoto. Seveda če se problematičnih stališč sploh zaveda. Dokler je v skladu z okoljem, se mu jih ni treba. Ko pa se pojavi neskladje, se začne proces, ki ga občutimo kot trpljenje, neskladje med notranjimi zapovedmi in zunanjim svetom. V odločanju med prvimi in drugim ter v prevzemanju odgovornosti in posledic izbora rastemo ter zorimo v duhovno bogatejše ljudi. To ni duševna bolezen, to ni nekaj, zaradi česar ne bi bili dovolj dobri in bi potrebovali terapevta, da bi vas "popravil" čeprav bi vam pri tem res lahko nekoliko pomagal , ne, to je odraščanje in zorenje, proces življenja in učenje ljubezni.

Verjetno ste v mojih in kakih drugih knjigah prebrali vse polno definicij o tem, kaj naj bi bila prava ljubezen ter kako najti in obdržati to izmuzljivo ptico, ki jo vsi lovimo. Toda nasveti, ki jih lahko preberete, so spet poskus, da bi iskali zunaj sebe, v drugih. V resnici je pred vas postavljena natanko takšna naloga kot pred vse ljudi: najti in ozavestiti način dajanja sebe in sprejemanja drugih, odnos do sveta, ki bo odprt in bogat. Iskrenost in pogum, da si boste upali podvomiti v "večne resnice", vam bo najboljše orodje na poti, trpljenje pa usmerjevalec, ko boste skrenili s poti.
Namesto da bi vas nahranila z ribami, vas želim naučiti loviti ribe. Zato za vas nimam končnih odgovorov, marveč le nekaj iztočnic, o katerih razmislite.

Partnerska ljubezen ni edina in najbolj posvečena oblika ljubezni, ampak dostikrat celo vse prej kot to. In vendar menimo, da smo brez ljubezni, če trenutno nimamo partnerja.
Družina je pomembna toda ljudje, ki je ne ustvarijo, niso v ničemer slabši od drugih.
Ni res, da bi najboljše moške dobile seksualno najprivlačnejše ženske. Zaljubiš se v nekaj, kar je veliko globlje od lepih nog. Prej bo držalo, da trajno partnerstvo navadno skleneta dva, ki se počutita udobno na približno enaki čustveni bližini.
Odnosi so vse preveč pomembni, da bi bili naključni. Nekdo "tam zgoraj" natanko ve za pravi čas in pravo srečanje; če se ne odloči prižgati "božanske iskre", že ve, zakaj je tako ravnal.
Če ste si "v glavi" napletli scenarij, da se morate do petintridesetega leta poročiti in si ustvariti družino, to vesolja v ničemer ne obvezuje, da bi sledilo vašemu načrtu. Če vam ne uspe, to ne pomeni, da ste zgrešili. (Stare tete, ki vam kokodakajo o 'biološki uri', pa kar lepo nekam pošljite...).
Zajemite življenje s polno žlico in se zavedajte, da imate ZDAJ edinstveno priložnost za odkrivanje večne skrivnosti življenja in ljubezni, tudi če sami sedite pod drevesom v gozdu in prisluškujete čudežu narave.
Kdor ne zna biti srečen sam s seboj, ne bo znal biti srečen niti v dvoje. V dvoje se bo pač slepil, da ni srečen zato, ker je s partnerjem nekaj narobe!
Prej ko se znebite predstave, da boste pravega partnerja prepoznali po "kemijskem ognjemetu" v duši, bolje bo za vas. Stari dobri prijatelji, ob katerih hormoni vsaj malo zaigrajo, so včasih na dolgi rok najboljši sopotniki. Ta svet neverjetno precenjuje pomen zaljubljenosti za srečno partnerstvo.

Kar zadeva moje delo: ne, nimam časa, da bi delala individualno, pa tudi skupina poka po šivih od prenapolnjenosti. Verjetno bi sodelovanje v taki ali podobni skupini lahko pomagalo pri vaši nalogi, poleg tega bi spoznali druge ljudi s podobnimi težavami, zaradi česar se ne bi več počutili tako drugačni. Ker pa imam prostor le za najnujnejše primere, vas, žal, ne morem povabiti k sodelovanju.

Lep pozdrav,