Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Revmatoidni artritis: Bolezen oteklih sklepov

Kronična vnetna revmatična bolezen

Revmatoidni artritis je kronična sistemska bolezen, avtoimunske narave, ki prizadene predvsem sklepe. Strokovnjaki ocenjujejo, da nezdravljena bolezen v obdobju treh let od nastanka bolezni povzroči nepopravljivo škodo na sklepih, v desetih letih pa približno polovica bolnikov s to diagnozo ni zmožna opravljati svojega poklica in vsakdanjih opravil. Zakaj zbolimo za revmatoidnim artritisom, kako poteka bolezen in kako je v zadnjih dvajsetih letih napredovalo zdravljenje, smo se pogovarjali z doc. dr. Sonjo Praprotnik, dr. med., vodjo bolnišničnega oddelka Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana, ki ima svoje prostore v bolnišnici dr. Petra Držaja

Revmatoidni artritis je kronična vnetna revmatična bolezen, ki lahko prizadene vse sklepe in tudi obsklepne dele. Na začetku bolezni so boleči in otekli predvsem mali sklepi rok, stopal in zapestja ter komolci, in sicer obojestransko. Vnetje se lahko razširi na velike sklepe (kolena, kolki in gležnji), redkeje na vratno hrbtenico.

Ocenjujejo, da se revmatoidni artritis pojavi pri približno enem odstotku prebivalstva. V Sloveniji naj bi bilo približno 16 tisoč bolnikov s to boleznijo, v Evropi jih je več kot tri milijone. Zboli lahko vsakdo, tudi otroci in starejši, vendar se bolezen najpogosteje začne v mlajših in srednjih letih. Ženske obolevajo pogosteje kot moški, največkrat v obdobju med 35. in 55. letom starosti. Po 60. letu starosti za to boleznijo zbolevata oba spola približno enako.

Vzroki za nastanek revmatoidnega artritisa še niso popolnoma jasni, pravi doc. dr. Sonja Praprotnik, dr. med., vendar se največkrat pojavi pri osebah, ki so zanjo genetsko dovzetnejše: "Na imunsko kompetentnih celicah so beljakovine, ki so odgovorne za to, kako naš imunski sistem odgovarja na stik z nekaterimi tujimi beljakovinami, ki jim pravimo antigeni. Genetska osnova lahko naredi osebe dovzetnejše za revmatoidni artritis, če pridejo v stik z določenim antigenom. Bolezen se ne deduje neposredno, marveč je vzrok zanjo genetska predispozicija." Na razvoj revmatoidnega artritisa vplivajo še dejavniki iz okolja, pri ženskah so prisotni tudi hormonski vplivi, sprožilni dejavnik za bolezen pa je tudi stres.

Hitra diagnoza je nadvse pomembna
Začetek revmatoidnega artritisa je navadno zelo počasen, zato je nadvse pomembno, da bolezen čimprej prepoznamo, pravi naša sogovornica. Simptomi in znaki revmatoidnega artritisa se razlikujejo od bolnika do bolnika.

Za bolezen je značilno sklepno vnetje, ki navadno prizadene več sklepov. Če sklepno vnetje traja in se po zdravljenju ne umiri, lahko okvari sklepni hrustanec, kosti, kite in vezi okrog sklepa, kar povzroči slabšo gibljivost in trajno okvaro vnetega sklepa.

Spremljajoči splošni znaki bolezni so slabo počutje, utrujenost, izguba teka, hujšanje, manj pogosto nekoliko zvišana telesna temperatura. Poleg tega se lahko pojavi slabokrvnost (anemija), ki poslabša splošno počutje. Nekateri bolniki z revmatoidnim artritisom imajo podkožne revmatoidne vozliče, največkrat nad komolci, lahko tudi nad drugimi sklepi.

Diagnozo, ki jo mora postaviti specialist internist revmatolog, ugotavljajo na temelju sedmih meril ameriškega združenja za revmatologijo. Diagnoza je potrjena, če so izpolnjena štiri merila ali več:

"Znaki, ki z veliko verjetnostjo napovedujejo razvoj revmatoidnega artritisa, so štirje: artritis, ki traja več kot dvanajst tednov, oteklost več kot treh sklepov, prizadetost metakarpofalangealnih in metatarzofalangealnih sklepov in jutranja okorelost, ki traja pol ure ali več."

Pomembno pri zdravljenju je, da splošni zdravnik, če posumi na revmatoidni artritis, bolnika takoj napoti specialistu revmatologu. V Ljubljani je temu namenjena urgentna ambulanta v Bolnišnici Petra Držaja. Tako bolnik, ki ima vsaj šest tednov akutno otekle sklepe, pride takoj na vrsto. Če je diagnoza potrjena, mu omogočijo takojšnje zdravljenje.

Pri zdravljenju je nujna telesna dejavnost
V zadnjih dvajsetih letih je zdravljenje revmatoidnega artritisa precej napredovalo. K temu so veliko pripomogla biološka zdravila, a tudi spoznanje, da je treba bolezen zdraviti zelo zgodaj, saj je tako možno preprečiti trajne poškodbe hrustanca in sklepov.

"Ko poškodbe nastanejo, ni poti nazaj, zato vztrajamo pri zelo zgodnjem agresivnem zdravljenju z zdravili. Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje bolezni so: nesteroidni revmatiki (NSAR), ki omejijo vnetja in delujejo protibolečinsko; klasična temeljna zdravila, ki niso slaba, vendar z njimi dosežemo remisijo (umiritev bolezni) le pri tretjini bolnikov; in biološka zdravila, ki jih na naši kliniki uporabljamo od leta 2001.

Ta zdravila so povzročila revolucijo v zdravljenju revmatoidnega artritisa. Veliko jih uporabljamo tudi v kombinaciji s klasičnimi, temeljnimi zdravili," je povedala dr. Praprotnik.

Dostopnost zdravljenja z biološkimi zdravili za bolnike z revmatoidnim artritisom se v EU razlikuje od države do države. Poleg zdravljenja z zdravili je zelo pomembno, da je bolnik tudi telesno dejaven.

Zmotno je nekdanje prepričanje, da mora človek z bolečinami v sklepih mirovati, da ne bi še bolj okvaril prizadetih sklepov. Ne glede na bolečine je treba krepiti mišice, pove dr. Praprotnik. Bolnik z revmatoidnim artritisom lahko z vsakodnevnimi telesnimi vajami, prilagojenimi starosti in aktivnosti bolezni, znatno izboljša svoje zdravstveno stanje, gibljivost sklepov in telesno pripravljenost ter omili bolečine in otekline. Tako se zmanjša tudi utrujenost, okrepijo mišice in kosti ter izboljša splošno počutje, vse to pa vpliva na ugoden potek bolezni.

Pri obravnavi bolezni se v zadnjem času tako v svetu in pri nas uveljavljajo merila aktivnosti bolezni. Pri nas uporabljajo enoto DAS28: upoštevajo število bolečih sklepov, število oteklih sklepov, bolnikovo oceno aktivnosti bolezni in laboratorijske kazalnike vnetja. Tako kot pri drugih boleznih je tudi pri revmatoidnemu artritisu nadvse pomembno, da se bolnik pouči o svoji bolezni. Ker je zdravljenje te bolezni največkrat dosmrtno, je nujno, da bolnik dejavno sodeluje z zdravnikom in fizioterapevtom.

Sodobno zdravljenje učinkuje
Z zgodnjim ugotavljanjem bolezni, rabo učinkovitih zdravil in drugimi ukrepi, z dejavnim sodelovanjem bolnika ter obvladovanjem stresa in drugih čustvenih težav je možno bolezen ustaviti, preprečiti njeno napredovanje in z njo karseda kakovostno živeti. Zaradi zgodnjega odkrivanja in ustreznega zdravljenja revmatoidnega artritisa praviloma ne prihaja več do hujše gibalne invalidnosti. Tudi po več letih bolezni so posamezniki z revmatoidnim artritisom dejavni, opravljajo svoj poklic, in so, resda včasih z omejitvami in posebnimi prilagoditvami, zmožni skrbeti zase ter živeti ustvarjalno.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?
Če nastanejo nepopravljive okvare sklepa, zaradi katerih je ta tudi v mirovanju boleč in slabše gibljiv ter povzroča težave pri hoji in pri drugih dejavnostih, je potrebna operacija. Največkrat je to zamenjava sklepa, ki se imenuje artroplastika. Dandanes je možno zamenjati prav vsak okvarjen sklep, najpogosteje pa operativno zamenjajo kolčni ali kolenski sklep. Operacije na velikih sklepih opravljajo ortopedi, posege na malih sklepih rok pa kirurgi za plastično kirurgijo.

Cilji zdravljenja
Zdravljenje revmatoidnega artritisa mora biti prilagojeno vsakemu posameznemu bolniku, resnosti bolezni, morebitnim pridruženim boleznim in bolnikovim željam. Cilji zdravljenja so lajšanje bolečin, umirjanje vnetja, upočasnitev napredovanja bolezni in izboljšanje bolnikovega življenja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

revma , artritis , revmatoidni artritis , otečen sklep , boleč sklep , operativno zdravljenje , kronična vnetna revmatična bolezen , revmatična bolezen , otekel sklep

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.