Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Poraženka


Vprašanje:

Sprememba v srcu Ob prebiranju vaše knjige sem spoznala, da nikakor nisem edina, ki včasih ne najde izhoda, da nisem edina, ki včasih prejoče vse noči in dneve, da nisem edina, ki najde uteho v prenajedanju nisem sama, ampak še vedno ne najdem rešitve. Zavedam se, da veliko težav izvira iz otroštva, ki nikakor ni bilo rožnato. S tremi leti sem bila oddana v rejniško družino. Mati je bila alkoholičarka, očeta ne poznam in ga niti ne želim spoznati.Vem, da sem imela srečo v nesreči rejniki niso nikoli dvignili roke nad mano (to se je marsikje dogajalo in se še), vendar nikoli ni bilo čutiti starševskega odnosa. Ves čas sem imela občutek, da nisem vredna toliko kot drugi, da sem samo one. Od zunaj je bilo vse lepo in prav, vendar je težko, ko si že kot otrok postavljaš vprašanja, na katera ne najdeš odgovora, ko želiš dokazati, da si tudi ti človek s čustvi in željami. Zapirala sem se vase, med menoj in rejnico pogovor ni nikoli stekel kot med materjo in hčer. Pogrešala sem objeme, poljube, sedenje v naročju...

Trudila sem se dokazati da nisem niče, da nekaj sem. V osnovni šoli nisem imela težav z učenjem, skoraj blestela sem, doma sem se trudila čimveč pomagati imeli smo manjšo kmetijo in vedno sem z veseljem poprijela za delo. Gospodinjska dela mi niso dišala, zato sem raje hodila z "očetom" v gozd, na travnik, v naravo, hlev...morda sem se z njim bolj povezala. Imela sem ga rada, vendar mu nikoli nisem zaupala kaj čutim, kaj me skrbi. Po končani šoli sem odšla v internat, kjer sem preživela štiri leta. Takrat se je začelo obdobje pubertete, čas, ko se iščeš in si postavljaš različna vprašanja. V šoli nisem več tako blestela, rejniki so me vse manj razumeli, spet sem vzpostavila stik z mamo, vendar je bilo vse skupaj polomija. Želja biti nekaj, kar nisem, me je vse bolj razjedala. Začele so se težave s prenajedanjem, s padcem samozavesti, discipline. Po končani srednji šoli nisem bila sprejeta na želeno fakulteto in cilj se je čedalje bolj oddaljeval. Zaradi samodokazovanja sem se odselila in zaživela na svojem. Dobila sem službo v uspešnem podjetju in s plačo sem lahko preživela. Pretrgala sem stike z rejniki, več časa sem hotela biti z mamo, ampak nikakor ni šlo. V tem času je "oče" naredil samomor, oseba, ki mi je v življenju nekaj pomenila.
V življenju sem ves čas igrala in še igram dvojno vlogo na zunaj sem močna, avtoritativna oseba, ki je marsikaj doživela, izpeljala, ki ve, kaj hoče in želi, vendar se za to masko skriva oseba, ki si želi ljubezni, dotika, sreče, veselja.

Pri triindvajsetih letih sem spoznala fanta to ni bila ljubezen "oh in sploh", bil je nekdo, ki je zapolnil mojo praznino. V tej zvezi sem veliko dajala in malo dobila. Preselila sem se k njemu in vse skupaj se je še poslabšalo. Bil je ljubosumen, posesiven, vedno mi je dajal vedeti, da je on nekaj več, na njegovo zahtevo sem izgubila kar precej kilogramov (no, počutila sem se bolje in tudi napadi prenajedanja so minili oziroma niso bili tako pogosti) in če se kdaj spozabila in se zredila, me je takoj opozoril in mi dal vedeti, da me ne mara takšne. Po nekaj letih takšnega življenja je postalo vse skupaj neznosno; vsak dan mi je govoril, da sem brez njega nič, in da če bom odšla, bom spet nič. Trpela sem, vendar sem kljub temu zbrala moč in odšla; hotela sem dokazati, kdo sem. Poiskala sem si stanovanje, se vpisala na fakulteto in začela na novo. Prve mesece sem živela kot v sanjah: izgubila sem še nekaj kilogramov, veliko sem potovala in se zabavala, povsod sem bila priljubljena, hotela sem nadomestiti zamujeno, v svoji koži sem se počutila briljantno.

