Rak dojk: Zakaj prav jaz?

  • MJS
  • torek, 13. marec 2007
(Foto: Dreamstime)

"To je verjetno vprašanje, ki si ga postavlja največ žensk, ko izvejo za diagnozo, in tudi sama nisem bila nobena izjema," začenja svoje pričevanje 59-letna Vida, ki je uspešno ozdravljena že več kot petnajst let.

"Bolezen me je pričakala povsem nepripravljeno. Bila sem v svojih najboljših letih, polna energije, z dvema odraščajočima sinovoma in do takrat sem bila vedno zdrava. O raku nisem nikoli resneje razmišljala, saj sem bila prepričana, da je to bolezen, ki prizadene starejše. Zato sprva nisem namenjala pretirane pozornosti bulici, ki sem jo zatipala med tuširanjem.

Pripisala sem jo spremembam, ki so del menstruacijskega ciklusa. Ker bulica tudi po menstruaciji ni izginila in še po naslednji ne, sem se odločila za pregled pri ginekologu. Takoj me je napotil na Onkološki inštitut, kjer so postavili diagnozo - rak dojke! Po glavi so mi rojila nešteta vprašanja, bila sem povsem ohromljena in kar je bilo najhuje, o svojih občutkih nisem zmogla spregovoriti z nikomer. Zaprla sem se vase in čakala, kaj bo.

Zaradi tumorja sem izgubila celotno dojko in bila sem v popolnem šoku. Bolna, z negotovo prihodnostjo in povrhu še telesno iznakažena. Po operaciji je sledila kemoterapija, ki sem jo zelo slabo prenašala, k čemur je najbrž prispevala tudi duševna strtost.

Začelo se je morda najtežjih sedem mesecev v mojem življenju. Slabost, bruhanje, popolna izčrpanost. Medlo se spomnim dni, ko sem se zdravila, a nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem v bolnišnici spoznala gospo, malce starejšo od mene, ki je bila na kemoterapiji zaradi ponovitve raka. Težko bi rekla, zakaj, a verjetno je bila njena neizmerna volja do življenja, ki se je prelivala na vse strani, odločilna spodbuda tudi zame. Dobro sva se razumeli in se veliko pogovarjali. Neskončno sem ji hvaležna za trud, ki ga je vložila vame. Ni obupala, ko se nisem in nisem hotela odpreti. Znala je z mano.

Kako je bilo blagodejno končno spregovoriti o vseh nakopičenih strahovih, jezi in obupu, ki so me hromili in mi preprečevali, da bi živela, da bi se borila za svoje zdravje! Zdaj vem, da so me polovično ozdravila zdravila, za drugo polovico pa je zagotovo zaslužna moja ljuba Lidija, ki je svoj boj, žal, izgubila pred desetimi leti."


"Ne vem, kaj je bilo hujše. Spoznanje, da imam raka in da lahko kadarkoli umrem, strah, ki me je hromil in mi mračil um, kemoterapija ali zavest, da me doma čakajo mož in trije nedorasli otroci. Verjetno zadnje. In najbrž mi je prav misel nanje vlila dovolj moči, da sem se spopadla z novico, da sem hudo bolna, z dejstvom, da je moje telo iznakaženo, in na koncu še s trnovo potjo zdravljenja.

Spoznanje, da imam raka, je prišlo dobesedno čez noč. Kot lešnik velika zatrdlina, ki ni hotela izginiti, pa naj sem si še tako želela. Obisk pri zdravnici, ki ni nič okolišarila, ampak me je takoj soočila z dejstvi. Rak, no, vsaj zelo verjetno. Preiskave, ki so si sledile na Onkološkem inštitutu, so izbrisale še zadnjo senco dvoma. Sledila je operacija, pri kateri sem izgubila celo dojko. Metastaz k sreči ni bilo, toda sledila je kemoterapija. Nekako sem se naučila živeti z njo in obvladovati težave, ki jih je prinašala. Vsak ciklus je bil po svoje težek in tudi drugačen, telo je vsakič potrebovalo dlje časa, da si je opomoglo. Ves čas so mi stali ob strani mož in otroci, ki so v času zdravljenja morali kar na hitro odrasti.

Za vsak primer, če bi se obrnilo na najslabše, sem jih morala naučiti vse skrbi za gospodinjstvo. Težko mi je bilo gledati najstarejšo hčerko, staro šele trinajst let. Namesto da bi se s prijateljicami pogovarjala o fantih in junakih iz glasbenega in filmskega sveta, je doma kuhala, likala in pomagala mlajšima sestricama pri nalogah. Vmes je skrbela tudi zame, kadar sem bila zaradi zdravil povsem šibka.

Zanimivo, čeprav sva hčerkam takoj povedala, kako je z mano, niso nikoli, ampak res nikoli podvomile, da mi ne bi uspelo. Morda mi je tudi to dalo tisti nezavedni zagon, pravo levjo moč, da je sence dvoma, kadar so se le preveč zgrnile name, uspelo odganjati tudi meni. Po skoraj dvanajstih mesecih po operaciji je bilo zdravljenje končano. Mislila sem si, da bo potem bolj enostavno. Bila sem globoko prepričana, da bom po koncu zdravljenja rešena ne le kemoterapij, temveč tudi negotovosti.

Priznam, da sem bila presenečena, ko sem začenjala živeti življenje "po raku". Bolezni nikoli nisem skrivala, ampak sem se s prijatelji in znanci odkrito pogovarjala o njej. Bilo je lažje, a kljub temu me je neprijetno zadelo, ko sem ugotovila, da se verjetno nikoli ne bom zmogla otresti tistega zahrbtnega, vedno prežečega notranjega črva strahu, ki gloda v meni in se sprašuje, kdaj bo rak spet udaril.

A pokazala se je tudi druga plat. Na življenje sem začela gledati s povsem drugačnimi očmi. Povsem na novo sem postavila lestvico vrednot in ni bilo več sence dvoma o tem, kaj je pomembno in kaj ne. Moja bolezen nas je znotraj ožje in širše družine povezala, kot nas do takrat ni še nikoli, zato sem še zdaj, po devetih letih od operacije prepričana, da je bil rak po svoje tudi darilo, pa naj se sliši še tako sprevrženo," sklene svoje misli zdaj enainpetdesetletna Andreja.

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki