Odgovor:
prav ste opazili: v življenju ne trpimo zaradi dogodkov kot takih, marveč zaradi pomenov, ki jim jih pripisujemo. S tem, da ste sami, bi se navsezadnje počasi sprijaznili in si življenje uredili po svoje, tako kot ste si ga doslej, če vam ne bi "od zadaj" odzvanjal dodani pomen: "Sama si, kar pomeni, da nisi privlačna, da nisi in nikoli ne boš ljubljena, da nisi popolna v smislu 'cela', da ti manjka nekaj pomembnega, da nisi dovolj dobra!" Ta dodani pomen naredi iz golega dejstva življenjsko tragedijo. Od kod ti glasovi v vaši glavi, ki stvarem samodejno pripisujejo pomen in vam šepetajo, da niste dovolj dobri? In kako jih utišati, to je vprašanje.
Odgovor ni preprost, sicer bi ga ljudje zlahka našli sami in ne bi bilo več razloga za trpljenje. Prišepetavajoči glas v ozadju, ki vam govori o vaši neustreznosti, zagotovo ni tako imenovani božji "Notranji glas", kajti ta ne kritizira in ne opozarja na neustreznost, marveč šepeta o miru, dobroti in sprejetosti. Zakaj ga slišijo tako redki? Če pozorno prisluhnete, boste prepoznali način govora, nemara celo ton glasu. Eric Berne je v svoji transakcijski analizi poimenoval notranjo psihično instanco, ki se tako oglaša, "Kritični Roditelj"* (strokovni izraz!) ter razložil, da otroci v imenu ljubezni "ponotranjijo" poglavitne lastnosti staršev in skrbnikov ter da je namen vzgoje vcepiti otroku starševske vrednote. Ali povedano z drugimi besedami, otrok je PRIDEN oziroma dobro vzgojen, kadar mu ni več treba "od zunaj" dopovedovati, naj se ustrezno obnaša, ampak del njegove psihe preoblikujemo v roditeljsko avtoriteto, ki skrbi za ustrezno vedenje kar "od znotraj". To ni nasilje, marveč dejanje ljubezni, saj vzgoja omogoči otroku sprejeti vrednote, ki so v njegovi okolici zaželene in mu s tem olajša prilagajanje. Seveda lahko tako otroku privzgojimo tudi stališča, ki so zanj škodljiva, saj starši niso popolni in njihove izkušnje niso njegove.
Odraščanje pomeni, da človek vzame pod drobnogled stališča o sebi in svetu, ki so bila zanj dotlej samoumevna, ter se z odraslo pametjo in izkušnjami vnovič odloči, ali gre za resnico ali zmoto. Seveda če se problematičnih stališč sploh zaveda. Dokler je v skladu z okoljem, se mu jih ni treba. Ko pa se pojavi neskladje, se začne proces, ki ga občutimo kot trpljenje, neskladje med notranjimi zapovedmi in zunanjim svetom. V odločanju med prvimi in drugim ter v prevzemanju odgovornosti in posledic izbora rastemo ter zorimo v duhovno bogatejše ljudi. To ni duševna bolezen, to ni nekaj, zaradi česar ne bi bili dovolj dobri in bi potrebovali terapevta, da bi vas "popravil" čeprav bi vam pri tem res lahko nekoliko pomagal , ne, to je odraščanje in zorenje, proces življenja in učenje ljubezni.
Verjetno ste v mojih in kakih drugih knjigah prebrali vse polno
definicij o tem, kaj naj bi bila prava ljubezen ter kako najti in
obdržati to izmuzljivo ptico, ki jo vsi lovimo. Toda nasveti, ki
jih lahko preberete, so spet poskus, da bi iskali zunaj sebe, v
drugih. V resnici je pred vas postavljena natanko takšna naloga kot
pred vse ljudi: najti in ozavestiti način dajanja sebe in
sprejemanja drugih, odnos do sveta, ki bo odprt in bogat. Iskrenost
in pogum, da si boste upali podvomiti v "večne resnice", vam bo
najboljše orodje na poti, trpljenje pa usmerjevalec, ko boste
skrenili s poti.
Namesto da bi vas nahranila z ribami, vas želim naučiti loviti
ribe. Zato za vas nimam končnih odgovorov, marveč le nekaj
iztočnic, o katerih razmislite.
- Partnerska ljubezen ni edina in najbolj posvečena oblika ljubezni, ampak dostikrat celo vse prej kot to. In vendar menimo, da smo brez ljubezni, če trenutno nimamo partnerja.
- Družina je pomembna toda ljudje, ki je ne ustvarijo, niso v ničemer slabši od drugih.
- Ni res, da bi najboljše moške dobile seksualno najprivlačnejše ženske. Zaljubiš se v nekaj, kar je veliko globlje od lepih nog. Prej bo držalo, da trajno partnerstvo navadno skleneta dva, ki se počutita udobno na približno enaki čustveni bližini.
- Odnosi so vse preveč pomembni, da bi bili naključni. Nekdo "tam zgoraj" natanko ve za pravi čas in pravo srečanje; če se ne odloči prižgati "božanske iskre", že ve, zakaj je tako ravnal.
- Če ste si "v glavi" napletli scenarij, da se morate do petintridesetega leta poročiti in si ustvariti družino, to vesolja v ničemer ne obvezuje, da bi sledilo vašemu načrtu. Če vam ne uspe, to ne pomeni, da ste zgrešili. (Stare tete, ki vam kokodakajo o 'biološki uri', pa kar lepo nekam pošljite...).
- Zajemite življenje s polno žlico in se zavedajte, da imate ZDAJ edinstveno priložnost za odkrivanje večne skrivnosti življenja in ljubezni, tudi če sami sedite pod drevesom v gozdu in prisluškujete čudežu narave.
- Kdor ne zna biti srečen sam s seboj, ne bo znal biti srečen niti v dvoje. V dvoje se bo pač slepil, da ni srečen zato, ker je s partnerjem nekaj narobe!
- Prej ko se znebite predstave, da boste pravega partnerja prepoznali po "kemijskem ognjemetu" v duši, bolje bo za vas. Stari dobri prijatelji, ob katerih hormoni vsaj malo zaigrajo, so včasih na dolgi rok najboljši sopotniki. Ta svet neverjetno precenjuje pomen zaljubljenosti za srečno partnerstvo.
Kar zadeva moje delo: ne, nimam časa, da bi delala individualno, pa tudi skupina poka po šivih od prenapolnjenosti. Verjetno bi sodelovanje v taki ali podobni skupini lahko pomagalo pri vaši nalogi, poleg tega bi spoznali druge ljudi s podobnimi težavami, zaradi česar se ne bi več počutili tako drugačni. Ker pa imam prostor le za najnujnejše primere, vas, žal, ne morem povabiti k sodelovanju.
Lep pozdrav,
Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.