Ugotavljanje raka

(Foto: Jupiterimages)

Od suma do mikroskopske potrditve

Rak je bolezen, ki se je bojimo prav vsi. Že več desetletij je drugi najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji, število novih bolnikov pa vsako leto narašča. Vemo, da se nezdravljen rak vedno konča s smrtjo, od ljudi, ki se zdravijo, pa jih dve tretjini zaradi raka prej ali slej tudi umre. Toda tretjina ozdravelih ni tako malo, kot se zdi na prvi pogled. V Sloveniji to pomeni približno tri tisoč ozdravljenih vsako leto. Oglejmo si, kdo je za to zaslužen in kako dandanes ugotavljamo to bolezen.

Bolniki sami

Najzaslužnejši so ozdravljeni bolniki sami. Če pri kateri bolezni velja pregovor, da je rana ura zlata ura, je to prav pri raku. Pri zgodaj odkritem raku je namreč obstaja znatno večja možnost za ozdravitev kot pri bolezni, ki je bila odkrita pozno, pa četudi jo zdravimo po najsodobnejših metodah. Najboljše obete za ozdravitev ima bolnik, pri katerem rak še ne povzroča težav in pri katerem še ni kliničnih znakov bolezni ali pa težave in znaki bolezni trajajo zelo kratek čas. Dejstvo je, da je rak sprva skoraj vedno omejen; šele pozneje se začne širiti in zasevati v bližnje bezgavke in s krvjo v druge telesne organe. Če ga odkrijemo, ko je še omejen, ga s kirurško odstranitvijo ali z obsevanjem lahko povsem pozdravimo. Če to obdobje zamudimo, je upanje na ozdravitev precej manjše.

Zdravniki

Šele na drugem mestu je zdravnik, na katerega se bolnik obrne po pomoč. Če pravilno oceni bolnikove težave, tveganje za raka in klinično stanje, ga lahko usmeri na ustrezne preiskave za ugotovitev in dokončno potrditev bolezni. Temu sledijo preiskave za zamejitev raka, torej določitev razširjenosti bolezni, šele potem pa je mogoče izbrati najučinkovitejšo obliko zdravljenja. Časi, ko je mogoče otipati ali celo videti izrazito rakasto bulo že takrat, ko bolnik prvič obišče zdravnika, bi morali biti že mimo. Toda žal ni tako. Tudi na najbolj izpostavljenih delih telesa, kot so dojka, modo in koža, marsikdaj rak raste in prav bode v oči, preden se bolnik odloči za pregled pri zdravniku.

Mikroskopski pregled

Vse spremembe, ki smo jih našteli v poudarjenem besedilu, se pojavljajo tudi pri številnih drugih boleznih, ne samo pri raku. Toda pri naštetih težavah in spremembah je treba raka vselej zanesljivo dokazati ali izključiti. To pa je mogoče samo z mikroskopskim pregledom delčka sumljive spremembe ali izločka iz nje; dovolj je že izredno majhna količina rakastih celic. Če imamo za mikroskopski pregled samo skupek rakastih celic, gre ca citološki pregled. Če je to drobec rakastega tkiva, je možno opraviti histološki pregled. Pogosto je dovolj majhna kapljica, ki jo zdravnik izsesa skozi injekcijsko iglo v brizgalko ali samo bris površine sumljive razjede. Prvi preiskavi strokovno pravimo "aspiracijska biopsija za citološki pregled", po domače citološka punkcija. Brisu površine rakaste spremembe, denimo na koži, ustju maternice ali ustne sluznice, pravimo citološki bris. Tudi v izpljunku ali izmečku (sputumu), ki ga izpljune ali izkašlja bolnik z rakom v žrelu, grlu, sapniku, bronhijih ali požiralniku, so lahko navzoče rakaste celice, le da v takih primerih ni vselej razvidno, iz katerega od teh organov izhajajo celice. Odvzemu delca tkiva iz živega organizma za mikroskopski pregled pravimo biopsija. Otipljive zatrdline punktiramo s prsti, tumorje v notranjosti pa z rentgenom, ultrazvokom ali CT.

Manjša operacija

Včasih ni mogoče dobiti primernega odvzemka za preiskavo; da dobimo primeren material za zanesljivo diagnozo, je potrebna kar manjša operacija. Ne gre namreč samo za to, da potrdimo, da gre res za raka, ampak tudi za to, da vemo, s kakšno vrsto raka imamo opraviti. Različne vrste raka v istem organu namreč zdravimo povsem različno.

Endoskopija

Dandanes pri veliki večini raka notranjih organov dobimo ustrezen material za mikroskopski pregled z endoskopijo. Pri tem uporabljamo posebne instrumente, endoskope, s katerimi si je mogoče ogledati notranje organe in odvzeti vzorec za pregled pod mikroskopom. Material lahko odščipnemo s posebnimi kleščicami (biopsija), izsesamo skozi votlo iglo (punktat, aspirat), obrišemo s krtačico (krtačenje) ali speremo s fiziološko raztopino in izpirek posesamo (lavaža). Večina endoskopskih instrumentov ima dodatke za takšne odvzeme.

Pregled votlih organov od znotraj

Vse spodaj naštete endoskopije so preiskave skozi naravne odprtine in omogočajo pregled votlih organov od znotraj.
  • Grlo in žrelo je mogoče pregledati neposredno, z laringoskopom (direktoskopija, mikrolaringoskopija), in posredno, z ogledalcem, kot naredi otorinolaringolog pri običajnem pregledu, vendar pri indirektoskopskem pregledu ne more jemati vzorcev za preiskavo.
  • Sapnik in bronhije pregledujemo in biopsiramo z bronhoskopijo.
  • Požiralnik, želodec in dvanajstnik so dosegljivi z gastroskopijo.
  • Zadnje črevo je dosegljivo z rektoskopijo,
  • preostanek debelega črevesa pa s kolonoskopijo.
  • Sečnico in sečni mehur si lahko ogledamo s cistoskopijo.
  • Podrobnosti na vratu maternice in nožnici so dobro vidne pri kolposkopiji.
Endoskop skozi kožo

Za pregled predelov telesa, ki niso dosegljivi skozi telesne odprtine, je treba uvesti endoskop skozi kožo v notranjost telesa.
  • Tako si ogledamo prsno votlino pri torakoskopiji,
  • medpljučje (mediastinum) pri mediastinoskopiji,
  • trebušne organe pri laparoskopiji.
Ultrazvočna preiskava

Pri nekaterih od teh preiskav je mogoče opraviti tudi ultrazvočni pregled nekaterih organov, seveda če uporabljamo endoskop, ki to omogoča.

Ponovitev preiskave

Včasih se primeri, da odvzeti material ne omogoči dokončne diagnoze. Vzrok je lahko neustrezen material, ki ga je bodisi premalo bodisi ni bil odvzet s pravega mesta; v takšnih primerih je treba preiskavo ponoviti.

Zanesljivi dokaz: mikroskopska potrditev

Vsaka sumljiva sprememba, ki jo odkrije zdravnik pri pregledu in jo vidi pri endoskopiji, pa k sreči ni rakasta. Če pregled pod mikroskopom dokaže drugo bolezensko spremembo, je s tem rak izključen, toda dokler tega ne naredimo, je treba sumljivo spremembo obravnavati kot sum na raka. Časi, ko je zdravnik ugotavljal raka samo s prostim očesom in prsti, bi morali biti zgodovina. Tudi najboljšim kirurgom so se "dogajali" bolniki z rakom, za katerega so pri operaciji ocenili, da ga ni mogoče odstraniti; vzorca za mikroskopski pregled niso odvzeli, operacijsko rano pa zašili. In nato je bolnik kljub črnogledi napovedi povsem brez zdravljenja živel - in dočakal visoko starost. Danes verjamemo, da je rak zanesljivo dokazan šele z mikroskopsko potrditvijo.

Sedem opozorilnih znamenj

Vsaka tipna in vidna bula k sreči ni rak, toda dokler ne vemo natanko, ali gre za maligno ali benigno spremembo, moramo vselej računati s slabšo možnostjo. Če želimo sami odkriti sumljiva znamenja raka, moramo upoštevati sedem opozorilnih znamenj, pravih "alarmov za raka", ki jih nikakor ne smemo "preslišati".

To so:
  1. ranica ali razjeda na koži ali sluznici, ki se ne zaceli niti po mesecu dni;
  2. sprememba barve ali velikosti materinega znamenja ali bradavice, zlasti če začne srbeti;
  3. neboleča zatrdlina kjerkoli na telesu, zlasti v dojkah, bezgavkah in modih;
  4. nenavadna krvavitev ali izcedek iz telesnih odprtin: danke, nožnice, sečil, ust žrela;
  5. trdovraten kašelj, hripavost in težave pri požiranju, zlasti pri kadilcih;
  6. trdovratne težave z želodcem, motnje prebave in hujšanje brez pravega vzroka;
  7. vsaka sprememba in nerednost pri odvajanju blata in vode.