Varnega sončenja ni

  • MJS
  • nedelja, 07. maj 2006
dr. Janja Ocvirk, dr. med., spec. internistka onkologinja
dr. Janja Ocvirk, dr. med., spec. internistka onkologinja (Foto: Diana Anđelić)

Kožni melanom

O kožnem melanomu šele v zadnjih nekaj letih govorimo več, a še vedno premalo. O tem zdravnike, ki ga zdravijo, vsak dan prepričujejo bolniki, ki na zdravljenje prihajajo zelo slabo ali vsaj pomanjkljivo seznanjeni s to boleznijo, predvsem pa z njenimi vzroki, razmišlja naša sogovornica, dr. Janja Ocvirk, dr. med., specialistka internistka onkologinja z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Z njo smo se pogovarjali o tem, kaj bi lahko naredili, da bi zdajšnji položaj izboljšali.

Statistični podatki kažejo, da incidenca kožnega melanoma strmo narašča. Kje so po vašem mnenju glavni vzroki za to?

Drži. Toda incidenca kožnega raka ne narašča le pri nas, tako je povsod po svetu. Vzroki za to tičijo predvsem v vse večji izpostavljenosti ljudi UV-žarkom, v večanju ozonske luknje in s tem povezano občutljivostjo. Ko govorimo o melanomu, imamo pred očmi dve skupini bolnikov. V eni so bolniki, ki so dobili melanom zaradi izpostavljenosti UV-žarkom, predvsem v otroštvu, morda so imeli zaradi tega celo opekline kože in mehurje, v drugi skupini pa so bolniki, ki imajo genetsko pogojeno bolezen. Za to skupino je značilno zelo veliko število znamenj, tako imenovanih displastičnih nevusov. Vsi, ki imajo več kot petdeset teh znamenj, so v skupini z veliko večjim tveganjem za melanom kot ostala populacija.

Kult porjavelosti je v naši družbi zelo izrazit. Kako nanj gledate zdravniki?

Ta kult je zelo zakoreninjen tako pri nas kot povsod drugod v Evropi. Zato sem bila zelo presenečena, ko sem se pogovarjala z avstralskimi kolegi. Pri njih tega ne poznajo več, čeprav imajo veliko plaž. Vse reklame pri njih promovirajo snežno belo do rahlo tonirano kožo, pri nas pa je prav nasprotno. Na vseh plakatih in televizijskih oglasih nastopajo ljudje s čokoladno rjavo poltjo. V Avstraliji so ljudje znatno bolj ozaveščeni kot pri nas. Verjetno smo za takšen položaj krivi tudi zdravniki, ki nismo storili dovolj, da bi tovrstno miselnost spremenili. Žal je še vedno zelo zakoreninjena. To je eden od ključnih vzrokov, da število novih primerov melanoma še vedno narašča. Opazna pa je še ena razlika med nami in Avstralci. Poglejte na police s kremami za zaščito pred soncem. Natančnejši pregled pokaže, da so zaščitni faktorji pri nas občutno nižji kot drugod. Pri nas prodajajo kreme z zaščitnim faktorjem do 30, v Avstraliji pa boste težko kupili kremo z zaščitnim faktorjem, nižjim od 60, saj jih nihče ne bi kupil. Poleg zaščitnega faktorja je pomembno še to, da ima krema dvojno zaščito, tako pred UV-žarki A kot pred UV-žarki B.

Pozimi, ko sonca primanjkuje, saloni vabijo ljudi v solarije na tako imenovano zdravo sončenje. Je ta termin pravilno uporabljen? Ali sploh lahko govorimo o zdravem sončenju?

To je vsekakor zavajanje ljudi. UV-žarki so škodljivi za kožo in jo starajo. Tudi nekatere valovne dolžine, ki jih uporabljajo v solarijih, škodujejo koži. Še enkrat poudarjam: vsakršno sončenje je škodljivo. Vedno me stisne, ko v spomladanskem času vidim mlade množično odhajati v solarije. Prav mladi, zlasti najstniki, so skupina, ki je najdovzetnejša za sporočila oglasov, po drugi strani pa so tudi ogroženi, da bodo enkrat v življenju razvili melanom. Pozoren opazovalec bo opazil, da so mladi najslabše zaščiteni − ne le v solariju, temveč tudi na plažah, saj pogosto ne uporabljajo ne visokega zaščitnega faktorja. Nekateri se sploh ne mažejo, saj častijo kult rjave polti in želijo čimprej porjaveti, ne glede na visoko ceno, ki jo utegnejo za to plačati v prihodnosti.

Ali je dovolj že krajša izpostavljenost soncu − ali pa je človek ogrožen le, če je bil izpostavljen daljšim obdobjem močnih sončnih UV-žarkov? Si koža zapomni tudi te krajše izpostavljenosti?

