Kaj so seksualni problemi?

Poenostavljeno jih lahko opredelimo kot stalne ali pogoste psihofizične odzive, ki imajo za posledico pomanjkanje ali odsotnost seksualnega zadovoljstva. Če razmislimo za trenutek o merilih, ki naj povedo, kdaj gre za pomanjkanje ali odsotnost seksualnega zadovoljstva, se hitro srečamo z zapletenim vprašanjem zornega kota. Kdo pravzaprav ugotovi, da gre v resnici za pomanjkanje seksualnega zadovoljstva? Oseba, ki ima težave, njen partner/partnerica ali terapevt? Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni. Praviloma je subjektivna ocena, torej doživljanje ženske, zadosten in nujen pogoj za začetek strokovnega zdravljenja.

Po priročniku Ameriške psihiatričnega združenja, je eden od nujnih pogojev za opredelitev posamezne težave kot seksualne motnje "izraženo nezadovoljstvo ali tesnoba pacienta", ki se pojavlja kot posledica. Enak status imajo tudi "težave, ki jih pacient občuti v razmerju". Med terapevtskim postopkom subjektivni prikaz težave seveda skušajo pripeljati v odnos z objektivnimi merili, kot je na primer nezmožnost prodiranja v nožnico v primeru vaginizma. Tudi pogovor s partnerjem je neizogiben pri ustvarjanju terapevtove podobe o seksualni težavi.

Odpreti oči

Potem ko terapevt po pogovoru z žensko postavi diagnozo, poskuša opredeliti skupni cilj oziroma stanje, po katerem seksualna terapija velja za uspešno zaključeno. V najpreprostejših in dandanes najbolj redkih primerih težava izgine takoj, ko par dobi temeljne informacije o človekovi seksualnosti in povprečnem seksualnem obnašanju. Paru, ki si predstavlja, da ima seksualne težave, ker se jima seks ne dogaja vsak dan, ali osebi, ki ima partnerja za motenega, ker se kljub skupnemu seksualnemu življenju še vedno občasno samozadovoljuje, je treba odpreti oči. Izobraževanje včasih dela čudeže, zlasti ko gre za osebe, ki so jim socialne okoliščine, vera ali osebnostne značilnosti prikrivale dejstva o seksualnem in reproduktivnem življenju.

Kako pogoste so seksualne težave?

Po ameriških študijah se od 25 do 50 odstotkov parov vsaj enkrat v skupnem življenju sreča s težavo, ki ustreza diagnostičnim merilom za seksualno disfunkcijo. Pri tem je starost pozitivno povezana z verjetnostjo seksualnih težav: starejši pari so izpostavljeni nekoliko večjemu tveganju za seksualne težave, večinoma zaradi fizioloških sprememb, ki se nanašajo na oba spola. Se sprašujete, kako je pri nas? Rezultati nacionalne študije, opravljene med ljudmi, starimi od 18 do 59 let, ki so bili 10. februarja 1999 objavljeni v reviji JAMA, kažejo da so spolne motnje pogoste tako med ženskami (43 %) kot med moškimi (31 %). Dobra novica je, da je večino spolnih motenj mogoče ozdraviti.