Nezanimanje za seks

Aseksualci

Potem ko je pred štirimi desetletji seksualna revolucija spremenila vse poglede na intimnost, se zdaj v Evropi in drugod pojavlja prav nasproten pojav vse več oseb trdi, da ne čutijo nobene potrebe po spolnem udejstvovanju.Takšni ljudje med razlogi, ki spodbujajo življenjski izbor brez seksualne dejavnosti, navajali travme iz otroštva, napetost zaradi službe ali družinskih težav, predvsem pa pretirano "bombardiranje" s seksom v medijih, zlasti na televiziji in v televizijskih oglasih, kar pri nekaterih, namesto da bi prebujalo spolno željo, povzroča prav nasproten učinek oziroma poraja odpor do seksa.

Genetsko pogojena?

Zanimivo je, da so raziskave, ki so jih opravili na nekaterih živalskih vrstah, pokazale, da aseksualnost ni izključno človeška stvar, in da je lahko genetsko pogojena. V devetdesetih letih so namreč tri različne skupine ameriških znanstvenikov opravile raziskave na ovcah in pokazalo se je, da je aseksualnost pri ljudeh in živalih navzoča v skoraj enakih odstotkih.

Odkrivanje lastne seksualnosti je naraven proces, ki bi ga morali sprejeti z zadovoljstvom, takšen pogled nam vsaj vsiljuje družba, v kateri živimo. Sem in tja morda kdo želi svojo seksualnost skriti, toda ni se še zgodilo, da bi jo zanikali. Če kdo izgubi zanimanje za seks, mu bo zdravnik svetoval, naj poišče strokovno pomoč. Če je motivacija za seksualno intimnost razsežnost, ki gre v obliki krivulje od nič do skrajno visokih vrednosti, je logično, da obstajajo tudi ljudje, ki jim seks ne pomeni nič. Aseksualni posamezniki so sposobni občutkov bližine in so zelo navezani na svoje partnerje, toda v trenutkih vznemirjenosti jih to začenja motiti, saj v spolnem dejanju ne vidijo nobenega pomena.

Zgodovina celibata

Revija New Scientist navaja, da aseksualnost ni bolezen, da gre zgolj za novo družbeno skupino spolne usmerjenosti. Začelo se je leta 1999, ko je Elizabeth Abbott z Univerze v Torontu izdala knjigo Zgodovina celibata. Na njeno knjigo se je odzvalo veliko bralcev; pisali so ji tako ljudje, ki so v celibatu, kot tisti, ki preprosto niso seksali. Le da to v njihovem primeru ni bila stvar odločitve tega si preprosto niso želeli početi.
Takrat je odkrila, da aseksualni ljudje dejansko obstajajo. "Aseksualec je lahko tudi poročen," pravi Abbottova. "Toda zaradi družbenih pritiskov večina aseksualcev ostaja 'v omarah'. Skrivajo se, ker živimo v družbi, prepojeni s seksom. Predstavljajte si nekoga, ki si ne želi seksa in nima težav, ker ga ne dobi. V bistvu se nima s kom pogovarjati."

V iskanju sorodne duše

Na eni strani obstajajo aseksualci, ki še nikoli niso občutili potrebe po zbližanju z drugimi ljudmi, niti v neseksualnem smislu ne; ti se opisujejo kot "osamelci". Drugi, se želijo povezovati z moškimi in ženskami nekateri ljudje bi to opredelili kot usmerjenost vendar samo na čustveni ravni. Želijo si, da bi našli sorodno dušo, s katero bi lahko delili interese in preživljali čas, toda brez seksualnega razmerja.

Majhno spolno poželenje

Velika paleta različnih izkušenj aseksualnih ljudi namiguje, da so tudi potencialni vzroki za njihovo pomanjkanje spolne privlačnosti zelo različni. Nekateri aseksualci imajo kljub spolni usmerjenosti izredno majhno spolno poželenje. Drugi aseksualci sestavljajo četrto kategorijo seksualne usmerjenosti (poleg hetero-, homo- in biseksualcev); so ljudje, ki jih ne privlači noben spol, celo če imajo normalno spolno poželenje.

Motnja?

Razprava o aseksualnosti v akademskih krogih skorajda ne obstaja in je rezervirana za rastline, črve in druge preproste oblike življenja. Eden od razlogov je obilica raziskav o človeški seksualnosti, ki so jih spodbujale težave s seksualno aktivnostjo, kot so spolno prenosljive bolezni in najstniška nosečnost. In celo ko znanstveniki raziskujejo ljudi, ki živijo brez seksa, se vedno zdi samoumevno, da je seksualna nedejavnost težava, ki jo je treba rešiti. "Hipoaktivna spolna želja" je navedena v Diagnostičnem in statističnem priročniku za mentalne motnje (DSM IV), bibliji psihologov in psihiatrov. Priročnik pravi, da do nje lahko pride med adolescenco in vztraja vse posameznikovo življenje. Za motnjo velja, če osebi povzroča težave v življenju.
Toda hipoaktivna seksualna želja ne upošteva ljudi, ki so srečni in zdravi, čeprav imajo vse življenje odpor do seksa in jih ne privlačijo ne moški ne ženske. Resnična seksualna identiteta te podskupine ljudi še ni priznana.

Aseskualci »gizdalini«

"Ta skupina se še ni družbeno izoblikovala," meni sociolog Edward Laumann z Univerze v Illinoisu, ki velja za vrhunskega poznavalca človeške seksualnosti. Sodeč po raziskavah, opravljenih na aseksualnih sesalcih, aseksualnost pravzaprav ni tako redka. Študija, opravljena na podganah, je pokazala, da 12 odstotkov samcev ni pokazalo nobenega zanimanja za samice. Tako imenovane "gizdaline" so v strokovni literaturi opisali kot aseksualne. Toda ker so podganji samci zelo napadalni, jih niso mogli preučevati tako, da bi postavili v kletko dva samca in tako preverili, v kolikšni meri je pomanjkanje zanimanja za samice povezano z zanimanjem za samce.

Ovni

V devetdesetih letih so tri različne skupine ameriških znanstvenikov obravnavale isto vprašanje. V eni študiji so preučevali ovne, ki so jih v 18 različnih priložnostih izpustili, da bi preučevali njihovo preferenco glede partnerjev. Po pričakovanjih se je velika večina ovnov živahno parila z ovcami, toda kakih 10 odstotkov jih ni pokazalo nobenega zanimanja za samice. Te ovne so nato postavili v ograjo bodisi z dvema samcema ali dvema samicama in preučevali število partnerjev, ki so se živalim zdele zanimive. Od 5 do 7 odstotkov populacije je pokazalo zanimanje za druge ovne, medtem ko naslednja skupina, ki je obsegala od 2 do 3 odstotke populacije, ni pokazala zanimanja ne za ovne ne za ovce. "Ker niso pokazali zanimanja za parjenje, smo jih označili kot 100-odstotno aseksualne," pravijo raziskovalci iz Oregona.

Ta aseksualna drža se je pokazala tudi med poskusom, opravljenim leto dni pozneje. Raziskovalci verjamejo, da so ti aseksualni ovni dober model za razumevanje osnov aseksualnega vedenja pri sesalcih. Tako lahko preverijo, ali se njihove ravni hormonov kaj razlikujejo od ravni hormonov pri drugih živalih.
Čeprav takšne študije omogočijo vpogled v aseksualnost pri ljudeh, je primerjava med tako različnimi bitji, kot so ovce in ljudje, lahko sporna, zato je treba z njihovimi izsledki ravnati zelo previdno. Razumevanju človeške aseksualnost se najbolj približamo z raziskovanjem ljudi, ki poročajo o tem, da ne prakticirajo seksa.

Srečni?

Ta skupina ne obsega samo ljudi, ki se imajo za aseksualce, temveč tudi ljudi, ki preprosto ne morejo seksati, bodisi zaradi starosti bodisi zaradi bolezni. V raziskavi spolnosti, ki jo je leta 1994 na temelju zelo podrobnega vprašalnika izvedel Laumann na vzorcu 3500 Američanov, se je pokazalo, da približno 13 odstotkov vprašanih ni seksalo več kot eno leto. Štirideset odstotkov od teh ljudi se je kljub temu opredelilo za zelo srečne. Študija je tudi razkrila, da približno 2 odstotka odrasle populacije ni nikoli imelo spolne izkušnje. Toda to nam ne pove veliko o tem, ali si ti ljudje sploh želijo seksati.

Brez želje

Šele pred nedavno pa so opravili seksualno raziskavo, ki je postavila v ospredje želje in se manj osredotočila na spolno obnašanje ljudi, kar je boljši pokazatelj njihove seksualne preference. Bogaert je pravkar objavil prva predvidevanja študije glede prevalence aseksualnosti z opombo, da so izsledki nadvse zanimivi.
Bogaert je v svoji analizi preučil neko drugo študijo seksualne prakse iz leta 1994, ki je zajela več kot 18 tisoč ljudi iz Velike Britanije. Čeprav se ni osredotočila na aseksualnost, je obsegala oddelek o seksualni privlačnosti. Eden od odgovorov se je glasil: "Nikoli nisem občutil seksualne privlačnosti do nikogar." Bogaert je odkril presenetljivo velik delež (cel odstotek) vprašanih, ki so se odločili za ta zadnji možni odgovor, poleg odgovora o privlačnosti do istega spola, ki je doseglo približno tri odstotke.

Čudne skupine?

Novejša, še neobjavljena študija govori o izkušnjah, stopnji vzburjenosti in poželenja, ob pomoči spletnih vprašalnikov pa so jo opravili med populacijo aseksualcev. Pokazalo se je, da imajo ljudje, ki se opredeljujejo za aseksualne, podobno stopnjo spolnega obnašanja kot drugi anketirani, kar pomeni, da pogosto seksajo, tudi ko si tega v resnici ne želijo.

DeLamater vidi vzporednice z začetkom gejevske revolucije v sedemdesetih letih. "V tem smislu je podobno, kot je bilo sprva z gejevsko, lezbično in transseksualno skupnostjo šlo je za skupine ljudi, ki so jih sprva obravnavali kot čudne in odklonske, takšne, ki ne spadajo nikamor in so tako o sebi mislili tudi sami, a so se postopno prepoznali in združeni zgradili pozitivno identiteto."

Ne priganja me!

To spremembo podpira dejstvo, da so se ljudje začeli razkrivati. "Bil sem tako vznemirjen, ko sem se končno razkril, da sem šel ven in o tem povedal vsem svojim prijateljem," se je glasilo eno od pričevanj. Pozitivna identiteta in odkritost s svojimi bližnjimi nekaterim aseksualcem celo omogoča opravljanje "tradicionalne" družbene vloge, ko se poročijo s seksualnimi partnerji. "Ne priganja me," pravi Dail o svojem možu, s katerim nima spolnih odnosov in ki mu je svojo aseksualnost razkrila že pred poroko.

Bogaert in drugi akademiki so prepričani, da aseksualnost kljub podobnosti z gejevsko revolucijo ni protislovna. "Ne odbija, a tudi ne privlači," pravi Abbott. Toda kdo ve, morda bomo čez deset let živeli v svetu, v katerem bo povsem kul biti A in biti srečno samski ne bo več oksimoron.