Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Možganski tumorji: Kako po zdravljenju

Trnova pot k zmagi

Po operaciji možganskega tumorja in oskrbi v bolnišnici bolnika običajno napotijo na okrevanje na Inštitut za rehabilitacijo invalidov. Skupina strokovnjakov različnih strok oceni, kaj bolnik potrebuje. Takšen bolnik skoraj vedno potrebuje pomoč psihologa. O tem je pripovedovala dr. Vesna Radonjič Miholič, univ. dipl. psih., z Inštituta za rehabilitacijo invalidov, znanega tudi pod imenom Soča.

Bolniki, ki pridejo na zdravljenje na Inštitut za rehabilitacijo, so zelo različni, vsem pa je skupno, da imajo za sabo že veliko korakov na poti od prepoznavanja težav in ugotavljanja bolezni do različnih postopkov zdravljenja možganskega tumorja. V tem obdobju so doživljali številne stiske, a tudi zmage. Najprej je treba prisluhniti opozorilnim znakom v telesu, poiskati pomoč, pojasnjevati, spraševati, čakati in se prepustiti različnim preiskavam, se soočiti z izvidi in se odločati za zdravljenje.

Te poti se zdijo preproste, a v resnici še zdaleč ni tako. Ljudje bi tiha opozorila telesa najraje preslišali ali zanje našli preproste razlage (utrujen/preobremenjen sem, to bo vpliv vremena ipd.), ko pa to ne deluje več, se odločijo, da bodo poiskali pomoč. Posvet z zdravnikom, napotnica za pregled, naročanje za pregled čez precej časa, izvid, ki predlaga naslednji pregled, pa znova zbiranje izvidov. Vse to se dogaja postopoma, enkrat gre za eno preiskavo, tej čez čas sledi druga, pogosto je vsaka na drugem kraju in ob drugem času … Ljudje številnih preiskav ne poznajo in o njih ne vedo nič, zato jih je strah. Bolnik čaka na izid, ne zanese se na tisto, kar čuti. Negotovost narašča, čas mineva vse počasneje, misli so vse težje. Nejasno pričakovanje, slutnja, pogosto menjava notranje podobe prihodnosti – zdaj je človeka strah hude novice, nato spet prevlada prepričanje, da je vse v redu.

In končno sporočilo, da gre za možganski tumor. Novica se zariše v zavesti v številnih bolj ali manj popačenih podobah. Iz samostojne predstave o sebi kot samostojni, neodvisni osebi se spreminjaš v osebo z boleznijo, gotovost sprejemanja pomembnih življenjskih odločitev se pomembno zamaje. Slišati, razumeti in dojeti, da imaš tumor v glavi, je težko. To ni nekaj, ki bi bilo del vsakdanjega življenja, ampak nekaj, kar se običajno dogaja drugim, človek misli, da se bo temu srečno izognil. V spominu ima morda tiste, pri katerih se bolezen ni razvila ugodno.

Breme predsodkov

V našem okolju se ljudje pogosto sramujejo bolezni. Pravijo, da o njej ne želijo govoriti, ker bi s tem utegnili ogroziti svoj položaj v družini, med prijatelji, v šoli, službi … Vse, kar oseba s težjo boleznijo naredi drugim, ti utegnejo ocenjevati skozi prizmo bolezni. Navsezadnje ljudje komentirajo bolj izpostavljene osebe, ki so zbolele, češ, poglej ga, drugače se odziva, to je posledica bolezni. Ljudje smo marsikdaj pripravljeni vnaprej obsojati ali poenostavljati stvari. Vse, kar nam pri človeku ni všeč, pripišemo bolezni, zaradi bolezni omejimo njegovo kompetentnost.
Neznano postane drugačno, drugačno pa je ločeno od nas in to doživljamo kot ogrožajoče – torej odrinemo drugačnost. S tem obremenjujemo obolelega, siromašimo sebe in morda celo vnaprej obremenjujemo jutrišnjega bolnika. S tem ko sprejmeš predsodke, zgradiš tudi nove strahove, ki so ovira, ko sam zboliš. Posameznik, del družbe, v kateri gojijo predsodke, se mora poleg spopadanja z boleznijo spopadati še z lastno negativno predstavo v zvezi z boleznijo in z nezaupanjem okolice.

