Maligni limfom: Pričevanje

  • nedelja, 07. oktober 2007
(Foto: Jupiterimages)

Življenje se mi ni postavilo na glavo

Nina Kaličanin iz Kranja je lanskega junija izvedela, da nima depresije, kot so sprva menili. Na splošno se je počutila slabo, bila je tudi utrujena. Spominja se, da je vse težave nekaj časa pripisovala stresu, ki ga je doživljala tisto leto, in selitvi. Toda imela je tudi slutnjo, da nekaj ni v redu, in ta slutnja se je zasidrala vanjo. Že od nekdaj se je bala raka, za rakom je umrl tudi prijatelj.

Nato so ji otekle bezgavke na vratu in dimljah. Nina se dobro spominja, da se je to zgodilo v petek zvečer. Že v soboto je poklicala dežurno ambulanto, saj se ji je zdelo, da to ni dober znak. Od tam so jo napotili na urgenco. Drugi izvidi so bili dobri, zato se je vrnila domov, že v ponedeljek pa je bila naročena pri hematologu. »Potem se je začela prava zgodba,« poudari Nina. »Najprej mi niso povedali, za kaj gre, saj še niso mogli postaviti diagnoze. Po opravljenih pregledih, bilo je čez kak teden, pa sem izvedela, da gre za maligni limfom, ne-hodgkinov B-celični limfom. Ugotovili so tudi, da je bolezen že zelo razširjena.

Drugačna bolnica
Nina pravi, da se je razlikovala od drugih bolnikov. »Številni bolniki se takoj pozanimajo o svoji bolezni in hočejo vedeti prav vse. Jaz nisem takšna. Sama se nisem prav nič pozanimala. Zaupala sem temu, kar so mi povedali in svetovali zdravniki, predvsem pa sem bila osredotočena na svoje počutje. Najpomembnejše mi je bilo dobro počutje. Če sem se kolikor toliko dobro počutila, sem verjela, da ne more biti tako hudo.« 

Dr. Andoljšek z Oddelka za hematologijo Kliničnega centra Ljubljana ji je predpisal kombinacijo kemoterapije in zdravljenja z biološkimi zdravili, po opravljeni kemoterapiji pa je dobila še odmerek biološkega zdravila. »Dr. Zver, ki je zadolžen za to novo zdravilo, mi je povedal, da je v tem trenutku zame najboljše. Tako so me bodrili tudi mož, starši in prijatelji, sama pa nisem spraševala, kako in zakaj. Tudi o učinkovanju zdravil nisem hotela preveč razmišljati, vsaj ne običajen način, ampak na svoj. Z mislimi sem se osredotočila na druge stvari. O kemoterapiji sem slišala, da ti je slabo, da si zaradi nje bolj šibak in zato vse to pričakuješ. Zdi se mi, da sem kar dobro držala. Govorila sem si, da bom poskušala z rednimi sprehodi ohranjati telesno pripravljenost. Nisem se pretirano naprezala, počutila sem se kar dobro. Pomembno mi je bilo, da sem ohranjala vsakodnevni ritem. Takrat so bile pomembne malenkosti, na katere navadno nismo kaj prida pozorni.«

Motivacija
Največjo motivacijo pri zdravljenju so ji dajali mladost, njene tri hčere in odločenost, da se ne preda. Z možem in hčerami se je odkrito pogovarjala o bolezni. V podporo ji je bila družina, a tudi prijatelji, ki so v varstvo vzeli njeno najmlajšo, petletno hčerko. Pravi, da je vse potekalo postopoma, od terapije do terapije. Začela je bolj uživati v vsakem dnevu in ni več toliko načrtovala. V roke so ji prišle knjige o vizualizaciji, ki so poudarjale, da s slabimi mislimi slabo vplivamo nase, z dobrimi pa zase naredimo veliko dobrega. Tako si je pomagala tudi z vizualizacijo, ki pa jo je priredila sebi.

»V pomoč mi je bil tudi stavek: 'Vsak dan mi je v vsakem pogledu bolje in bolje'. Držal me pokonci. Poskušala sem se osredotočiti na pozitivno, čeprav je težko ves čas biti optimističen. Govorila sem si, da morajo nekatere stvari tudi počakati, da jih je treba pustiti pri miru, da se moram ustaviti. Življenje sem si prilagodila. Ne bom rekla, da se mi je postavilo na glavo, toda na nekatere stvari zdaj gledam drugače, predvsem na bolezni in smrt. Vse to je del življenja.« Nina ugotavlja, da je sprememba odnosa do bolezni in življenja pomagala predvsem njej sami in njeni okolici. »Človek že s tem, da skrbi za svojo telesno pripravljenost, za svoje prepričanje in odnos do sveta, nekoliko vpliva na svoje zdravje. V kolikšni meri pa je to povezano s farmakološkim zdravljenjem, ve vsak najbolje sam.«

Še vedno mesečne kontrole
Zdaj se je vrnila na delo, vendar pravi, da še ni konec. »Nisem še povsem sproščena, še vedno ne morem reči, da je vse za menoj. Še vedno imam pred vsakim pregledom tremo, čeprav vem, da se dobro počutim in da to pomeni, da mi ne gre na slabše. Ne bi rada delila nasvetov, vendar želim povedati, da je sistem v bolnišnicah neverjeten. Delovne razmere na Oddelku za hematologijo so katastrofalne. Občudujem in cenim zdravnike in medicinske sestre, ki delajo tam. Kdor ima moč, naj se podviza in uredi razmere na oddelku.«

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki