Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja, ob branju vaše zadnje knjige Sprememba v srcu sem se dokončno odločila, da razgrnem svojo življenjsko zgodbo in vas prosim za nasvet. Rojena sem bila leta 1969 v manjšem mestu. Sem prvi otrok v veliki družini. Oče in mama sta nas vzgajala v strogem katoliškem duhu. Verjamem, da sta ravnala najbolje, kot sta vedela in znala, in vendar odkar se zavedam, sem iskala ljubezen in toplino. Žal je bila naklonjenost staršev pogojevana z ustreznimi dejanji sem si jo prislužila in z "napačnimi" izgubila. Odraščala sem obremenjena s krivdo in grehom za svoja napačna dejanja ter z zasluženo kaznijo, ki nepreklicno sledi. Če je ne bodo dali starši, bo zanjo poskrbelo življenje. Zlasti oče je deloval kot napovedovalec moje življenjske poti: če se ne boš odločila za "pravo" možnost, te bo doletela nesreča veš, česa se najbolj bojiš; če bo treba, bo to tudi smrt. Nekaj je štelo delati, biti uspešen, čustva (tako so menili) se uredijo sama po sebi. Sicer so vestno skrbeli za nas. Še vedno pa ne vem, ali je oče pogoltnil mamo ali je bilo drugače, saj se spomnim le enega roditelja: očeta. V srednji šoli me je zajel paničen strah, da me v življenju ne bo nihče ljubil; da moram nujno najti nekoga, ga prikleniti nase in živeti z njim, rešena pred osamo. Bilo je kot eksistenčna nuja. Na katoliških srečanjih sem spoznala fanta, ki se mi je zdel dovolj bister, spreten, mehak in privlačen, da bi mogla živeti z njim.

Tega sem se lotila kot projekta, ki je uspel, a za kakšno ceno! Mislim, da sva se zaljubila, ne da bi se tega prav zavedala, saj je bilo treba izpolniti načrt, ne glede na materialne in čustvene posledice. Saj s čustvi se s časoma uredi samo po sebi, kajne? Zlasti če bolijo drugega. Načrt je bil: z njim oditi daleč od doma. Res je živel daleč, na Primorskem. Bil je tih, skromen, sposoben fant moje starosti; odprt v zunanji svet, poln načrtov in ambicij. Podlegel je moji želji po poroki in družini (pri 21 letih). V njem je počasi zamiralo vse: odprtost v zunanji svet, načrti, ambicije. Povsem naju je posesala skrb za družino, za katero sva se trudila po vseh močeh in v katero so se med letoma 1990 in 1995 rodili trije otroci. Bila sva zgled študentski mladeži: zavzet študij brez sleherne zabave. Bilo je potrebno, a spet, za kakšno ceno? Tako je bilo na zunaj. Za zidovi male študentovske sobice pa sem si prizadevala za njegovo ljubezen, za skupno duhovno valovanje, a sem ostajala nepotešena. Ta ljubezen je bila najbrž prezgodaj odtrgan sad, ki v najini družini in v takšnih okoliščinah ni mogel zoreti po naravni poti. Ni se upiral, a tudi ljubil ni.

Nisva zaupala svoji presoji. Tehtnejša so se nama zdela mnenja ožjih sorodnikov (v mojem primeru očeta) in prijateljev iz katoliške skupine (možu) kot najina lastna. Nisva se znala potolažiti, ljubeče pobožati in ne ljubiti. Spala sva skupaj, a brez zavedanja eden o drugem, brez zavedanja o odnosu, ki se poraja med nama. Včasih sva skupaj zadovoljila svoje spolne potrebe, toda to se je dogajalo resnično zelo redko, saj praviloma nisem čutila spolnega poželenja. Nisva bila uresničena ne kot moški in ženska ne kot človeka. Zelo dobro pa sva delovala kot skrbna vzgojitelja in urejevalca doma, to naju je namreč povezovalo. Po opravljenem študiju sva se preselila k njegovim staršem na Primorsko. To je bila prijazna družina brez glasne besede, z nasmehom na obrazu in, tako mislim, s kopico nerešenih življenjskih težav. Takšno ozračje in ljubosumje do tašče sta me oddaljevala od moža. Iskala sem ljubeč dom, prišla sem v hladno smehljajočo se družino. Čustveno sem se navezala na osebo, ki se je poslovila od skrbi za posvetno življenje moževo staro mamo. Pogovarjali sva se ure in ure. Bila sem ob njeni postelji, ko je umirala. Počutila sem se ljubljeno in sprejeto, zato sem ji še zdaj hvaležna, da sem lahko ob njej doživela zadnji dih njenega življenja.