Nato se je v mojem življenju pojavil on, poročen moški. To je bila ljubezen na prvi pogled, ko ves čas misliš nanj in ti je lepo, ko veš, da je nekje nekdo, ki tudi misli nate... Bilo je lepo, prelepo, vendar sem vedela, da nimava prihodnosti, da to ne vodi nikamor, čeprav mi je zatrjeval da me ima rad, da sem edina, samo njegova vendar samo takrat, ko je imel on čas. Po letu dni sem pretrgala zvezo in začela se je kalvarija, brezizhodno stanje, tolaženje s hrano. Tolažila sem se s hrano, športom, pri čemer sem pretiravala, začelo se je tekmovanje s sabo in če nisem dosegla zastavljenega cilja, sem trpela in tolažbo spet iskala v hrani. Kljub pretirani športni dejavnosti so se kilogrami nabirali in spet je sledil padec samozavesti, zapiranje vase. Iz družabnega bitja sem postala zagrenjen človek, ki v življenju ne vidi svetle točke. Imela sem več kratkih avantur, toda po vsaki sem imela občutek, da nisem dobila nič. Ostala je samo še večja praznina. Hotela sem spoznati človeka, ki bi me razumel, z mano prehodil nadaljnjo pot, me objel, mi rekel, da me ima rad takšno, kot sem, vendar imam občutek, da se me ljudje bojijo moje zadržanosti, nedostopnosti.

V stiski sem se odločila, da poiščem strokovno pomoč psihologa. Po nekaj mesecih "zdravljenja"sem nekako sprejela, da se moram imeti rada takšno, kot sem, pridružila sem se skupini ljudmi s čezmerno težo (naj omenim, da je moja teža v mejah normale skoraj idealna, toda v moji glavi so slike suhih, presuhih deklet) in spet shujšala. Ampak zgodba se je vnovič ponovila: razočaranje, beg v samoto, trpljenje in uničevanje same sebe. Spet sem na začetku. Ob delu izredno študiram, vpisana sem na dve fakulteti, eno moram počasi zaključiti, drugo sem šele začela (zaradi službe). Toda v obdobju, ko sem na tleh, ne naredim nič: ne morem se zbrati, pri učenju nisem dovolj disciplinirana, v glavi se mi vrtita samo hrana in sanjarjenje o tem, kako bi bilo, če bi bilo...

Gospa Sanja, utrujena sem od nenehnih padcev in vzponov, dokazovanja v družbi, da sem tudi jaz samo človek in ne "pankrt", da si tudi jaz želim nekoga, ki bi me razumel. Včasih se zaprem v stanovanje in po cele dni ne spregovorim s človekom. Počutim se še bolj osamljeno, bližam se tridesetim, prijatelji si ustvarjajo družine, prihodnost. Osamljenost me čedalje bolj razžira, starši (mati) mi niso v oporo, sorodnikov ne poznam. Sem v obdobju, ko ne vidim več izhoda. Poraženka

Odgovor:

Draga Poraženka,

poraženka si, če si to v svoji glavi, in ne zaradi zunanjih okoliščin! In to, kar misliš, je pod tvojim nadzorom. Vem, da ste to izjavo slišali že tisočkrat, a si z njo ne morete pomagati, prav tako kot ne z ono: "Ne moreš ljubiti drugega, če ne znaš imeti rada sama sebe!" Kaj vendar to pomeni in kako lahko tak nasvet sploh pomaga?
Deset let se ukvarjam s pomočjo ljudem v stiskah, ki so vanje zabredli zaradi vedenja, ki zanje ni dobro, a ga vendarle ne morejo opustiti, in v tem času vse bolj sili v ospredje spoznanje: "Sleherni kompromis, ki ga človek sprejme s stališča, da ni dovolj dober, se konča z neuspehom!"

Gonilna sila v ozadju vaših težav je prepričanje, da niste dovolj dobri. Za karkoli, kar je na tem svetu res vredno. Da bi vas nekdo ljubil, si vas izbral, da bi končali šolo, da bi živeli v izobilju, da bi imeli prijatelje, da bi .. Karkoli! Kako ste prišli do te misli? Ali ste kdaj pogledali v oči šestmesečnemu dojenčku? Ne, on prav gotovo še ne ve, da ni središče vesolja in najčudovitejše bitje na svetu. Če pa pogledate nekoliko starejše otroke, boste med njimi našli "pridne punčke" (in fantke), ki so se odrekli zvezdici v svojih očeh, da bi jih pohvalili. Ki so zamenjali ljubezen za pohvalo, pozornost, kakršenkoli že nadomestek. V njihovem srcu glas ne govori več "dober si!", ampak, "dober si, če ..." Tako se začne. Dober si, če si priden, dober si, če si nemoteč, če ustrezaš našim pričakovanjem. In pozneje: dobra si, če si vitka, lepa, podredljiva, če te ljubi (ali vsaj ne more brez tebe) čimbolj močan moški. Dobra si, če si Mati žrtev, če garaš, da nahraniš lačne kljunčke, če trpiš in vzdržiš ob možu alkoholiku, če sto in stokrat nastaviš drugo lice, če se odrečeš svojim sanjam. Na koncu še lastno smrt prodamo na oltar tega, da bi "jim bilo že žal, potem ko ...". Takšen scenarij se vam piše zaradi ene same napačne misli, da niste dovolj dobri.

