Seksualne parafilije: neobičajne spolne navade, 1. del

(Foto: Diana Anđelić)

Razvrat ali bolezen?

Ker vas morebiti vzburjajo stopala ali lasje, to še ne pomeni, da imate parafilijo. Ta se razvije šele, ko takšna praksa postane edini način, kako oseba doseže spolno potešitev. V nadaljevanju članka preverite, kaj so pravzaprav seksualne parafilije, kje gre iskati njihove vzroke, objavljamo pa tudi seznam najpogostejših parafilij.

O tem, kaj je v seksu normalno in kaj ne, bi lahko na dolgo razpravljali, saj je "normalno" zelo prožen pojem. Po Mastersu in Johnsonovi je razlika med normalnim in nenormalnim poljubna, saj najpogosteje obsega ocenjevanje vrednosti, vprašanje pa je, kje bomo postavili mejo. V spolnosti obstaja kup neobičajnih praks, ki niso bolezen, marveč le različica normalnega spolnega vedenja.

Posebnosti spolnega vedenja …
… imenujemo parafilije. Gre za močne spolne potrebe, spolne fantazije, ki so povezane z različnimi predmeti, neobičajnimi praksami, otroki, s trpljenjem, poniževanjem … Tovrstne posebnosti pa so motnje v primeru, če se človek zelo pogosto zateka k takim fantazijam in praksam, saj sicer ne more doživeti potešitve ali pa pri tem občuti krivdo.

Pogostejše pri moških
Raziskave kažejo, da so parafilije znatno pogostejše pri moških kot pri ženskah. Narava parafilije je navadno zelo specifična in jo je le stežka mogoče spremeniti. Parafilija, ki bi jo po merilih Ameriškega psihiatričnega združenja označili kot blago ali zmerno, se le redko pojavlja zgolj občasno in epizodno – veliko pogosteje gre za trajno stanje.

Kje je vzrok?
Čeprav je še nedavno veljalo, da gre pri parafiliji zgolj za posledico nezmožnosti razvoja heteroseksualnih odnosov, novejše raziskave kažejo, da na pojav parafilije vpliva tudi potreba po zmanjšanju napetosti, ki jo povzroča strah pred kastracijo – strah pred zapuščanjem očeta pri moških in matere pri ženskah. Poleg teh dejavnikov lahko nastanku parafilije botrujejo nekatere telesne hibe, denimo zakrnelost spolnih organov in drugi biološki dejavniki. Večina teh ljudi trpi za kompleksom manjvrednosti, pogosto so zaprti vase in asocialni. Nekatere parafilije družba strogo obsoja in celo zakonsko prepoveduje, medtem ko druge zgolj blago prezira, saj niso nevarne.

Kdaj je potrebno zdravljenje?
Še enkrat poudarimo, da posamezne prvine katerekoli od parafilij še ne pomenijo motnje oziroma bolezni, vse dokler te dejavnosti in misli niso edini in izključni način doseganja spolnega vzburjenja ter potešitve. Tudi zato se poraja vprašanje o smiselnosti zdravljenja tovrstnega obnašanja. Seveda je drugače s hudimi oblikami parafilije, katerih zdravljenje zahteva tudi zakon.

Zdravljenje navadno obsega kombinacijo različnih terapevtskih tehnik, behavioristično-kognitivne, psihodinamične individualne in skupinske terapije, psihoedukacijo in tudi nekatera zdravila. Cilj kognitivne terapije je prekiniti naučeno zaporedje obnašanj in dogodkov, s posebnim seksualnim izobraževanjem pa parafilika spodbuja k vživljanju v občutja žrtev. Zdravljenje je usmerjeno v prepoznavanje sprožilcev tovrstnega vedenja ter v učenje načinov, kako se izogniti tem dražljajem oziroma razmišljanju o njih. Psihoterapija je dolgotrajna, pacientu pa skuša pokazati, kateri dogodki so bili pomembni za nastanek parafilije in kateri dnevni dogodki vplivajo na njegovo obnašanje. Velik problem je motivacija za zdravljenje, zlasti pri pacientih, ki svojega obnašanja ne doživljajo kot nenavadnega in sprevrženega. Večina ljudi namreč pride na zdravljenje šele pod pritiskom organov pregona ali prisilo zakonskega partnerja, toda z veliko volje je zdravljenje do določene mere uspešno.
Članek se nadaljuje »


Liljana Mervic

doc. dr. Liljana Mervic dr. med. spec. dermatovenerologije

Postavi vprašanje

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki