Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Prenajedanje in stradanje


Vprašanje:

Pozdravljeni!

Potrebujem pomoč, ampak ne vem, ali mi bo sploh uspelo, da bi jo kdaj dobila, ker me je tako zelo sram svojega početja. Že skoraj osem mesecev se zdravim anoreksije in v tem času sem z 48,6kg prilezla na 51,5kg pri 172 cm, po skoraj dveh letih sem dobila menstruacijo in vsaj malo uredila svojo prehrano. Vsaj malo pravim zato, ker se mi je uspelo zrediti samo zaradi dejstva, da sem imela kar naprej skoke stradanja med tednom in prenajedanja čez vikende. S tem sem se poskušala spopadati, čeprav mi to prenajedanje pobira energijo in voljo do življenja, iskala sem sto in en način, da bi si to preprečila, razmišljala o pravih razlagah za svoje početje. Vem, da sem še daleč od pravega odnosa do prehrane, tega se zavedam, saj izrabim vsako priložnost, da bi stradala in tako sem pred enim  stradala, da sem znova prišla do 50kg. Trudim se po svojih močeh, a še sama ne vem, v katero smer se pravzaprav trudim. Samo tako zelo se bojim hrane, bojim se tega prenajedanja, ker se izgubljam v njem in nočem živeti na tak način. Zbiram vse moči, da bi se spravila v red, da vsak dan začnem znova in se trudim, ampak ko se mi enkrat vse podre, se tako težko znova spravim v red, vsaka opazka, vsaka kritika, vsak prepir me sesuje in potem sem v še slabšem stanju in če se potem še prenajem, potem začnem razmišljati, kako bi izrezala iz sebe vso tisto maščobo, vse, vse, samo da bi izginila. Ne vem, kaj se dogaja zadnje čase z menoj. Morda je pritisk s strani fakultete, morda kaj drugega, ampak vse se zgrinja nadme. Že skoraj tri mesece nisem imela menstruacije, moja prehrana je grozovito neurejena in jaz obupujem. Zdi se mi, da tega ne bom več zdržala. Tako grozno osamljena se počutim. Poskušam se čim več gibati, saj se potem počutim boljše (+ to poskrbi, da se ne redim), ampak potem zaidem v skrajno telovadbo in zdi se mi, da sem že izmučena od vsega tega; joka, prenajedanja, bolečin v trebuhu in slabosti, telovadbe, stradanja, skrbi, učenja, stresa , želje, da bi ustregla svoji družini in je ne bi razočarala, poleg tega me pa zadnjih nekaj dni še tako zebe in utrujena sem, ker ne morem več normalno spati, saj se zbujam zgodaj zjutraj, pa naj grem spati zgodaj ali pozno. Zdi se mi, da nujno potrebujem nek urejen ritem življenja, sicer me bo sesulo. Hrepenim po miru, brez prepirov, brez povzdigovanja glasu. Po svojih najboljših močeh se trudim, da preprečim prenajedanje in slabo voljo preprečim z dejavnostmi, ki me veselijo, vendar pa to ponavadi uspe en dan, naslednji pa je še huje. Strah me je, da se to nikoli ne bo končalo, ker si ne želim takega življenja. Rada bi si enkrat uredila vse to,  a se mi zdi to daleč nedosegljiv cilj. Strah me je, tako zelo me je strah hrane, strah tega, da bom zašla v bulimijo ali kompulzivno prenajedanje, strah me je hrane in pogrešam občutek lakote, občutek, ko imam hrano pod popolnim nadzorom. Ampak vem, da takšne misli vodijo v še hujše stiske. Trenutno sem nekje na razpotju, ko ne vem več, kam naprej, prav tako pa nikomur, niti svoji psihologinji ne upam zaupati svoje težave s prenajedanjem, ker se jih tako zelo sramujem. Ne vem, kaj naj storim, da bi spremenila svoj odnos do hrane do te mere, da ne bi nanjo več gledala tako negativno, da bi vse skupaj zašlo v prenajedanje. Malce mi pomaga, kadar jem z drugimi ljudmi, zato se res trudim, da vztrajam pri skupnih obrokih, toda po mojih merilih vse skupaj prevečkrat uide izpod nadzora in preide v prenajedanje. Sovražim to dejstvo, saj me to uničuje, prav tako pa mojo družino, saj jih odrivam in se počutijo krive in mi očitajo in jaz se počutim krivo in vse to vodi v začaran krog. Vem, da to ni problem, ki bi ga rešil enostaven nasvet, prav tako se zavedam, da ima zdravljenje motenj hranjenja vzpone in padce, vendar pa si vseeno želim vašega mnenja, saj trenutno nisem sposobna verjeti svojim tolažbam, da mi bo uspelo in se bom tega rešila. Res sem vam hvaležna, da ste si vzeli čas in prebrali to sporočilo.

Želim vam prijeten teden!

Odgovor:

Pozdravljeni,

opis vaših težav je briljanten in seveda obsega povsem vse kriterije za motnjo hranjenja. Prav imate, ko pravite, da se zavedate vzponov in padcev poteka bolezni. Izstopajoča je vaša želja po kontrolo/nadzoru hranjenja. To ni prava pot, saj se sama bolezen začne s pretiranim nadzorom in četudi vam mestoma uhaja iz rok, bi bilo povečanje kontrole le korak nazaj k prejšnji stopnji bolezni. Ozdravljenje v resnici pomeni tudi, da se človeku ni več potrebno ukvarjati z nadzorom hranjenja!

Natančno opisujete obdobja stradanja, prenajedanja, telesne hiperaktivnosti in še kakšen simptom motnje hranjenja ... Mislim, da bi se s pomočjo ustrezne obravnave morala posvetiti vzrokom, ki so vas do sem pripeljali. tega človek sam ne more, saj ima slepe peege za kritične vzvode bolezni in zato so potrebni čustveno nevpleteni drugi (terapevti).
Namen ustrezne obravnave je prepoznati ključne vzroke in v psihoterapevtskem procesu spremeniti emocionalni odnos posameznika do teh vzrokov (samih vzrokov za nazaj ne moremo spremeniti). Posledično simptomi niso več potrebni.

Glede na vsebino in zrelost vašega pisanja, četudi ste še srednješolka, sem presodila, da želite jasen in konkreten odgovor, upam, da sem bila pri tem uspešna. V kolikor boste želela se vedno lahko prijavite za obravnavo na naši Enoti za motnje hranjenja, kjer počnemo ravno to o čemer sem pisala.

Želim vam vse dobro, prisrčen pozdrav!


asis. dr.  Karin Sernec, dr. med.

Aktiven

asis. dr. Karin Sernec, dr. med.

Motnje hranjenja

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal



Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.