Saj vam je jasno, gre za vzgojo. Tako so vas vzgojili. Vzgajati je treba. A vzgaja lahko le, kdor ljubi. Takrat njegova kritika ne bo nož v srce, ampak pomoč pri oblikovanju osebnosti. Saj ne pravim, da bi morali otrokom vse pustiti (kot boste nekoč morda hoteli vse pustiti svojim, da bi vam vrnili z občutkom dobre mamice). Pravim, da se mora človek, ki kritizira, prej globoko zazreti v svetlo zvezdico v otrokovih očeh in mu pomagati, da med bolečino, ki jo sproži kritika, ne izgubi stika s svojim jedrom. Sicer njegova kritika ne bo zdravila, ampak ubijala. In vidite, tega Slovenci ne znamo. Kritiziramo vsi povprek in mislimo, da je najboljši tisti, ki ima zadnjo besedo. Zato je med nami toliko ljudi, ki se imajo za poražence. Saj so bili že programirani za to. Narod hlapcev, ampak takšne nas niso naredili tujci, temveč generacije izčrpanih mater in zgaranih očetov, ki niso znali imeti radi.

Zaneslo me je, priznam, ampak vedno občutim sveto jezo, ko se ljudje omejujejo v kalupe, hromijo in krnijo svoje življenje, se spravljajo v nemogoče odnose, ki ne morejo delovati, in to vse zato, da bi se počutili "dovolj dobre". To ne more uspeti. Nobena zunanja prizadevnost ne more popraviti notranjega občutka, da ste dobri, in ozdraviti življenja, v katerem nič ne deluje. Sprememba mora priti od znotraj. Verjamem, da se človek šele takrat začne počutiti dovolj dober, ko prisluhne svojemu notranjemu glasu in deluje v skladu z njim. Četudi se mu sprva zdijo nasveti nejasni ali glas zabrisan med drugimi glasovi, mi vsi moji pacienti povedo, da so natanko vedeli, kdaj so zatajili ta glas in naredili nekaj v nasprotju z njim. Saj tudi vi pišete glede zveze s poročenim moškim, da ste vedeli, da to ne bo šlo. Zakaj ste se kljub temu odločili zanjo? Ker ste čutili, da prave ljubezni za vas morda sploh ne bo, pa je bolje vzeti vsaj to, kar se ponuja! S to odločitvijo ste si potrdili, da niste dovolj dobri za pravo ljubezen. In potem še tisočkrat, ko ste ga zaman čakali, in še tisočkrat po razpadu zveze. S tem si delate škodo, in prav tako z vsako drugo odločitvijo, ki temelji na predpostavki, da ste poraženka.

Življenje v rejniški družini, izguba matere, internati, gotovo je bilo dovolj razlogov, da ste se začeli čutiti, da niste dovolj dobri. Vendar ni treba, da zdaj, ko ste odrasli, še naprej živite s starimi omejitvami. Če se nekdo pri dvajsetih pritožuje nad težkim otroštvom, je to žalostno. Če to počne nekdo pri šestdesetih, je to patetično. Odveč je trpeti še štirideset let zaradi nečesa, kar je že davno minilo. Prevzgojite se lahko tudi sami, s sredstvi, ki spodbujajo dobro v vas, in z dobrimi prijatelji, ki jih boste srečali na poti. Sami se lahko odločite, da za vas obveznost, da se morate prilagoditi tesnemu in slabemu kalupu vaših staršev in rejnikov, da bi vas oni potem razglasili za dobro, ne velja več. Temu se reče odraščanje! Postavite si dober in stvaren kriterij, kakšni bi radi bili, in to postanite. Vaša napaka se dobro vidi na primeru telesne teže. Imate normalno težo, in to celo veste, a ste si postavili za ideal suhice. Očitno vam je pomembnejše ohraniti položaj "Sizifa" ali "Francke, ki teče za vozom", nekoga, ki nikoli ne doseže cilja, kot sprejeti sebe, kakršna ste. Torej ste uspešni vsaj v tem, da nočete biti uspešni!

Ne vem, ali vam z nasvetom kaj pomagam. Odločitev je vaša. Če se ne boste odločili, je tudi to odločitev. Samo potem se nimate več pravice razglašati za žrtev, če pa so vrata kletke že zdavnaj odprta. Nihče vas nikoli ne bo mogel tako ljubiti, da bi izpolnil hrepenenje po ljubezni v vašem srcu. Ne zato, ker niste dovolj dobri, ampak zato, ker to ni možno. To hrepenenje bo potešeno le, če se boste odločili živeti svoje življenje tako, kot je, in postali zmagovalka.


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.