Še enkrat ponavljam, da varovalnega sončenja ni. Če je bila koža enkrat opečena, ne glede na to, kako dolgo je bil posameznik izpostavljen močnemu sončnemu žarčenju, je tveganje za melanom veliko večje. Ljudje bi morali vedeti, da si koža zapomni slabo ravnanje z njo. Melanom se ne bo razvil čez nekaj tednov ali mesecev, vsekakor pa je tveganje za razvoj tega kožnega raka čez leta veliko večje.

Ali se vam zdi, da so zlasti mladi tozadevno sploh ozaveščeni?

Niso. Vsaj pri nas ne in menim, da tudi drugje v Evropi niso dovolj. Drugače je v Avstraliji, kjer že otroke učijo, da je sonček lahko tudi škodljiv, zato morajo vedno nositi pokrivalo in sončna očala, izpostavljene dele kože morajo zaščititi z dolgimi rokavi, hiše imajo pokrite verande. Ljudje na prostem so vedno pokriti in primerno zaščiteni. Pri nas je drugače, ker o melanomu govorimo zelo malo. V zadnjih letih je bilo narejenega nekaj več. Pojavila se je šola sonca za mlade, denimo, ki smo jo zdravniki toplo pozdravili. To je bila prva in po mojem mnenju tudi učinkovita akcija za ozaveščanje osnovnošolskih otrok. Morda bodo tovrstne akcije v prihodnje pripomogle k zmanjšanju incidence kožnega melanoma. Zdravniki si to vsekakor želimo.

Nekajkrat ste že omenili nadvse uspešni avstralski model. Avstralci so dosegli tudi to, da si ljudje sami postavljajo diagnozo kožnega melanoma. Podatki kažejo, da kar v 80 odstotkih pridejo k zdravniku s pravilno postavljeno diagnozo. Kako bi se lahko tudi mi približali temu uspehu?

Priporočljivo je, da si vsak posameznik enkrat na mesec pregleda vso kožo, od glave do pete. Na očem nevidnih mestih si pomagamo z zrcalom, lahko pa nas pregleda tudi partner ali kdo drug. Prav to, da smo pozorni na vsa sumljiva kožna znamenja ali na njihove spremembe, je prvo in osnovno pravilo preventive. Vedeti je treba, da je vsako znamenje, ki se začne spreminjati, sumljivo in prav je, da ga pokažemo zdravniku in se posvetujemo z njim, kako in kaj. Bolje je, da gremo k zdravniku trikrat zastonj in po nepotrebnem kot enkrat premalo. Odlašanje ni priporočljivo. Pomembno je tudi, da ljudi seznanimo s tem, kakšne lastnosti imajo neškodljiva, benigna znamenja, katera pa so sumljiva in zahtevajo dodaten pregled pri zdravniku. Obstaja pet preprostih kriterijev − A, B, C, D in E − po katerih se lahko vsakdo orientira in so mu v pomoč pri presoji.

Kolikokrat naj bi šli ljudje, ki so v skupini z večjim tveganjem za razvoj melanoma, k zdravniku, če se seveda redno pregledujejo sami?

Priporočljivo je enkrat letno, to je tudi v avstralskih smernicah. Smernic o preventivi v Sloveniji nimamo. Imamo samo smernice o zdravljenju melanoma. Z diagnostiko se ukvarjajo predvsem dermatologi. Vsekakor velja, da v primeru, ko zdravnik ugotovi eno ali več nepravilnosti znamenja, svetuje pogostejše kontrole. Vedeti je treba, da so lahko tudi displastična znamenja nepravilnih oblik. Ob prvem obisku je težko vedno presoditi, ali gre za morebitne maligne spremembe ali ne, zato je priporočljivo teh nekaj displastičnih nevusov odstraniti in jih dati v pregled patologu, bolnika pa naročiti na trimesečne kontrolne preglede.

Kakšna je prava klinična pot, ki bi jo moral opraviti bolnik s kožnim melanomom?

Glede na organizacijo našega zdravstva je prva stopnica pri zdravljenju najverjetneje osebni oziroma družinski zdravnik. Ta je prvi, na katerega se obrnejo ljudje, in presodi, ali naj gre bolnik k dermatologu. Mreža splošnih zdravnikov je zelo razvejana in ljudje lahko povsod pridejo do njega.

Če gre bolnik k dermatologu, ki presodi, da je znamenje treba odstraniti, kaj sledi potem?

