Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Izpopolnjena diagnostika revmatskih obolenj

Diagnostika revmatskih obolenj je zelo izpopolnjena, zato revmatologi bolezen zelo hitro ugotovijo, še hitreje pa jo začnejo zdraviti, da bi jo kar najbolj obrzdali.
Diagnostika revmatskih obolenj je zelo izpopolnjena, zato revmatologi bolezen zelo hitro ugotovijo, še hitreje pa jo začnejo zdraviti, da bi jo kar najbolj obrzdali. (Foto: Shutterstock)

Diagnostika revmatskih obolenj je zelo izpopolnjena, zato revmatologi bolezen zelo hitro ugotovijo, še hitreje pa jo začnejo zdraviti, da bi jo kar najbolj obrzdali. Zgodba gospoda Andreja lepo prikaže velik napredek, ki so ga revmatologi in farmacevti dosegli v zadnjih desetletjih, saj so bili njegovo srečanje z revmatizmom, pot do diagnoze ter ukrepi, ki so sledili, daleč od tega, kar dandanes pojmujemo pod izrazom sodobna obravnava revmatičnih bolezni.

"Čez teden dni boš zunaj," so se glasile zdravničine besede takrat dvanajstletnemu Andreju, ko ga je zaradi hudih bolečin v sklepih okončin in zelo povišane sedimentacije napotila v bolnišnico. Toda to je bil šele uvod v dolge mesece ležanja na različnih oddelkih bolnišnic in zdravilišč. Najprej so ga, brez uspeha, zdravili z antibiotiki. Sledila je kura s protibolečinskimi zdravili, ki so prinesla pičel rezultat, saj so bolečine ostale, prav tako vnetje, visoka sedimentacija in otekli sklepi. Takrat so zdravniki prvič omenili poliartritis.

Zaradi oteklih kolen in s tem povezanih bolečin so mu predpisali čim več mirovanja. Težka naloga za živahnega fanta, ki pa mu je uspevalo upoštevati zdravniška navodila, le skrivaj je vozil očetovo kolo. Sledile so terapije v zdravilišču in operacija mandljev, saj so zdravniki menili, da se morda prav tam skriva žarišče vnetja. Nič od tega ni pomagalo. Kot pravi, se je domov vrnil enako bolan kot ob odhodu. Leto dni po začetku težav so ga vnovič sprejeli v bolnišnico, tokrat na otroški oddelek novomeške bolnišnice, kjer se je pediater zelo zavzel zanj. Uspelo mu je umiriti hude bolečine, ne pa tudi vnetja. Kolena je imel ves čas otečena. Za leto dni se je bolezen dovolj umirila, da je lahko dokončal šesti razred osnovne šole.

Namesto v sedmi razred je znova odšel v bolnišnico, saj so mu morali punktirati koleno. Prestal je tri operativne posege, kajti vsakokrat je bilo stanje že dva dni po punkciji tekočine iz kolena enako kot prej. Decembra so ga napotili v Ljubljano, na ortopedsko kliniko, kjer so presodili, da bo najbolje, če mu obe nogi vstavijo v longeti in mu zapovejo strogo mirovanje. Naslednjih osem mesecev ni bilo nič bolje, ves čas bivanja v bolnišnici pa ni imel nikakršne fizioterapije. Sedimentacija je bila povišana, bolezen je šla svojo pot naprej.

Avgusta so ga odpustili z ortopedske klinike in ga premestili v zdravilišče. Tam so mu končno sneli longeti in ga znova naučili hoditi. Meseci strogega mirovanja so namreč zapustili povsem otrdela kolena. Postalo je jasno, da ima gospod Andrej revmo, česar mu zaradi mladosti ne bi pripisal nihče. Toda bila je tam in ga zelo ovirala, tudi pri šolanju. Sedmi razred je opravil na ortopedski kliniki, osmega pa je dokončal z izpiti, saj običajnega šolanja ni zmogel. Nastopilo je vprašanje, kam naprej. Zdravstveno stanje je izključilo vrsto šol, toda gospod Andrej si je zelo želel izobrazbe s področja radiomehanike. Nikakor ni hotel biti staršem v breme, saj je bil zaposlen samo oče. Želja se mu je izpolnila.

Začel je triletno učno delovno dobo na RTV-servisu. V tistem času je bolezen mirovala in cela tri leta ni bil potreben sprejem v bolnišnico, zato je lahko šolanje opravil v roku in dobil redno službo. V naslednjih letih je spoznal pomen kolegialnosti na delovnem mestu, ki je bila zaradi njegove bolezni toliko dragocenejša. Vse večjim bolečinam v sklepih so se namreč pridružile bolečine v hrbtenici, zlasti v vratnem delu, kar je zelo oslabilo njegovo gibljivost. V službi je opravljal veliko montažnega dela. Kolega, s katerim sta delala v skupini, je brez veliko modrovanja prevzel nase težja dela in gospodu Andreju prepustil tista, ki jih je z načetim zdravjem lahko opravil. Še zdaj sta prijatelja.

Za uspešno zdravljenje avtoimunih vnetnih boleznije ključno zgodnje odkrivanje in hitra napotitev k pravemu specialistu

Petnajst let po začetku bolezni so gospodu Andreju postavili diagnozo ankilozirajoči spondiloartritis (AS). Zdraviti se je začel s pripravki iz zlata, prvič na revmatološkem oddelku v Ljubljani. Takrat je iz ust zdravnikov slišal tudi skorajda neverjetno priporočilo: čim več gibanja! To je bil resnično velik preobrat v zdravljenju – opazil je, da mu razgibavanje zelo koristi. Vsako leto se je udeleževal rehabilitacijskega programa zdravilišča v Čatežu, kjer so imeli bolniki z ankilozirajočim spondilitisom svoj "domicil".

Na pobudo tamkajšnjega zdravnika, dr. Franoviča, so se začeli tudi organizirati. Leta 1983 je bil ustanovni zbor Društva bolnikov z ankilozirajočim spondiloartritisom, predhodnika zdajšnjega Društva revmatikov Slovenije. To je za gospoda Andreja pomenilo dodatno delo, vendar tudi veliko izobraževanja in spoznavanja novih dejstev o bolezni, kar je bilo zanj zelo pomembno in koristno. Kljub temu je bolezen napredovala po jasno začrtani poti. Vedel je, da mora dosledno upoštevati zdravniška navodila, redno jemati zdravila in predvsem skrbeti, da bo ves čas razgiban. Za marsikateri sklep je bilo takrat že prepozno, vendar je vztrajal. Poroka in rojstvo dveh otrok sta ga dodatno spodbudila k intenzivnejšemu sodelovanju pri zdravljenju.

Pred dobrimi tremi leti je vendarle dočakal tudi zdravljenje z biološkimi zdravili. Preden je šel na prvo aplikacijo, je prosil revmatologinjo, naj mu opravijo punkcijo močno oteklega kolena, vendar mu je predlagala, naj počaka na učinek zdravil. Zgodilo se je nekaj presenetljivega. Že po dveh aplikacijah zdravila so bolečine in vnetja popustili, sklepi so postali opazno bolj gibljivi. Sprememba je bila osupljiva. Po letih mučenja z boleznijo zdaj 67-letni gospod Andrej Gregorčič, ki med drugim tudi predseduje Društvu revmatikov Slovenije, spet dobro spi, saj nima več bolečin. Lahko vozi avto, se ukvarja s svojima vnukinjama in pestuje najmlajšega vnuka. Privilegij, ki mu je bil v času otroštva njegovih otrok vse prepogosto odvzet.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

revma , revmatična obolenja

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.