Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Žalostno srce


Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja! Naj vam povem mojo kalvarijo. Ko sem hodila v osnovno šolo, me je na poti k teti dohitel kolesar, me zvabil na kolo, zapeljal v gozd in me tam posilil. Ko sem končala osemletko, sem zelo mlada spoznala svojega poznejšega moža. Mislila in verjela sem, da je pravi zame, čeprav mi ga je mama od vsega začetka branila. Določili so mi namreč, da bom ostala doma na manjši kmetiji. Nekaj časa je bilo vse lepo in prav, saj sem bila vzgojena tako, da je prav, če so vse niti v rokah drugi. Moj fant se je z maminim dovoljenjem preselil k nam. Potem je moji sestri umrl mož. Ostala je sama z majhnim otrokom in vsi smo ji poskušali pomagati.

Moj fant jo je vozil v službo, jaz pa sem pazila otroka. To se mi je zdelo prav, vendar sem bila za to naivnost grdo prevarana, saj mi je fant brez najmanjšega obžalovanja priznal, da me je prevaral z njo, za razlog pa navedel, da ji je poskušal ublažiti bolečino za izgubljenim možem. Podrl se mi je svet in želela sem, naj ostane z njo in me pusti pri miru, vendar so me njegove prošnje omehčale. Poskušala sem mu oprostiti.

Prišel je čas za poroko, saj takrat ni bilo v redu, če si živel skupaj, ne da bi bil poročen. Po poroki so vsi od mene pričakovali otroka. Vendar dolgo nisem mogla zanositi. Potem sem dolgo vsak dan dobivala injekcijo. Kljub težavam sem bila srečna, saj sem si zelo želela otroka. Mož mi ni bil v oporo, ampak mi je očital, da otrok ni njegov, saj so izvidi kazali, da je težava, zaradi katere tako dolgo nisem zanosila, pri njem. Potem sem izvedela, da me je spet prevaral - in to z mojo lastno mamo. Ko sem to izvedela - spet mi je povedal brez slabe vesti - sem padla globlje od dna. Pomislila sem tudi na konec, vendar je pod mojim srcem raslo bitje, ki ga nisem imela pravice umoriti. Tudi mama je hotela narediti samomor, ko je resnica prišla na dan, a sem ji to preprečila in ji obljubila, da za to ne bom povedala nikomur. Odtlej sta bila kot pes in mačka. Tako smo živeli skupaj v isti hiši.

Čeprav možu nisem odrekala zakonskih dolžnosti, se je dogajalo marsikaj. Najbolj me je prizadelo, da je za vse svoje napake krivil mene, češ da sem presuha, in je bil celo ponosen na svoje prevare, češ da to dela v moje dobro. Zakaj? Zdaj vem, da me ni nikoli spoštoval ali me imel rad. Tolažbo sem našla v otrocih.

Zaradi njih sem tudi ostala doma. Mož mi je med prepiri očital, da me preživlja, čeprav sem delala na kmetiji in v gospodinjstvu. Šele ko smo prišli iz najhujšega, sem se spet zaposlila, čeprav je to prepire še stopnjevalo. Mož mi je namreč očital, da imam drugega, saj sem delala z ljudmi. Kljub temu sem glede zaposlitve ostala neomajna.
Po veliko letih, ko je hči že odrasla in odšla od doma, se mi je zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Spoznala sem moškega, ki je bil tik pred ločitvijo. Ob njem sem spoznala, kaj sta zaupanje in ljubezen, ki ju prej nisem poznala. Za to je izvedel mož in bilo je hudo.

Bila sem v precepu med razumom in pametjo, a se nisem mogla odločiti. Mož je zahteval, naj pustim službo in s tem tudi prijatelja. Na svojo stran je dobil sina, ki ima osemindvajset let. Sin mi je med prepirom zabrusil, naj odidem. Čeprav sem te besede neštetokrat slišala iz moževih ust, me niso nikoli tako prizadele. Pobrala sem nekaj osebnih stvari in pri petdesetih letih odšla zdoma. Doživela sem živčni zlom in samo prijatelju se moram zahvaliti, da sem danes to, kar sem. Zdaj že pet let živim pri njem.

Sprva sem večkrat pomislila na samomor. Doma sem pustila vse, kar sva ustvarila z možem, tudi kmetijo, ki sem jo podedovala po starših. Starejši sin mi ne bo nikoli odpustil, s hčerko pa imava boljše odnose, saj me včasih obišče. Tudi moj prijatelj jo sprejema.Zdaj imam tudi dva vnuka, toda moje srce je žalostno. Tudi s partnerjem ne morem biti povsem srečna, čeprav mi stoji ob strani in me podpira, saj se ne morem znebiti občutkov krivde, ki so mi jih tako globoko vsadili v srce.

Ljudje so govorili, da sem zapustila moža in odšla z drugim, ker je mož zbolel! Nihče pa ni videl mojega prejšnjega trpljenja, ki sem ga vedno skrivala za nasmehom in prijaznim obrazom. Pomagajte mi, draga Sanja, da se izkopljem iz te more. Ali je tudi zame kje košček sreče, ki ni pomešana s pelinom? Jagoda

Odgovor:

Draga Jagoda!

Kako naj človek, ki je bil petdeset let vajen kapljice sreče v kozarcu, polnem pelina, čez noč pogoltne in sprejme čašo čiste radosti brez primesi trpke, a tako znane grenkobe? Saj to bi mu postavilo na glavo ves njegov svet!

Predenj bi postavilo neprijetna vprašanja, na primer, zakaj ste čakali tako dolgo. Vsa ta leta ste vzdržali zaradi prepričanja, da nimate druge možnosti. In v tej veri ste dovolili, da hodijo po vas in vas žalijo, varajo, ne pa spoštujejo. In pri tem so prekoračili vse meje človeškega dostojanstva. Da, tu je glavna težava. Ceno za svoje dostojanstvo ste postavili tako nizko, in ko so pohodili še to, ste jo postavili še malce niže. Prosim vas, mož vas je prevaral s sestro in z mamo; sklepam lahko, da tudi z vsako, ki je bila za stvar, če se ni ustavil niti pred tako hudimi prepovedmi.

Vi pa se - počutite krivo in celo verjamete v svojo odgovornost, češ da ste presuhi!!! Pridno "nastavljate drugo lice", gledate vstran in ne odrekate niti zakonskih dolžnosti ... Oprostite, jaz se počutim nelagodno, že ko to berem. Najbrž ste bili vzgojeni, da morate vedno ubogati druge, sicer bi že prej naredili konec moževemu izkoriščanju, saj bi po njegovem vedenju lahko že davno sklepali, da ni vreden zaupanja. Morda pa ste se samo bali, kaj bodo ljudje mislili o vas, če bi udarili s pestjo po mizi in naredili red.

Kaže, da ste razočarani, ker se je tudi otrok odvrnil od vas in potegnil z očetom, torej ste pričakovali, da vam bo vaše vedenje prineslo korist, če ne na tem, pa na kakšnem drugem svetu. Tudi sama globoko verjamem v dobro v ljudeh in v nenasilje, toda tudi vi ste človek in če dovolite, da hodijo po vas, ste nekako, vsaj pasivno, soodgovorni za vedenje nasilnikov. Še posebno, če se ponavlja tako dolgo. Gotovo niste bili odgovorni za posilstvo, ki se vam je zgodilo, čeprav včasih žrtve verjamejo celo v to, če pa ste sprejeli dejstvo, da je imel mož razmerje z vašo sestro, mamo in še kdove s kom, ste mu pravzaprav "držali svečo", saj ste mu dali misliti, da sme brez kazni početi prav vse.

Lahko pa vas vprašam, ali ste za posilstvo komu povedali? Ali ste šli na policijo? Kako so se odzvali vaši starši, če so sploh vedeli? Ali ste verjeli v pravljico, ki vam jo je morda natvezil posiljevalec, češ da ste sami izzivali in da vas bodo vsi imeli za "kurbo", če bodo izvedeli. Iz vašega pisma se lahko vse ženske, ki so bile spolno zlorabljene (vsaka deveta, pravijo!) naučijo, kam pripelje napačna misel, da se ženska nima pravice zaščititi. Veliko jih po posilstvu misli, da so tako slabe, in živijo v skladu s to popačeno podobo.

Četudi petintrideset let! Zato je posilstvo tako grozen zločin: zaradi nekaj minut sprevrženega užitka ima žrtev uničeno življenje! Če bi ga prijavili, bi morda rešili deklice, ki jih je verjetno nadlegoval pozneje! Če bi možu postavili meje, bi bilo zveze najbrž konec že pred poroko, in ne bi trpeli trideset let.

Spoštujem ljudi, ki se odločajo za nenasilne rešitve, toda tudi vi ste človek in če niste zaščitili sebe, ste dopustili nasilje do človeškega bitja. Zato ne gre za nenasilno filozofijo, ampak za izogibanje bolečim situacijam.No, življenje nas vedno nauči, da se z navideznimi rešitvami ne moremo izogniti odločitvam, ki potem krojijo naše življenje. Na koncu ste morali oditi in zgodilo se je natanko to, česar ste se vse življenje najbolj bali, samo da z obrestmi (zapravljeno sinovo zaupanje in vaše premoženje).

Pa se vsaj zdaj naučite, da ste se dolžni postaviti za svoje osnovno človeško dostojanstvo, sicer ga boste izgubili. Kar je, je, čim manj se obremenjujte s tem, tem bolje. Še dobro, da ste našli dom in človeka, ki vas spoštuje, to je v vaših okoliščinah zaklad. Toda s svojo grenkobo utegnete pokvariti tudi to. Zato vam svetujem, da se nujno vključite v kak program za ženske, žrtve nasilja.

Kontakt lahko vzpostavite na SOS telefonu za ženske. Lahko pa se z istim namenom vključite tudi v psihoterapijo, vendar vam svetujem, naj ima terapevt izkušnje z žrtvami nasilja. Še bolje bo, če boste poleg terapevta obiskovali tudi kako skupino, sestavljeno iz žensk s podobnimi izkušnjami.

Obrnite se na Društvo za nenasilno komunikacijo: http://www.drustvo-dnk.si/predstavitev.html

Boste videli, da bo pomagalo. Bolje pozno kot nikoli!

Veliko sreče!

 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.