Kožni melanom - histološki izvid

dr. Snježana Frković Grazio, dr. med.
dr. Snježana Frković Grazio, dr. med. (Foto: Diana Anđelić)

Najbolj zanesljiva metoda

Histološki izvid je strokovno mnenje, ki ga poda patolog po opravljenem mikroskopskem pregledu histoloških preparatov, pripravljenih iz tkivnega vzorca, ki je bil odvzet pri bolniku. Osnovni namen tega pregleda je čim natančneje opredeliti bolezenske spremembe v odvzetem tkivu ali – z drugimi besedami – postaviti diagnozo. Mikroskopski oz. histološki pregled tkiva opravi zdravnik specialist patolog. Za interpretacijo sprememb v tkivih in izdelavo histoloških izvidov so potrebna posebna znanja, ki jih zdravnik med dodiplomskim študijem ne osvoji v zadostni meri, pridobi pa jih med specializacijo. O pomenu histološkega izvida smo se pogovarjali z dr. Snježano Frković Grazio, dr. med., vodjo oddelka za patologijo na Onkološkem inštitutu.

»Spremembe, ki jih s prostim očesom ali z dodatnimi metodami, kot so rentgen, CT, ultrazvok ali endoskopija, klinik opredeli kot bolezenske, je treba histopatološko pregledati, saj nobena od navedenih metod ni tako zanesljiva in natančna kot je histološki pregled tkiva,« je prepričljivo začela dr. Snježana Frković Grazio. »Poseg, s katerim odvzamemo tkivni vzorec za histološki pregled, imenujemo biopsija. Bioptični vzorci, odvzeti v diagnostične namene, so razmeroma majhni, običajno veliki nekaj milimetrov, do njih pa je mogoče priti na različne načine: z manjšim kirurškim posegom (incizijska in ekscizijska biopsija), s posebnimi iglami (igelna biopsija), z odščipom tkiva s posebnimi kleščicami med endoskopskim pregledom (endoskopska biopsija). Posebna oblika biopsije je aspiracijska biopsija s tanko iglo (ABTI) ali citološka punkcija, pri kateri ne dobimo sklenjenega tkiva, temveč z iglo, ki ni debelejša od navadne injekcijske igle, iz sumljive spremembe posrkamo celice.«

Opredelitev bolezenskih sprememb

V histološkem izvidu, ki sledi biopsiji, mora patolog čim natančneje opredeliti bolezenske spremembe. Ugotoviti mora, ali gre za tumorsko ali netumorsko (največkrat vnetno) spremembo, če gre za tumor, pa ga je treba opredeliti kot benigni ali maligni, t.j. rakast. A to še ni vse, obstajajo namreč številni različni tipi raka. Kot nadaljuje dr. Frković Grazio: »Pri osnovnem razvrščanju upoštevamo mesto oziroma organ, kjer se je rak pojavil (govorimo npr. o raku dojke, raku pljuč, kostnem raku), natančnejšo vrsto pa je mogoče določiti le z mikroskopskim pregledom rakastega tkiva. V grobem ločimo štiri osnovne kategorije raka, to so karcinomi, sarkomi, limfomi in levkemije, znotraj teh kategorij pa ostajajo še številne različne vrste oziroma t.i. histološki tipi. Pravilna določitev histološkega tipa tumorja je ključnega pomena za smiselno načrtovanje zdravljenja, saj je pri nekaterih tipih uspešnejše zdravljenje s kemoterapijo, pri drugih zdravljenje z obsevanjem, pri tretjih s kirurgijo ali kombinacijo različnih metod.«

Določanje stadija

Poleg drobnih bioptičnih vzorcev pa se patolog pri svojem delu srečuje tudi z večjimi vzorci, torej deli organov ali celimi organi, ki jih – največkrat zaradi tumorskih sprememb - pri operacijah odstranijo kirurgi. Teh vzorcev (resektatov) seveda ni mogoče v celoti mikroskopsko pregledati, zato je tu pomemben tudi makroskopski pregled, pri katerem si patolog natančno ogleda in opiše vzorec ter določi področja, iz katerih bo vzel vzorce za mikroskopsko preiskavo. Če gre za tumor, je naloga patologa, da natančno izmeri njegovo velikost, oceni, ali je tumor odstranjen v celoti, določi njegov histološki tip in stopnjo malignosti (gradus) in pregleda bezgavke, da bi ugotovil, ali se je bolezen razširila vanje in koliko jih je zajetih z boleznijo. Če je bil bolnik že pred operacijo zdravljen s kemoterapijo ali obsevanjem, lahko patolog oceni tudi uspešnost tega zdravljenja. Patologov izvid je torej pri resektatih običajno precej obsežnejši kot pri biopsijah: poleg podatkov o histološkem tipu tumorja (ki ga je v večjih vzorcih pogosto mogoče določiti natančneje in bolj zanesljivo kot v bioptičnih vzorcih) so v njem tudi podatki o razširjenosti oziroma patološkem stadiju bolezni ter o tem, ali je bil s kirurškim posegom tumor v celoti odstranjen.

Kaj, če lažno negativen ali obratno?

Kaj se zgodi, če pride do napak, nas je zanimalo, in ali do njih sploh prihaja in zakaj? »Če stvari nekoliko poenostavimo, lahko klinično pomembne napake v zvezi s histološkimi izvidi v grobem razdelimo v dve veliki skupini: kadar maligno spremembo napačno označimo kot benigno, govorimo o lažno negativnem, v obratnem primeru pa o lažno pozitivnem izvidu. V obeh primerih so lahko hude posledice: v prvem primeru bolnik ni deležen pravočasnega ustreznega zdravljenja (v kolikor to obstaja), v drugem pa ga zdravimo po nepotrebnem,« odgovarja. Podobno kot v vseh človeških dejavnostih in podobno kot na drugih področjih medicine, prihaja do napak in zmot seveda tudi v patologiji. Verjetno se jim povsem sploh ni mogoče izogniti, skrbeti pa je treba, da bi jih bilo čim manj. Do lažno negativnega izvida lahko pride, če tkivni vzorec ni bil odvzet iz dejansko prizadetega mesta, zato je v teh primerih izredno pomembno tesno sodelovanje med klinikom in patologom. Celoten tehnološki proces od odvzema do mikroskopskega pregleda vzorca je razmeroma kompleksen, med njim lahko pride do povsem tehničnih napak (npr. zamenjave ali napačnega označevanja vzorcev), ki pa se jim je moč izogniti s skrbno organizacijo in nadzorom laboratorijskega dela,« je razložila dr. Frković Grazio.

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki