Zgodovina samozadovoljevanja

(Foto: Jupiterimagrs)

Čisti užitek - samo zadovoljstvo

Živimo v srečnem času. Sodobna dojemanja morale nam omogočajo, da uživamo v prednostih novih odkritij in spoznanj, da imamo koristi od sprememb čudnih norm in običajev ter da se svobodno soočamo s spolnostjo. To je bistvo sporočila študije Masturbacija v besedi in sliki Rolda Preussa in nekaterih drugih virov.  In naposled, zdaj lahko odkrito govorimo in pišemo o vseh različicah spolnosti. Tudi na samozadovoljevanje gledamo z drugimi očmi, saj ni več ožigosana za grešno onanijo, umazano samozadovoljevanje, skriti užitek in celo samoponiževanje.

To, kar je nekoč slovelo kot nevarno za zdravje in prepovedano, je zdaj normalno in vredno pozornosti, vir čistega užitka. Prevladalo je spoznanje, da je samozadovoljevanje samo-zadovoljstvo. Kako je prišlo do te pomembne spremembe stališč? Zakaj je zdaj masturbacija pozitivno ovrednotena in katere prednosti ji pripisujejo?

Proti užitku
V minulih stoletjih so se proti onaniji bojevale evropske krščanske cerkve, manj pa zdravniki. Cerkev je preganjala vsako zunajzakonsko obliko spolne dejavnosti, a tudi vsa dejanja, ki so onemogočala možnost oploditve. Med takšna početja so prištevali tudi onanijo. Toda zdravniki so šli še korak dlje. Začeli so obsojati onanijo, v paciente so vsadili strah in slabo vest, samozadovoljevanje pa razglasili za vzrok skorajda vseh bolezni, ki si jih lahko zamislite.

Nadzor
Zdravniki so prepovedovali dotikanje spolovil, opozarjali so, da se gre ogibati topli postelji, začinjeni hrani, oblačil, ki se prilegajo telesu ali drgnejo ob kožo. Starše so pozivali, naj med puberteto strogo nadzirajo otroke. Stranišča, ki so bila edini kraj, kjer je bil človek iz velike družine lahko sam, niso smela imeti ključavnice, da so bila pod nenehnim nadzorom. Zdravniki so zahtevali tudi nadzor nad umivanjem spolovil, saj bi tudi pri tem opravilu utegnilo priti do neželenih dražljajev. Zdravniki so si izmislili pasove nedolžnosti, v katere so ponoči zaklepali otroke. Predpisovali so ledene kopeli, dečkom so šivali prepucije, deklicam pa sramne ustnice. Pri mladih dekletih so celo kirurško odstranjevali ščegetavček, pri tem pa tudi male sramne ustnice, da bi na vsak način preprečili samozadovoljevanje. Pri nekaterih afriških plemenih se to dogaja še zdaj, v Franciji pa je bila ta praksa znana v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Otrokom, ki so se nagibali k masturbaciji, so povezovali roke, da se ne bi mogli dotikati splovil. Obstajale so tudi srajce, podobne prisilnim jopičem, ki so jih lahko razvezali samo vzgojitelji. Milijonom ljudi so vsajali slabo vest samo zato, ker se niso mogli odpovedati "tistemu". Znani so primeri samomorov občutljivih ljudi, ki se niso mogli sprijazniti s problemi okoli masturbacije.

Nasveti redovnikom
Stari vek je bil glede samozadovoljevanja zelo liberalen. Zanesljivo se ve, da so se stari Grki, med njimi tudi Diogen, samozadovoljevali zaradi lajšanja duhovne napetosti, da bi lahko vse sile posvetili meditaciji. Skoraj vedno so masturbirali z levo roko, in sicer zato, ker so menili, da je ta roka občutljiva na čutne dražljaje, saj je bližje srcu. Cerkvene ustanove so bile negotove. Cerkveni reformator Johannes von Wesel (1420−1481) je svetoval redovnikom, naj si s samozadovoljevanjem lajšajo različne težave, hkrati pa, naj se vzdržujejo nasladnih dejavnosti.

Richard Krafft-Ebing v knjigi Psychopathia sexualis v masturbaciji vidi največji vzrok vseh sprevrženosti. Iwan Bloch (1872−1922) in Bronislaw Malinowski opisujeta tradicionalno vzgojo otrok v kitajskih družinah. Tam ima prednost blagostanje moškega potomca. Če zajoka fantek, mu bodo ponudili hrano in pijačo. Če joka še naprej, ga bodo babica, mati ali starejša sestra dražile po spolovilu ali pa bodo vzele njegov penis v usta. Pomirjajoč učinek ne izostane.

Francoski zdravnik Arnaud de Villeneuve (1235−1312) je samozadovoljevanje odobraval iz higienskih razlogov, saj naj bi se z masturbacijo odpravilo staro seme, ki je zaradi dolgotrajnega zadrževanja v telesu postalo strupeno. Temu mnenju so se pridružili številni znanstveniki iz 15., 16. in 17. stoletja. Tissot, sicer nasprotnik samozadovoljevanja, je leta 1766 govoril o terapevtskem samozadovoljevanju, vendar je menil, da absolutna nedolžnost ne vodi vedno k dobremu in da zadrževanje sperme lahko povzroči številne bolezni.

Sigmund Freud (1856−1939) ni imel določenega stališča glede samozadovoljevanja. Dovoljeval ga je dečkom v razvoju, vse dokler ne najdejo "prave" partnerke za spolne odnose. Toda do samozadovoljevanja žensk je bil strog, saj jim pri samozadovoljevanju ni dopuščal svobode. Po njegovem mnenju naj bi se na draženje ščegetavčka odzivala samo mlajša dekleta, medtem ko bi morale zrele ženske vrhunec spolnega užitka doživljati v vagini.

Nasladna samopostrežba
Govorimo in beremo o:

  • a. masturbaciji (latinsko manu struprum spolno dejanje z roko ali masturbari, sam sebe onečastiti) − toda sploh ni nujno, da je roka, ki daje spolni užitek, lastna, niti nečistujoča. Orgazem, ki je nedvomno vrhunec spolnega dejanja, lahko dosežemo s seksualnim fantaziranjem, z roko, s partnerjevimi usti in celo s predmeti (na primer z vibratorji);
  • b. onaniji (ipsaciji) − če bi Sveto pismo jemali dobesedno (Knjiga I, Mojzes, 38/9), bi lahko onanijo razumeli kot koitus interruptus, umik penisa iz ženskega splovila pred izlivom zaradi preprečevanja oploditve;
  • c. samozadovoljevanju -  ta pojem izključuje vzajemno masturbacijo (hkratno ali vzajemno draženje);
  • d. avtoerotizmu -  to pomeni strast do lastne osebe, lastnega telesa, pri čemer se nič ne ve o spolni praksi.
Danes so v rabi vsi omenjeni pojmi, toda sodobni seksologi se strinjajo, da je najustreznejši med njimi masturbacija.

Dejstva
  •  Masturbacija ima zelo pomembno vlogo že pri majhnih otrocih in na vseh stopnjah otrokovega razvoja.
  •  Odrasel moški onanira sam. Mladeniči to občasno počnejo tudi v družbi, v paru ali skupini.
  •  Ženska se zadovoljuje sama. Deklice včasih to počnejo v dvoje, na primer s prijateljico, redko v skupini.
  •  Moški in ženska bosta skupaj masturbirala, da bi se pripravila za spolni odnos, lahko pa tudi kot zamenjavo za pravo dejanje, če ga ni mogoče uresničiti iz zdravstvenih razlogov.
  •  Moški masturbira žensko (peting ali predigra, kot uvod v normalni spolni odnos).
  • Ženska masturbira moškega (peting ali spodbujanje njegove erekcije zaradi navajanja moškega na heteroseksualno spolno dejanje).
  • Med homoseksualnim odnosom vzajemno masturbirata dva ali več moških.
  • Lezbične ljubezenske igre lahko najbolje opišemo kot vzajemno masturbiranje.
  •  Znano je, da nekatere živali onanirajo. Obstajajo tudi moški in ženske, ki v dejavnost samozadovoljevanja ali spolne fantazije vključujejo živali in jih tako naredijo za sredstvo ali celo partnerja.
Vsak po svojem okusu
Na začetku petdesetih let 20. stoletja je Alfred Kinsey objavil, da približno 92 odstotkov odraslih neporočenih moških redno masturbira. Pri ženskah je bilo takšnih približno 62 odstotkov. Ameriška seksologa Masters in Johnsonova sta prišla do podobnih vzporednih podatkov ter z neposrednimi kliničnimi raziskavami dokazala, da je draženje ščegetavčka pri ženski edini zanesljiv način za doseganje orgazma. Inštitut za spolne raziskave iz Hamburga je za obdobje med letoma 1968 in 1970 objavil podatek, da masturbira 87 odstotkov vseh neporočenih moških in 59 odstotkov neporočenih žensk. Po štirih ali petih letih so se te statistične vrednosti povzpele že na 93 oziroma 71 odstotkov. Po novejših ocenah in anketi, izvedeni avgusta leta 1982, se pogostost masturbiranja pri ženskah vrtoglavo približuje podatku za moške, kar je nedvomno posledica sodobnega osveščanja, ki ruši tabuje in lažne moralne vrednote.

