Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Pretirana navezanost


Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana Sanja! Nekako ne najdem poti iz situacije, v kateri sem že nekaj časa. Prosim vas za odkrito mnenje. Takole je: pred osmimi leti sem se zaljubila v fanta, s katerim sva bila potem štiri leta v zvezi. Že takrat sem ugotovila, da mi čustev ne vrača tako, kot jih "prepoznam" jaz. Meni največ pomeni čas in pozornost, ki mi ju posveti. Ampak vedela sem, da me ima rad to kaže drugače in to mi je bilo dovolj. Potem sem se v nekem obdobju, ko sem bila brez službe, popolnoma izgubila; čakala sem samo še nanj in ga začela s tem dušiti. On je živel svoje življenje, jaz pa sem ga čakala; ker mi še takrat, ko sva bila skupaj, ni pokazal čustev tako, da bi jih prepoznala, sem bila ves čas slabe volje, brez energije, nenehno sem jokala, do ničesar mi ni bilo. Takrat sva se tudi razšla. Po tistem sem se "pobrala", začela sem živeti, hoditi v službo, toda ker sva bila v dokaj rednih stikih, sem še vedno vzdrževala čustveno navezanost nanj. Pravzaprav je on začel drezati v mojo rano, me spodbujal, naj si najdem konjičke in zapolnim prosti čas, a ga nisem poslušala. Vmes sem imela tudi druge fante, vendar mi nihče ni pomenil toliko kot on (jasno, če je bil v bližini), zato sem te zveze končala. Letos na začetku leta mi je zaupal, da tudi on še ni pozabil mene, in rekel, da bi rad vnovič poskusil z mano.

Začela sva znova, ampak jaz sem spet začela delati enake napake. Hodila sem v službo, se sredi dneva spomnila nanj, ga "čustveno lačna" poklicala in kadar ni imel časa zame, začela jokati, ker sem mislila, da me ne mara. Dolgo časa je minilo, preden sem ugotovila, da naju moje početje ubija in ko sem se bila pripravljena spremeniti, je spet počilo, tako da sva se razšla že drugič. Saj so bili tedni, ko je bilo vse v redu in sva normalno funkcionirala, potem pa kot mobitel prazne baterije in takrat sem ponavadi izbruhnila. Mogoče je bilo to povezano tudi z mojimi hormoni in s tem, da imam preveč časa za premišljevanje. Tokrat nimava stikov, je pa res, da je mimo šele nekaj tednov. Strah me je, da ga ne bom nikdar prebolela, da mi nihče ne bo toliko pomenil, predvsem pa pogrešam njegove dobre lastnosti. Zdi se mi, da bi najina zveza lahko funkcionirala, če bi bila jaz "svoja".
Še vedno si ga želim in priznala sem mu svoje napake, mislim, da me tudi on pogreša, vendar se bojim, da bi bilo spet enako, ker sama ne znam iz te "luknje". Še bolj pa me je strah, da se mi bo to kdaj ponovilo tudi s kom drugim. Naj vam povem še to, da sta me starša zavijala v vato, da sem precej razvajena in da do zdaj niti nisem vedela, kaj je realno življenje. Mislila sem, da je življenje takšno kot v romantičnem filmu. Zdaj sem se vpisala na nekaj tečajev, ki me osrečujejo, a še vedno preveč razmišljam in tuhtam, kaj je šlo narobe, skratka, zakaj ne morem preteklosti pustiti pri miru in iti naprej.

Trenutno sem nekoliko razburjena, zato je moje pisanje zmedeno. Ko sem bila "realna" oziroma "stabilna" z njim, mi je bilo dolgčas in se mi je najina zveza zdela enaka, kot če bi bila prijatelja. Ko sva bila na počitnicah in je on gledal nogomet, sem uprizorila sceno, ker ni hotel z mano na sprehod. Še zdaj me je sram. Mi znate povedati, kaj se dogaja z mano? Jaz ne vem več, ali sem zasvojena, niti s čim, ali sem nerealna, ali je to proces prebolevanja, ki ga nisem dala skozi? Najlepša hvala za vaš odgovor! Filmarka

Odgovor:

Draga "Filmarka",

rekla bi, da je vaš fant kar dobro postavil "diagnozo", kaj je bilo v vajinem odnosu narobe. Opazila sem tudi, da ste se začeli truditi, da bi popravili pretirano navezanost nanj. Prevelika navezanost ne pomeni zelo velike ljubezni, kot ste zmotno mislili. To, da fant prebije veliko časa z vami, je resda znak ljubezni, vendar nikakor ne edini. In nikjer ne piše, da vas takrat, ko uživa v drugih zanimivih plateh svojega življenja, ljubi kaj manj. Do tega ste prišli tudi sami in to razumete dokler ste umirjeni in zadovoljni sami s seboj. Kaj pa takrat, ko se vam "izpraznijo baterije"? Takrat bi vam moral biti fant na voljo, da se nanj prisesate in iz njega po vampirsko posrkate potrebno energijo, ali kaj? In to naj bi bila ljubezen?

Ne, to je potreba, to je prav tisto, kar iz vaše ljubezni dela zahtevno in mučno dolžnost, ki na koncu fanta odbije od vas. Pa tudi vam pri tem ni nič kaj lepo, mar ne? Kaj se dogaja, kadar se počutite lačni, jezni, osamljeni in utrujeni, ali po angleško Hungry, Angry, Lonely, Tired (HALT)? Te začetnice vas opozarjajo, da se morate ustaviti. Takrat smo ljudje bolj ranljivi. Zakaj? Če dobro pomislite, boste ugotovili, da se vam takrat zdi, kot da niste dovolj dobri, in ob tem občutku se v vaši duši oglasijo sirene za preplah. Če prav razumem vaše pisanje, je za vas sprožilna vsaka situacija, ki je povezana z zapuščanjem ali osamljenostjo. Biti sam je včasih prav v redu, bi rekla jaz, ki sem običajno preobremenjena z različnimi odnosi. Kako lepo bi bilo izginiti nekam v naravo, prebiti sama s seboj nekaj dni, prebrati kakšno knjigo, si odpočiti od odnosov, ves čas na svetu porabiti izključno po svoji volji..  Za vas pa biti sama pomeni biti osamljena, in to ni isto. Če si osamljen, pomeni, da trpiš, ker bi bil raje z nekom, a ne moreš biti (in v naslednjem koraku ker on noče biti s tabo!). Tako postane osamljenost za vas dokaz, da niste dovolj dobri, da bi vas kdo ljubil v tolikšni meri, da bi vas hotel odrešiti teh zoprnih občutkov. Če bi me dovolj ljubil, me ne bi pustil same, tako da zdaj trpim zaradi občutkov zapuščenosti, medtem ko ti uživaš s prijatelji, v nogometu.

Ali je nekako tako? Potem tudi veste, da gre za to, kako si razlagate okoliščine, in ne za nekakšno objektivno merilo njegove ljubezni do vas. Veste, vsakdo bi se naveličal truditi in dokazovati svojo ljubezen, če bi vanjo kar naprej dvomili. Zato morate v svoji razlagi vedenja drugih nekaj spremeniti, sicer bodo vsi vaši pomembni odnosi preobremenjeni s potrebo po dokazovanju, da ste dovolj dobri. To si morate dokazati drugače. Pravite, da ste bili v otroštvu "v vati", kar razumem, kot da so vas starši preveč ščitili pred svetom. Iz tega skopega stavka sicer ne morem razbrati, zakaj se ne počutite dovolj dobri, ampak pretirano starševsko zaščito otrok lahko razumem tudi tako, da starši ne zaupajo v otrokovo sposobnost, da bi živel sam. Če se bojiš, da sam ne boš kos izzivom sveta, si lahko strah omiliš tako, da poskušaš nase močno navezati človeka, ki bo skrbel zate in namesto tebe. To je možno, toda prej ali slej se plača s tem, da ti gre tak človek pošteno na živce.

Obstaja tudi boljši način: spopadeš se z izzivi sveta, doživiš svoje male in večje, vendar SVOJE uspehe, in spoznaš, da si čisto v redu. Torej je bil tudi nasvet vašega fanta da si zapolnite življenje s konjički in stvarmi, ki vas zanimajo kar pravšnji. Tudi jaz vam pravim: ne bojte se sveta in življenja, zaplešite z njim po svojih močeh in popravite napako v svojih mislih, ki vam govori, da boste smeli živeti šele tedaj, ko boste v vsakem pogledu popolni!

Veliko sreče!


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.