Možnih je več različnih poti. Nekateri dermatologi sami odstranjujejo znamenja, saj so za to usposobljeni, poleg tega tovrstni posegi sodijo na področje male kirurgije. Resnici na ljubo moramo povedati, da nekateri kirurgi zagovarjajo mnenje, da so samo oni pristojni za izrezovanje znamenj, saj to sodi v njihovo specialno področje. Osebno menim, da ni tako pomembno, ali znamenje izreže kirurg ali dermatolog. Pomembno je, da znamenje odstrani po priporočilih: v celoti in z varnostnim robom, nato pa izrezano znamenje pošlje na patohistološko preiskavo. Tam ga pogleda patolog, ga opiše, pri čemer je pozoren tudi na robove; pogleda, ali so prosti ali ne, oceni njihovo širino, oceni tudi, ali je prisotna razjeda. To je pomembno, saj obstajajo priporočila, kolikšen mora biti varnostni rob glede na debelino melanoma. Odvisno od izvida se nato odločimo, ali je potrebna še biopsija varovalne bezgavke. Če jo opravimo in je pozitivna, je treba odstraniti vse bezgavke v tisti loži bezgavk, nato pa se odločamo tudi o morebitnem nadaljnjem zdravljenju z imunoterapijo.

Ali je vseeno, v katerem laboratoriju opravijo patohistološki pregled?

Ta pregled naj bi opravil specialist patolog. V praksi to običajno deluje. Obstajajo priporočila, kako naj bo ta izvid napisan. Če se specialist tega drži, naj bi bilo vseeno, na katerem patohistološkem oddelku ali laboratoriju so naredili izvid. Specialist patolog bo izrezano tkivo pogledal in ugotovil debelino tumorja, opisal bo robove, ugotovil, ali je prisotna ulceracija ali ni, svoje ugotovitve pa bo navedel v izvid ter nas opremil z vsemi podatki, ki jih potrebujemo za odločanje o nadaljnjem zdravljenju. Včasih se zgodi, da v izvidu ni zabeleženo vse, kar je potrebno, denimo: ali je bil melanom z razjedo ali brez nje, kar je naknadno težko ugotoviti. Če se to zgodi kratek čas po odstranitvi, lahko pokličemo kolega patologa in stvari razjasnimo, izvid pa dopolnimo.

Se pravi, da je treba vsako izrezano tkivo poslati na histološki pregled? Torej ni dovolj, da znamenje samo izrežete in potem bolnika odpustite domov?

Če govorimo o pigmentni leziji, bi morali vsako tovrstno izrezano spremembo poslati na pregled v histološki laboratorij, seveda.

In če je izvid pozitiven, gre …

… bolnik na onkološki konzilij in na zdravljenje.

Torej je bolnik onkološki bolnik in ne more iti h komurkoli?

Ni rečeno. Na konziliju presodimo, ali potrebuje nadaljnje zdravljenje. O tem bi lahko presodil tudi kirurg ali dermatolog v skladu s priporočili o nadaljnjem zdravljenju. Vsi bolniki ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Bolnik s pozitivnim izvidom, ki zahteva biopsijo varovalne bezgavke, bi moral biopsijo tudi opraviti, potem pa sledi odločitev konzilija o nadaljnjem zdravljenju.

Kako ocenjujete sodelovanje med posameznimi strokami, ki skrbite za bolnike s kožnim melanomom?

Menim, da je dobro. V Sloveniji je dermatologov in kirurgov veliko več kot onkologov. Z nekaterimi je sodelovanje boljše, z drugimi slabše. Toda bolnike pošiljajo k nam. Upajmo, da se bo to še izboljšalo in da bodo tudi zdravniki, ki včasih niso pošiljali bolnikov na dodatno zdravljenje, zdaj to naredili. Položaj se močno izboljšuje.

Kako bolniki, ki prihajajo k vam, sploh poznajo svojo bolezen? Ali so presenečeni, ko jim poveste, da nimajo samo lepotne napake, ampak da potrebujejo onkološko zdravljenje?

Bolniki so večinoma slabo seznanjeni in se ne zavedajo resnosti svojega položaja in bolezni. Tisti, ki so jim zdravniki povedali za njihovo stanje, še preden so prišli k nam, se pogosteje pozanimajo, kako je z njimi, zlasti mladi gredo pogledat na internet, toda na splošno je poznavanje bolezni slabo.

Če je imel nekdo v družini že melanom, kaj naj drugi družinski člani naredijo kot preventivni ukrep?

Niso vsi melanomi gensko pogojeni. Če je imelo v družini več članov melanom, je možno gensko svetovanje. Toda to je možno le, če je drugi član z melanomom še živ, saj je le tako možno določiti genske nepravilnosti. To opravljajo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Kako naj ravna človek, ki se je v mladosti veliko sončil in bil opečen, a nima melanoma? Ali je dovolj, da se ne sonči, si zakriva izpostavljene dele kože, nosi majice z dolgimi rokavi …

Samopregledovanje je prva pot. Če opazi sumljiva znamenja, naj gre takoj na pregled k zdravniku. Poudarjam, naj gre takoj in ne odlaša. Morda je kak pregled res tudi odveč, toda bolje so trije preveč kot eden premalo, če bi se izkazalo, da ima človek melanom.

Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Vsi Viva strokovnjaki