Opora bližnjih

Trenutke iskanja in čakanja na izvide lahko olajšajo stiki z razumevajočimi prijatelji. Koliko lažje je čakati na pregled ali na izvide v družbi bližnjega. Včasih do takšne opore pride spontano, med čakajočimi v čakalnicah, se pa kdaj najde tudi kdo, ki med čakajoče trosi strašljive zgodbice in se tako skuša znebiti lastnih strahov. Zaradi takšnih se je za čakalnico morda koristno opremiti z dobro glasbo ali zanimivo knjigo.
Bolezen in njene nadloge je veliko lažje prenašati, če čutimo oporo in pripadnost bližnjih oseb. Toda predvsem mi smo tisti, ki si lahko zagotovimo to oporo. Poklicati, sporočiti, podeliti. Prav v takšnih trenutkih se pokaže, kako pomembno je skrbno gojiti medosebne odnose z bližnjimi, prijatelji, sodelavci.

Zdravljenje je lahko naporno

Pri ljudeh z možganskim tumorjem se lahko zgodi, da je zdravljenje bolj obremenilno od bolezni same. Zdravljenje v resnici preprečuje, da bi se bolezen stopnjevala. Tudi zato se lahko primeri, da se bolnik pred operacijo počuti bolje kot po njej. To pa utegne človeka zmesti. Sprašuje se, kaj zdaj? Na zdravljenje pride, da bi mu bilo bolje, a mu je slabše. Kaj je šlo narobe, da se slabše počuti?

Mnogi po operaciji sčasoma povsem okrevajo. Za to so pogosto potrebni velik napor, skrbna opora in razumevanje bližnjih, a tudi sprememba življenjskega sloga. Bolniki lahko še dolgo čutijo posamezne težave, vendar jih praviloma postopno obvladajo. Koliko truda in napora potrebujejo za to, pa največkrat ne ve nihče razen njih.
Pri nekaterih pa so posledice takšne, da jih pomembno omejujejo na številnih področjih. Ti potrebujejo intenzivnejše programe rehabilitacije.

Rehabilitacija je proces bolnikovega dejavnega prizadevanja za čim boljše okrevanje

Ljudje si praviloma želimo, da bi bilo zdravljenje karseda kratkotrajno, čim manj boleče in da bi po njem vse težave povsem prešle. To je razumljivo, vendar nemalokrat neuresničljivo pričakovanje. In prav na tej točki se pogosto začne rehabilitacija.

Mnogi vstopijo v programe rehabilitacije z velikim zaupanjem, upanjem in pričakovanjem, a tudi z veliko pripravljenostjo za sodelovanje in spodbudo domačih. Toda v tem obdobju pogosto tudi spoznavajo resnično razsežnost posledic bolezni, dotikajo se meja svojih sposobnosti in zmožnosti, iščejo in se učijo novih poti, odkrivajo nove vrednote. Vse to poteka z veliko napora, ki ga spremljajo številne stiske. V doživljanju se izmenjujejo in prepletajo različna čustva: pričakovanje, strah, upanje, obup, črnogledost, optimizem, jeza, radost … Bolnik si želi, da bi lahko po zdravljenju nadaljeval življenje tam in takšen, kot je bil, ko ga je bolezen ustavila.

Programi rehabilitacije na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo

Bolniki po operaciji možganskega tumorja pridejo na Inštitut za rehabilitacijo, kjer jih sprejme skupina strokovnjakov, ki jo imenujemo strokovni rehabilitacijski tim. Ti opredelijo vso razsežnost njihovih težav, določijo dosegljive cilje ter načrtujejo in izvajajo ustrezne terapevtske programe. Vsebina, način, oblika in trajanje izvajanja terapij sledijo potrebam vsakega posameznega bolnika. Nekateri bolniki sprva pridejo v bolnišnico, pozneje pa lahko tja prihajajo le občasno, na posamezne obravnave ali kontrole.

Psihološka obravnava je sestavni del rehabilitacije
 
Duševnost je tisto, kar nas dela to, kar smo, je naš najpomembnejši vir moči in zmožnosti. Čeprav razmeroma hitro dobi osnovne obrise, se spreminja in dograjuje vse življenje. Na duševnost vplivajo številni dejavniki, nekateri bolj in drugi manj intenzivno, predvsem pa vsi nismo enako dovzetni za vse vplive.

Bolezen, predvsem bolezni ali poškodbe možganov, pomembno posežejo na področje duševnosti. Možganski tumorji večplastno posežejo v duševnost; najprej z oškodovanjem možganskih območij povzročijo neposredne spremembe nekaterih duševnih sposobnosti, čustvovanja in vedenja, nato pa v naše razpoloženje, čustvovanje in vedenje poseže še zavest o bolezni.

Značilnost tumorja (kje je, kako se vrašča, kolikšno območje zajema) v veliki meri opredeljuje, katera področja naših spoznavnih sposobnosti, čustvovanja in vedenja so prizadeta. Med najbolj ranljive sposobnosti zagotovo sodijo spomin, pozornost, miselna okretnost in zmožnost za učenje. Pri vsem tem velja opozoriti, da spremembe duševnosti ob površnem srečanju z bolnikom praviloma niso zlahka opazne, sam o njih ne poroča, včasih pa jih dalj časa ne prepoznajo niti svojci. Tako mnogi bolniki odidejo iz bolnišnice, ne da bi vedeli za te posledice, in se z njimi srečajo šele ob poskusu vrnitve v vsakdanje življenje. Neuspehi, pozabljivost, hitra vznemirjenost, slabše reševanje običajnih problemov ali kaj drugega zmanjša njihovo uspešnost in zmede svojce. Tako utegnejo spregledane posledice na področju duševnosti sčasoma prerasti v velike težave, ki nemara celo najbolj ovirajo bolnikovo življenje in obremenjujejo svojce.

S pravočasno in ustrezno psihološko pomočjo bi številne od teh posledic lahko ublažili ali spodbudili bolnika in svojce k iskanju primernejših oblik okrevanja.
Nevropsihološki programi rehabilitacije so usmerjeni predvsem v spodbujanje okrevanja prizadetih spoznavnih sposobnosti ter usmerjajo bolnika k iskanju in vzpostavljanju primernejših vzorcev vedenja, pri čemer se opirajo na ohranjene sposobnosti.

Potreben je čas

Človek potrebuje čas za soočanje z boleznijo, kajti bolezen, njene posledice in njihov pomen za njegovo življenje spoznava postopoma. Pri tem doživlja številna različna čustva − tesnobo, žalost, zaskrbljenost, strah in upanje, spraševanje, kako in čemu … Zaradi bolezni se življenje spremeni, veliko je stvari, ki jih je treba opustiti ali postanejo nedosegljive. In tako postane žalost preprosto nujen del tega slovesa.

Spopadanje s hudo boleznijo in strah pred negotovo usodo povzročita žalost, človek se mora tudi zjokati. Čuti potrebo, da ta čustva spravi iz sebe, mora jim dovoliti, da opravijo svojo nalogo. Ljudje v njegovi bližini mu tega pogosto ne dovolijo: teh čustev se ustrašijo in se čutijo dolžne, da mu jih odvzamejo. Bolnik pa potrebuje samo to, da ga v tem obdobju spremljajo, da so ob njem, da mu skušajo prisluhniti in da se potrudijo, da bi ga tudi razumeli. Tudi ta, v vsakodnevnem življenju manj zaželena čustva, kot sta žalost in jeza, se morajo sprostiti. Bolnik jih sicer lahko poskuša spraviti pod preprogo, vendar bodo prej ali slej privrela na dan. Vprašanje je tudi, kako takšno tlačenje čustev vpliva na zdravljenje. Telo je modro, človeku pove, kdaj je nabral dovolj moči, da lahko za stopnico napreduje.

Psihološka opora je namenjena bolniku tudi pri sprejemanju, razumevanju in obvladovanju čustev, predvsem pa z njo poskušamo utrditi njegovo omajano samozaupanje in samospoštovanje. Osamljenost je namreč neločljiva spremljevalka hudih preizkušenj, kamor sodi tudi bolezen. Če zaupaš vase, se z njo lažje spoprimeš, saj veš, da boš končno v sebi našel potrebne moči in odgovore.

Pomoč pa včasih potrebujejo tudi bližnji

Bolezen prizadene in poseže tudi v življenja ljudi, ki so tesno povezani z obolelim. Ti bi radi pomagali bolniku, vendar ne vedo, kako. Nemalokrat morajo ob bolezni bližnjega reševati tudi svoje stiske (strahove pred izgubo, jezo pred zapustitvijo ipd.).

Zadrega zdravih

Nekatere tolažbe, ki jih bližnji sporočajo bolniku, v resnici odražajo njihove strahove. Če se z bolnikom ne pogovarjajo, če mu ne prisluhnejo, sčasoma ostanejo na zelo oddaljenih bregovih. Bolj ko si slikajo svoje predstave o tem, kaj bolnik doživlja in kako naj bi se vedel, bolj se oddaljujejo od njega in manj mu lahko pomagajo. Včasih smo ljudje okrog bolnika v zadregi, zato mu govorimo, moraš imeti voljo, saj bo vse še dobro, potrudi se, skratka, v bolnika silimo z najboljšim namenom, vendar se sploh ne zavedamo, kaj se z njim dogaja. Verjetno mu je bolje sporočiti, rad bi ti pomagal, vendar ne vem, kako. Ti mi povej, kako ti lahko pomagam. Osebni odnos je stvar dveh ljudi. Zdrav človek je ob bolnemu v zadregi. Veliko lahko naredi že s tem, da se je pripravljen srečati z bolnikom in njegovo boleznijo. Nismo vsi enaki. Nekateri preprosto ne zmorejo k bolniku, na to niso pripravljeni.

V sodobnem času nam je na voljo obilo možnosti. Bolniku lahko pošljemo SMS-sporočilo. Nekaj malega, kar pa lahko veliko pomeni. Če znamo prisluhniti srcu, če imamo nekoga radi, se v svojem ravnanju do njega ne bomo veliko zmotili. Bolan človek potrebuje zavedanje, da je nekomu pomemben, potreben, da je ljubljen. Dajanje in sprejemanje pomoči je nekaj najdragocenejšega, kar obstaja med ljudmi. Tisti, ki daje pomoč, pa se mora zavedati, da je sprejemanje te pomoči za človeka težko. Najdragocenejša je pomoč, ko človeku stojiš ob strani, ko ga podpiraš, da sam najde svojo pot, ne pa, da mu kažeš, po kateri mora iti. Za bolnika je dobrodošlo, da se sreča z nekom, ki ga je doletela podobna usoda in je to obdobje že preživel. Ne zato, da bi stopil v njegovo kožo, ampak zato, ker ve, da je to možno. 

Obstajajo tudi ljudje, ki bolezen premagajo in po njej živijo polno življenje. Pogosto slišim, ko rečejo, življenje po bolezni je bilo ustvarjeno z zelo veliko napora in prizadevanja. Nekaterih stvari sicer ne zmorem, vendar tega življenja ne bi nikoli zamenjal s tistim prej. Kaj se zgodi v človeku? Življenje dobi druge barve. Človek se bolj zaveda sebe. Bolezen ga prisili, da se o svojem življenju več sprašuje. Kaj bi rad? Kako bom to opravil? Bolezen sili človeka, da se bolj zaveda svoje edinstvenosti, da prepoznava svoje priložnosti in v življenju postane ustvarjalen.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rehabilitacija , tumor , možganski tumor

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.