Nisem se našla, ne v službi in ne v hiši moževih staršev, zato sem se odločila, da se preselim. Nič več se nisem borila za moževo ljubezen. Prišlo je tako daleč, da sem ga darovala in šla v življenje, kar mi ga je ostalo. Pri mojih starših. Vendar se je mož odločil, da gre z mano. Njegovi starši so me pospremili z neprikrito žalostjo, očitki in grožnjo, da me bo poiskala zaslužena kazen in me onesrečila. Menili so namreč, da bo mlajši od dveh sinov, moj mož, skupaj z družino ostal na njihovem domu.

Spremljal me je občutek velikega greha in krivde. Kljub temu sem ob vrnitvi domov zaživela. Takoj sem dobila delovno mesto, kjer sem se lahko uresničila. Potem ko sem se odpovedala ljubezni za vsako ceno, ki naj bi jo izvlekla iz moža, sem ugotovila, da zmorem živeti sama z otroki. Najina odvisnost ni nujna, še manj prijetna. In za vsem tem: da lahko srečam nekoga, ki me bo resnično ljubil, če bom le dovolj zaupala vase.

Začela sem teči, intenzivneje brati, razmišljati. Na šoli, kjer sem učila, je delal človek, ki sem ga poznala že iz otroštva, bil je naš sosed. Z družino smo se selili v novo stanovanje, ki sva ga z možem delno privarčevala, v veliki meri pa se bančno zadolžila. Sodelavec je bil prvi, ki mi je rekel: "Rad te imam takšno, kot si." In na to sem čakala enaintrideset let. Spala sem z njim, bila sem katastrofalno naivna, ker sem verjela, da me ima rad. Saj mi je oče vedno govoril, da ne znam prav hoditi, da tudi v jedi lahko z mano tekmujejo le najbolj nerodni in zdaj mi nekdo reče, da me ima rad. Meni ta zveza ni dala drugega kot izkušnjo zvena teh besed. Ni me umazala, ni me zaznamovala, tudi razžalostila ne. Kot poletna nevihta, ki mine, in za njo ni ničesar več: še spomin je zelo bled.

Naposled sem si zaželela srečati človeka, s katerim bom lahko nadaljevala svoje življenje. Ne zveze za zabavo, flirt, spolno potešitev doživetje ljubezni, ki bo dajala, ki ji bom vračala, ob kateri bova zorela, ki se je bova zavedala. Da ne bo več igre življenja, kot pišete v svoji knjigi, ampak doživljanje resničnega življenja.

In res, na tekaški tekmi sem srečala Njega. Spet znanec iz otroštva. Spet sosed. Kot bi se življenje igralo z bližino mojega otroštva in mladosti. S čim me je osvojil? S tem, da me ni osvajal, ampak je izkazoval ljubezen naravi, ljudem, zlasti šibkejšim, da je ne le poznal in prebral veliko knjig o starševstvu, ljubezni in otrocih, ampak da jih je poskušal živeti. Nič nore zaljubljenosti, drhtavice, neustavljivega poželenja, samo toplo spoznanje: to je človek, ki ljubi. Ne hormonsko in nagonsko, ampak zavedno, zavestno. Oče je prisegal nanj. Vedel je, da gre za osebo skrajne točnosti in doslednosti: v vstajanju, gibanju, prehrani, higieni. Ni pa vedel, da je v njem vulkan nežnosti, pozornosti in odprtosti. Po tekmi sva se pogosto srečevala, vendar sva šla šele po slabem letu pogovorov tudi v posteljo. Razmerje sem razkrila staršem in možu.

Oče se je burno odzval. O njem ni rekel nič slabega, toda v meni je videl kurbo. Pretrgal je vse stike z mano. Moja družina z možem ali pa se v tem življenju ne poznamo več. Prijatelj me je podprl, obiskal je mojega očeta in ugotovila sta, da se močno razhajata. Ob strani mi je stal tudi mož. Čutil je, da zveza z novim moškim blagodejno vpliva na najino družino. Zagledala sem namreč oči najinih otrok in se zavedla, da moram nadomestiti zamujeno ljubezen. Še je čas, da jih sprejmem takšne, kot so, ne da bi si morali to posebej zaslužiti. Oseba, ki me je rešila uroka krivde, greha in pogojne ljubezni, je bil On, saj je v moje življenje močneje kot oče grožnje zapisal veselo sporočilo: ljubezen je, vsakdo jo je vreden, ne pride sama, ampak je treba zanjo garati, posesivnost, ljubosumje in agresija nimajo nič skupnega z njo. Po zahtevnem očetu, možu, ki se je vdal, in žigolu končno človek & Odprlo se je torej nebo. Umirila sem se in tudi z možem našla ustrezen način pogovora. To je bil učinek, ki je bil možu všeč. Vendar bi zdaj zaprli to knjigo in spet zaživeli v miru, brez pretresov. Ni šlo. Pogovarjala sva se o ločitvi, se že skoraj dogovorila, ko je zazevalo dvoje: denar (preživetje) in otroci.

Nimam nizkih prihodkov, toda večina denarja gre za vračanje stanovanjskega posojila. Mož je s posojilom kupil avto. Moj prijatelj je rekel: "To uro, danes ponoči ali jutri, vzamem s sabo tebe in vse tri otroke, če le lahko spodobno preživimo." A kako sam ima dve hčeri, pridni študentki kako preživeti pet otrok, če pa se nobena računica ne izide?
Imel je svoje stanovanje, a ga je prodal in se preselil v taščino hišo. Plača zadošča za položnice, študij & Tuhtala sva tako in drugače in vedno zašla v slepo ulico. Sestajanje brez možnosti skupnega življenja se obema zdi igračkanje, tega pa nočeva. Odprla se je torej agonija želje po novem skupnem družinskem jedru in dejanskega stanja nemoči, ko se srečava po dve urici na teden, da si podava dlani, se poljubiva in greva naprej.

Mož šteje čas. Upa, da se bom vsebinsko vrnila v zakon, čeprav sem oblikovno ves čas navzoča. Bolj skrbno, ljubeče in pozorno kot kdajkoli prej ker me je prepričalo doživetje ljubezni. Ko te obdari, čutiš močno željo, da bi vse dobro delil naprej, da bi se razvil. Z možem ne spim že štiri leta; odkar poznam Njega, spiva tudi fizično ločeno. Ne vidim poti v stari zakon. Če bi že sicer shajala, bi se dokončno zalomilo v postelji; čutim, da bi duševno zbolela. S svojo zvezo se mu ne maščujem za to, ker me ni mogel ljubiti. Prosim pa ga odpuščanja, ker v svoji nezrelosti nisem vedela, kaj delam, a sem ga večkrat zelo prizadela.

In otroci? Tudi ti vedo, da imam Prijatelja. Njihovi odgovori: smejali smo se, pa zjokali, ker nismo vajeni govoriti o tej temi. Potem pa najstarejši: nagajal bi; srednji: kaj ne moreta z atom počakati, da še malo zrastemo; najmlajša: meni je že vseeno. Moja mama pa: "Ne misli na svojo srečo. Otroci naj ti bodo vodilo." In otroci želijo mamo in očeta. Imajo ju. Skrbna starša sta, v to sta vlagala. Ostalo je odplaknil čas. Kako naprej? Prijatelj predlaga, da se zaradi najinih družin zveza prekine za čas, ko bova lahko materialno odgovarjala za novo skupnost. Nimava jamstva, da se bo to sploh kdaj zgodilo. Nepreklicno pa sva brez spolnosti doživela zlitje duš, skupno duhovno valovanje, skupen interes: da se ljubiva in zoriva eden ob drugem ter tako osrečujeva sebe, najbližje in sploh vse.

Prosim za vaš nasvet. Poskušala sem pisati čimbolj nevtralno. Tako, kot vidim. Če sem na poti k sebi, draga Sanja, me ni strah besede. Želim vam resnično vse dobro, kar tudi dajete. Upam na vaš odgovor in vas lepo pozdravljam.
Ivanka