Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Prijateljica

Citiraj
Znašla sem se v situaciji, za katero ne bi si nikoli mislila, da mi bo doletela, zlasti ne v srednjih letih. Najboljša prijateljica je zbolela za rakom in umira. Zelo sva si blizu, vendar sem tukaj popolnoma brez idej in nemočna, ker ne vem, kako naj se ji približam. Kako ko veš, da človek umira, kako mu pristopiti, kako se z njimi pogovarjati? Obe veva, da si bliža neizogibno, vendar sama ne vem, kaj ji sploh naj rečem, ko jo vidim. Dajem ji mi neke prazne tolažbe in upe, vendar se ob tem zelo slabo počutim. Zdaj opažam, da sploh ne morem več niti dvitgovati telefona niti jo obiskat, ker me je groza svojih laži in groze, ki jo vidim v njenih očeh. Rada bi ji rekla kaj spodbudnega, vendar ne najdemo nič spodbudnega, zlasti ko pomislim na njena dva otroka. Kaj sploh reči. Kaj narediti? Kako poskrbeti, da bo imela občutek, da sem ob njej, da bom koristna in pravilno pomagala. Popolnoma sem obupana tudi jaz. Pomagajte mi!
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Zalka; v takšnih situacijah so morda besede preveč. Vem, da ti je hudo, ampak ne se odmikat. Poskušaj vzeti njene otroke in naj dan preživijo s tabo ali tvojimi otroki,če jih imaš; pelji jih čez vikend kam na izlet, v kino, ... Prijateljica hudo trpi tudi zaradi njih. Kaj pa če bi jo kar odkrito vprašala,kaj pričakuje od tebe - glede pomoči njenim otrokom.
Če se ne moreš z njo pogovarjati, ji predlagaj, da ji kaj prebereš - kakšno literarno zgodbo, knjigo ... Ob branju jo drži za roko, jo pobožaj, stisni - pogosto dotik in toplina povesta več kot kup "spodbudnih" besed. Lahko ji napišeš pisemce in ji poveš, kako rada jo imaš.
Če nič od tega ne bo šlo, pridi k njej, jo objemi, sedi pri njej in jo drži za roko.
Morda ne bi bilo slabo, da pokličeš na društvo Hospic - tam ti bodo znali svetovati.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Zalka, verjamem, da ti je hudo in tudi sama ne vem, kako bi se znašla v takšni situaciji. Težko je karkoli svetovati, razen to, da ne glede na to kako se še ne znajdeš v tej situaciji, bodi ob njej, ne je pustiti same. Vsak dan znova poskušaj zbrati moči, da si ob njej. Tebi je tezko, ker se ne znajdes v doloceni situaciji, eni izmed mnogih, ki jih boš še imela v življenju, ona nima več kaj dosti pred seboj. Težko ji je, ker ima neizogibno pred seboj, ne predstavljam si, kako šele bi ji bilo, če bi imela občutek, da je še zapuščena od svojih prijateljev. In zakaj? Ker se ne znajdejo v določeni situaciji, medtem, ko se ona sooča z ... Svetujem ti, da se vsak dan znova prepričaj, da bos ob njej in vsak dan znova se uči kako ji pomagati.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Zalka, poskušaj biti ob njej samo mirna, ljubeča in sočutna. Odvrzi strah in slabe občutke! Tako ji ne pomagaš. Lahko, da ji bo dovolj že samo tvoja ljubeča, umirjena in podpirajoča bližina. Zlagane besede so odveč, saj se čuti, da niso resnične.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Zalka, pred enim letom je meni umrla dobra znanka. Dokler je bila še pokretna, sva se veliko videvali in dobro sva se razumeli. Ko je odšla v bolnišnico in začela ugašati, mi je skupna znanka večkrat omenila, da je to bližnji konec in bi bila vesela, če bi jo prišla pogledat. Pa jaz? Čisto sem odpovedala. Zmrznila. Sploh nisem vedela, kako naj reagiram, kaj naj ji rečem, kako naj se vedem ... Neumno. Vsak dan sem si rekla, danes pa zagotovo grem, jutri pa prav zares, naslednji teden si zagotovo vzamem čas ... Na koncu je meni zmanjkalo dni (in izgovorov), moji znanki pa življenjske moči. Umrla je, ne da bi se poslovila od nje. Lahko si samo mislim, kako se je počutila ob misli na take znanke, kot sem bila takrat jaz. Še vedno mi je hudo, ker sem tako zatajila. takrat sem si obljubila, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo. In zdaj sem se vnovič znašla v situaciji, ko mi je zelo draga kolegica bolna obležala na Onkološkem inštitutu. Tokrat ravnam tako, kot bi si želela tudi za lansko leto, a nisem. Preprosto prihajam, tako pogosto, kot bi si tudi sama želela, da bi me moje kolegice obiskovale, če bi bila sama na onkološkem. pridem in poslušam svojo drago K., se z njo pogovarjam, ji prinesem drobne stvari, za katere izvem iz pogovorov, da bi jo vsaj malo spravile v dobro voljo (denimo štrudelj), spominjava se skupinih dogodkov in se ob njih smejiva. Potem pridejo obdobja, ko sva resni in premlevava bolezen ... Zadnjič mi je rekla, da je kljub težki bolezni vesela, ker vidi, da ni sama, da je nismo pozabili in je v bistvu zelo bogat človek, ker ima to, kar si marsikdo samo želi: družino, moža, s katerim se zelo razume ter širok krog prijateljic, ki je nis(m)o zapustile v najtežji preizkušnji.
Ker prijateljica že nekaj tednov leži v bolnici, smo organizirali tudi podporno mrežo povsem praktične pomoči. Ves čas skrbimo, da jim kuhamo jedi, ki jih lahko pogrejejo ali dajo v skrinjo, peljemo otroke v kino, jih jemljemo k sebi za dan, dva ali na izlete ...
Ni vedno lahko najti pravih besed. pa kaj sploh so prave besede? Iz lastne izkušnje z dvema prijateljicama sem se naučila predvsem to, da je v takih okoliščinah najbolj dobrodošla predvsem prisotnost in občutek, da te za sočloveka skrbi, da ti je zanj mar in da to tudi pokažeš. Četudi brez ene same besede. zato, zalka, ne skrbi, če boš včasih ob prijateljici tudi povsem brez besed. Kot ti je nekdo že zgoraj napisal: bodi ob njej in jo samo drži za roko, če ti besede tisti hip ne pridejo na dan. Ona bo že vedela, kaj misliš in kaj ji želiš.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Hvala vsem za nasvete, še posebno tebi Roza!Treba je pozabiti nase in svoja čustva ter se posvetiti tistemu, ki potrebuje pomoč.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Ni bilo preveč hudo spremljati prijateljico z rakom. Takrat sem šele pravzaprav začela uživati v njeni družbi, ker je bila na bolniški za razliko od prej zelo naporne službe. Je pa res, da je imela ves čas relativno dobre izvide, ni bila ravno na smrtni postelji, čeprav je prestala mnogo mnogo od zdravljenja.
Pogovarjali sva se o vsem ... Nikoli je nisem skušala tolažiti ali delati upe, saj niti ni bilo potrebe. Bolezen ni bila tabu, saj sva bili bolni obe (čeprav jaz neprimerljivo bolj lahko ozdravljivo), večkrat sva se smejali tudi na račun najinih bolezni in nikoli nisva razmišljali, kako sva zaradi njiju prikrajšani. Jaz mislim, da bi vsak srečen umrl, če bi zavedal, da ima lahko prijatelja do zadnjega dne, ko je živ. Tudi sama sem opazila, kako so se me med boleznijo nekateri izogibali in niso imeli časa zame in sem se na trenutke počutila zelo osamljeno. Če ne bi imela partnerja, ki me je podpiral in skrbel zame, bi najbrž jokala od te osamljenosti.
Meni se zdi pomembno druženje v vsakovrstni obliki. Resnično moreče se je ukvarjati z vprašanji, kaj bo, ker prijateljica umira, a konec koncev ne smeš pozabit, da lahko smrt doleti vsakega še pred njo. Mislim, da je pomembno, da jo pokličeš in se oglasiš pri njej, jo malo nasmeješ, prineseš rože ali nekaj, s čimer jo boš razveselila.
Res ji po moje ne smeš kvariti teh dni z ignoranco, ker bo ona osamljena, ti pa se boš šele po njeni smrti čutila krivo (pa ne bo več priložnosti, da bi to nadomestila). Mogoče je prijateljici res težko in zagotovo jo zelo skrbi, kaj bo z otroki. Če si prava prijateljica, potem bi lahko šla k njej z nasmehom na obisk pa ji pripovedovala morda čisto vsakdanje čveke in čimmanj o bogu in postranskem življenju in o tam, kaj bo z njenimi otroki. Tudi če ti je težko in bi najraje zajokala, bi mogoče pomagalo, da se z njo pogovoriš tudi o tem (ne vem, koliko sta si bili blizu) - pa četudi skupaj zajočeta, če vama bo lažje. No, pa saj so že zgoraj punce vse napisale :) Jaz bi na tvojem mestu stala prijateljici ob strani. Tudi meni je vsak nasmejan obisk zelo veliko pomenil!
Na vrh Sledi ZS Objavi