Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Psoriatični artritis: Osebna zgodba Vojka Skerbineka

Gospod Vojko Skerbinek iz Trbovelj, ki se s psoriatičnim artritisom srečuje že dvajset let, še deset več pa z luskavico.
Gospod Vojko Skerbinek iz Trbovelj, ki se s psoriatičnim artritisom srečuje že dvajset let, še deset več pa z luskavico. (Foto: Osebni arhiv)

K zdravniku me je poslal šef

»Ko je kmalu za mano za luskavico zbolela moja mama, mi je bilo jasno, da je bolezen zelo verjetno dedna, a pri tridesetih letih in na višku moči sicer nisem preveč razmišljal, kaj bi me poleg težav s kožo lahko še čakalo, še najmanj to, da se bo bolezen preselila tudi na sklepe,« svoje razmišljanje začne gospod Vojko Skerbinek iz Trbovelj, ki se s psoriatičnim artritisom srečuje že dvajset let, še deset več pa z luskavico.
Diagnoza luskavica je bila postavljena zelo hitro in brez težav. Pojavili so se značilni plaki na zadnjici, komolcu in kolenih, zato ni bilo dilem. Začelo se je zdravljenje, ki je bilo le lokalno, z mazilom, ki je imelo zelo dober učinek. Bolezen je imel pod nadzorom, hodil v službo in živel povsem normalno življenje.

»Po nekako desetih letih od izbruha luskavice sem začutil, da me vse pogosteje bolijo stopala. Bolečine so občasno postale celo tako hude, da nisem mogel niti normalno hoditi. Prste na nogah sem imel tako zatečene, da sem komaj obul čevlje. Nisem vedel, čemu naj pripišem bolečine, zato sem preprosto stiskal zobe in upal, da bodo minile same od sebe. A niso. Pravzaprav se je stanje ves čas slabšalo in na koncu me je moj šef v službi poklical k sebi in mi rekel, naj grem k zdravniku, ker niti hoditi več ne morem in je potrebno nekaj narediti,« pripoveduje gospod Vojko.

Poslušal je svojega šefa in se odpravil k osebnemu zdravniku. Ko je videl njegove prste in ob dejstvu, da je imel luskavico, ga je takoj napotil v revmatološko ambulanto. Na pregled je čakal dobra dva meseca in ko je končno prišel na vrsto, ga je zdravnica takoj začela zdraviti in se je zanj zelo zavzela. »Začel sem se zdraviti z metotreksatom, a ni kaj dosti pomagal. Zaradi vse večjih težav je predlagala delo za polovični delovni čas, kar sem sprejel, saj mi je bilo vse bolj jasno, da celodnevne službe preprosto ne zmorem več opravljati. To je bila odločitev, ki je bila zelo smiselna, kar se tiče zdravstvenega stanja, a me je zelo prizadela finančno, vendar drugače ni šlo. Sicer pa sem se trudil, da bi bolezen čim manj vplivala name in na moje življenje.«


Bolezen ne da miru

Kljub zdravljenju bolezni nikakor ni bilo moč ukrotiti. Bolečine so se stopnjevale, prsti na nogah so otekali do neprepoznavnosti, prizadeti pa so bili tudi prsti na rokah, ki so bili otečeni, trdi in izmaličeni. Kakovost njegovega življenja se je močno slabšala. »Revmatologinja mi je omenila zdravljenje z biološkimi zdravili, za katera je menila, da bi mi glede na stanje edina lahko še pomagala. Strinjal sem se, saj tako preprosto nisem mogel in hotel več živeti. Nekaj je bilo potrebno ukreniti. Še dobro se spomnim petkovega večera, ko je zazvonil telefon in na drugi strani je bila moja zdravnica, ki mi je vsa vznesena sporočila dobro novico, da sem uvrščen med tiste srečneže, ki bomo prejeli biološka zdravila. Tudi sam sem bil v tistem trenutku presrečen, predvsem pa spet poln upanja na izboljšanje. Dobil sem napotnico in sprejet sem bil na ljubljansko revmatološko kliniko. Tam so mi uvedli biološka zdravila.

To je bilo pred dobrimi desetimi leti in po toliko letih izkušenj z njimi lahko mirno trdim, da so mi povsem spremenila kakovost življenja. Že po nekaj tednih se mi je stanje močno popravilo in začel sem živeti tako, kot pred izbruhom sklepnih težav. To stanje traja že vse od takrat in zdaj povsem normalno živim. Sem upokojen, veliko in redno se gibam. Sam sem izdelal tudi posebne priprave, na katerih sem vadil in razgibaval prste, saj so bili zelo trdi in zaradi bolezni močno prizadeti. Reden trud se mi je obrestoval, saj imam danes z izjemo obeh palcev vse prste gibljive in roki lahko normalno uporabljam. Vse skušam narediti sam, saj se mi zdi pomembno, da sem čim bolj razgiban in samostojen. Še predobro se namreč spomnim časov, ko temu ni bilo tako in sem potreboval pomoč pri številnih drobnih opravilih,« svojo pripoved zaključuje gospod Vojko.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

psoriatični atritis

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.