Ali samozadovoljevanje škoduje?
Edino, kar je škodljivo pri masturbaciji, je občutek krivde, ki ga v otroke vsadijo starši, ki bi jim prišlo prav nekaj izobraževanja. Tudi starši onanirajo, toda tega ne dovolijo početi svojim otrokom. Noben znanstvenik, župnik, moralist ali pedagog ni nikoli predstavil prepričljivih dokazov o škodljivosti masturbacije. Splošno prepričanje je, da je škodljiva samo prepogosta masturbacija. Toda tudi to je sporno, saj na tem področju ne obstajajo norme. Resnična nevarnost med masturbacijo je edino raba različnih pomagal. Pogosto slišimo in beremo o bizarnih prigodah, kako so morali kirurgi operirati osebe, pri katerih so v sečnem mehurju ali v debelem črevesju našli različne predmete, od lasnic in kemičnih svinčnikov do vibratorjev. Eksperimentiranje ni nenevarno niti pri moških, zlasti če ud stimulirajo z elektrodami ali v sečnico uvajajo tujke. Če pri kateri nosečnici obstaja tveganje pred spontanim splavom in je zdravnik prepovedal spolne odnose, bi se lahko ta prepoved razširila tudi na masturbacijo, saj bi se tako izognila krčenju maternice.

Kako masturbirajo ženske?
Znanstvenica Shere Hite je anketirala tri tisoč Američank o tem, kako najraje masturbirajo, in ugotovila šest glavnih skupin dejavnosti:
  •  73 % jih draži območje ščegetavčka in vulve z roko, leže na hrbtu,
  •  5,5 % jih masturbira leže na trebuhu,
  • 4 % jih drgne ščegetavček ob mehak predmet (blazina, naslanjač, plišasta žival),
  •  3 % jih ritmično stiska stegna,
  •  2 % jih ceni vodno masažo spolnih organov,
  • 1,5 % (samo toliko!) jih vstavlja v nožnico predmete,
  • 11 % žensk kombinira vseh šest metod.
Od 1505 žensk, ki so potrdile, da masturbirajo, jih orgazem doseže 1449, osem jih ni doživelo orgazma, 48 pa jih ni želelo odgovoriti. Pozornost je vzbudil podatek, da številne ženske z masturbacijo dosežejo orgazem že po eni minuti, kar se jim redko zgodi med spolnim dejanjem. To gre verjetno pripisati intenzivnemu draženju ščegetavčka, denimo z vibratorjem.

Leta 1808 je izšla knjiga profesorja Hartmanna z naslovom Teorija o človeški telesni sreči. Iz nemškega so jo prevedli v številne jezike, vsebovala pa je postavke, značilne za takratno zdravstveno posvečevanje. V knjigi piše: "Tragično dejstvo je, da se majhni otroci v prvih letih življenja spoznavajo z občutki naslade, saj otroške vzgojiteljice skušajo umiriti objokane malčke tako, da jih žgečkajo po spolnih organih. Glavni cilj vzgoje je zatiranje prezgodnjega pojavljanja spolnega nagona. Največja pozornost naj velja temu, da se spolni organi nikakor ne smejo greti. Telo ne zraste do naravne velikosti in namesto lepe človeške postave nastaja skrčen, zaostal okostnjak. V udih ni življenja. Slabša se splošni občutek čilosti, oči postajajo motne in izgubljajo lesk, um izgublja ostrino in sposobnost presoje, megli se in blodi po nezdravi fantaziji ... Srčni utrip je šibak in nerazvit, pljuča so nerazvita ter nenehno izpostavljena nevarnosti okužbe, vnetjem in galopirajoči tuberkulozi. Želodec je občutljiv, hitro se preobremeni, prebavni sistem trpi za zaprtjem ali drisko, koža postaja rumenkasto bleda in nagubana. V času, ko bi se moral mladič razviti v zrelega moškega, imamo pred seboj starca. Kakšen prizor ponujajo šele nekoč jedre deklice! Namesto postavnih, cvetočih deklet vidimo bleda, mršava bitja, ki nihajo kot strašila ... Vlačijo se naokoli, ti ubogi črviči, kot da so že v prvih mesecih življenja izgubili vso življenjsko radost. Bile bi srečne, če bi jih smrt že zdaj odrešila trpljenja!"
Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki