Rak debelega črevesa in danke

prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., spec. internist gastroenterolog
prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., spec. internist gastroenterolog (Foto: Diana Anđelić)

To je edina oblika raka, ki jo lahko ga preprečimo !

Rak debelega črevesa in danke je v porastu, kažejo vsi podatki. Strokovnjaki se strinjajo, da je napočil trenutek, ko je potrebno usklajeno delovanje vseh strok, ki se ukvarjajo z obravnavo te bolezni. Eden od njih je prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., specialist internist gastroenterolog in predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo Kliničnega centra v Ljubljani, ki se že dolga leta ukvarja prav s tem problemom. Poleg tega je dejaven član Zveze slovenskih društev za boj proti raku, ki ji tudi predseduje.

Rak debelega črevesa in danke je v porastu. Kje so glavni vzroki za to?

Res se je v zadnjih desetih letih incidenca raka debelega črevesa in danke podvojila, tako da zdaj vsako leto beležimo približno 1200 novih primerov. Razlogov za to je več. Ključni je v tem, da se prebivalstvo stara, rak pa je prav bolezen starejših ljudi. Vrh obolevnosti za rakom debelega črevesa in danke je pri sedemdesetem letu, kar velja za moške in za ženske. Drugi razlog je vsekakor življenjski slog, ki se je v zadnjih dveh desetletjih znatno spremenil. V mislih nimam le nepravilne prehrane, temveč predvsem sedeče življenje. Opažamo, da je energetska bilanca neuravnovešena, saj s hrano zaužijemo veliko več kalorij, kot jih porabimo. Telesna nedejavnost je najbrž eden od najpomembnejših dejavnikov. Posledica pretiranega hranjenja in pomanjkljivega gibanja pa neizogibno vodi v debelost. V zadnjih letih smo začeli veliko pozornosti namenjati tako imenovani trebušni debelosti, ki jo opažamo tudi pri ljudeh z zgolj rahlo povišano ali celo normalno telesno težo.

So poleg naštetih pomembni še kakšni dejavniki?

Med pomembne dejavnike lahko uvrščamo še dejstvo, da se v civiliziranih družbah ne sme govoriti o tako imenovanih straniščnih dejavnostih. To je še vedno nekakšna tabu tema, posledica pa je, da ljudje nemalokrat ne poslušajo svojega organizma: odvajanje zadržujejo prek vseh meja, zato obstaja večja verjetnost, da toksini, ki nastajajo v blatu, poškodujejo črevesno sluznico. Seveda moramo vedeti, da je kancerogeneza, torej čas od spremembe zdrave celice v rakavo, zelo dolg. Ta proces lahko traja tudi deset let in več. Vanj so vpleteni številni zunanji dejavniki, predvsem že omenjeni življenjski slog s poudarkom na zmanjšani telesni dejavnosti.

Zakaj je ta tako pomembna?

Zadostno gibanje vpliva tudi na peristaltiko črevesa, zaradi česar je odvajanje blata redno, to pa je zelo pomembno, saj se skupaj z blatom izločajo tudi vsi toksini v njem, ki lahko povzročijo poškodbe sluznice, če se predolgo zadržujejo v črevesu.

Pogosto je slišati o pomenu presejalnih testov. Zakaj je presejanje tako pomembno?

Rak debelega črevesa in danke sprva ne boli in ne povzroča nobenih težav. Še več. Zdaj vemo, da se ta rak razvije iz polipa. Zato na polipe gledamo kot na prekancerozno spremembo, saj obstaja zelo velika verjetnost, da se bo z leti iz polipa razvil rak. Dejstvo je, da se iz vsakega polipa ne razvije rak, vendar se verjetnost s časom in rastjo polipa veča. V desetih letih se povzpne na skoraj sto odstotkov. Toda kot sem že dejal, polip in zgodnji rak ne povzročata nobenih težav. Človek se počuti zdravega in niti pomisli ne, da bi lahko imel raka. S presejanjem zajamemo prav ljudi, ki veljajo za popolnoma zdrave in nimajo težav, na osnovi katerih bi lahko posumili na kako bolezen prebavil.

Katere skupine ljudi so bolj ogrožene?

Prva skupina, ki vsekakor sodi pod drobnogled, so vsi, ki so starejši od petdeset let, popolnoma zdravi in brez vsakršnih težav, vendar obstaja velika verjetnost, da že imajo kak polip. V naslednji skupini so ljudje, pri katerih so že ugotovili enega ali več polipov. Ti so v skupini z večjim tveganjem, zato potrebujejo pogostejše kontrolne preglede. Bolj ogroženi so tudi potomci bolnikov z rakom, ne le tistih z rakom debelega črevesa in danke, temveč tudi s katerimkoli drugim rakom. Še posebno ogroženi pa so ljudje, ki spadajo v skupino dednega polipoznega ali dednega nepolipoznega raka. V skupini polipoznega raka so ljudje, katerih starši so še pred dopolnjenim štiridesetim letom zboleli za rakom debelega črevesa in danke. Govorimo o tako imenovani familiarni polipozi, za katero obolevajo mladi, lahko že v dvajsetih letih. Pri dednem nepolipoznem raku moramo biti pozorni zlasti na ljudi, ki imajo v prvem ali drugem kolenu sorodnike, ki so zboleli še pred petdesetim letom, saj so tudi sami zelo ogroženi za rakom. V četrti skupini so ljudje, ki se zdravijo zaradi kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, predvsem zaradi ulceroznega kolitisa. Po desetih letih zdravljenja sodijo v skupino z večjim tveganjem.

Zakaj je zgodnje odkrivanje tako zelo pomembno?

Če raka na debelem črevesu oziroma danki odkrijemo zelo zgodaj, denimo v stadiju I, ko je tumor zelo majhen, je potrebna le majhna operacija. Če je tumor nekoliko večji, je potrebna manjša radikalna operacija, po katerem ni več potrebno nobeno zdravljenje in človek je popolnoma ozdravljen, kar pomeni, da v 95 odstotkih raka verjetno nikoli več ne bo dobil. Res pa je, da pri ženskah obstaja večje tveganje za razvoj raka dojke. Gre za določeno biološko podobnost med rakom dojke in rakom debelega črevesa. Zato ni nenavadno, da po približno desetih letih odkrijemo rak debelega črevesa pri bolnicah, ki so bile uspešno zdravljene zaradi raka dojke, in obratno.

Govorili ste o idealnih razmerah, v katerih naj bi odkrili bolnike. Kaj pa stvarnost? V katerih fazah bolezni jih največ zajamete?

Največ jih zajamemo v fazi lokalno napredovalega raka, kar pomeni, da je tumor omejen na črevo in že zaseva v občrevesne bezgavke. V stadiju I najdemo od 10 do 15 odstotkov bolnikov, v stadiju II, ko je tumor omejen na steno črevesa, odkrijemo približno 20 odstotkov bolnikov. Žal še vedno vse preveč bolnikov odkrijemo v stadiju III in zlasti v stadiju IV, ko je bolezen že napredovala in so že prisotni zasevki v oddaljenih organih. Rak v IV. stadiju je tako rekoč neozdravljiv. Dejstvo je, da lahko tudi tem bolnikom − z novimi zdravili in pristopi ter s kombiniranim zdravljenjem − kakovostno podaljšamo življenje tudi za več kot pet let, vendar je bolezen neozdravljiva. Prav zato se splača vložiti trud v to, da zajamemo te bolnike v karseda zgodnji fazi. Največja prednost te bolezni je, da jo lahko preprečimo. Ogromno lahko naredimo z zgodnjim odkrivanjem polipov in njihovim pravočasnim odstranjevanjem ter s tem, da imamo ljudi, ki sodijo v skupino z večjim tveganjem, pod posebnim in nenehnim nadzorom. Rak debelega črevesa in danke je tako rekoč edina rakava bolezen, ki jo lahko preprečimo. To je ena od redkih bolezni, kjer poznamo tako imenovano metastatsko kaskado, vemo, kako nastaja, vemo, kaj je prekanceroza, torej polip, in vemo tudi to, da se iz nje v 60 do 80 odstotkih razvije rak.

Ali tudi v razvitem svetu bolnike odkrivajo v tako poznih stadijih?

Ne, tam je položaj veliko boljši.

Zakaj? Kaj delajo bolje kot mi? So tam ljudje toliko bolj ozaveščeni?

Ja, menim, da je ozaveščenost ljudi najpomembnejša. Tudi v tujini nimajo presejanja, res pa je, da družinski zdravniki svojim bolnikom po petdesetem letu obvezno dajejo lističe, s katerimi odkrivajo okultne ali prikrite krvavitve. Ljudje gredo že ob najmanjšem sumu, da je z njimi nekaj narobe, k zdravniku, zlasti pa ne čakajo ob značilnih simptomih. Opravijo bodisi hematest bodisi kolonoskopijo.

Kaj bi lahko še naredili, da bi ljudje tudi pri nas bolj prisluhnili svojemu telesu?

Osnovno je, da poskušamo ozavestiti ljudi. To lahko naredite predvsem novinarji, poleg vas pa, seveda, tudi družinski zdravniki in drugi zdravstveni delavci, toda dejstvo je, da imate največjo moč mediji. Zdravniki, ki zdravimo bolnike z rakom debelega črevesa in danke, si želimo, da bi bili ljudje ozaveščeni in bi se zavedali, da je to bolezen, ki ne izbira ne po stanu ne po statusu in ne po spolu. Vsakdo lahko zboli. In še nekaj je pomembno. To je bolezen, ki jo lahko preprečimo in ozdravimo, če jo le pravočasno odkrijemo. Govorimo pravzaprav o edini rakavi bolezni, o kateri vemo tako rekoč vse: o njenem izvoru, poteku in razvoju … Ta bolezen je potemtakem predvidljiva.

Podatki kažejo, da se incidenca raka debelega črevesa in danke zelo razlikuje po regijah. Največ ga je v Severovzhodni Sloveniji. Zakaj?

Govoriva o Prekmurju. Vzrok za to povezujemo z življenjskim slogom ter večjim vnosom kancerogenov in nitritov v telo s prehrano. To je namreč poljedelsko območje, kjer se ljudje ukvarjajo s kmetijstvom ter pri tem uporabljajo veliko umetnih gnojil in pesticidov. Toda to ni potrjeno, to so samo domneve. Pravega odgovora na to vprašanje v resnici ne poznamo. Morda je vzrok tudi v starostni strukturi prebivalstva, saj se je veliko mladih odselilo. Ostali so pretežno starejši prebivalci, rak debelega črevesa pa je, kot sem že omenil, bolezen starejših.

Ali imamo nacionalni program oziroma smernice za presejanje ter obravnavo raka debelega črevesa in danke?

Imamo smernice in v njih piše, da je potrebno presejanje s hematestom. Izvajali naj bi ga vsaki dve do tri leta, začelo pa bi se pri starosti šestdeset let. Prej si tega, žal, ne moremo privoščiti. Raziskave so pokazale, da takšen interval presejanja zadošča. Najučinkovitejše presejanje bi bilo s kolonoskopijo, vendar to za zdaj ni možno, saj imamo premalo instrumentov in premalo gastroenterologov, da bi lahko pregledali celotno populacijo, poleg tega to ni izvedljivo niti po finančni plati. Kljub temu se trudimo že zdaj. Vidim, da se spreminja tudi zavest ljudi. Vse več je takih, ki po dopolnjenem petdesetem letu samodejno pridejo na preventivno kolonoskopijo. Ni ga zdravnika v Sloveniji, ki bolniku, ki želi opraviti kolonoskopijo, ne bi dal napotnice. Če bo izrazil strah pred rakom, ga ni zdravnika, ki ne bi izdal napotnice za kolonoskopijo.

Kako dobro so družinski zdravniki seznanjeni s temi smernicami?

Ker smo v zadnjih dveh letih pripravili veliko predavanj na to temo ter izdali kar nekaj zloženk o raku debelega črevesa in danke, menim, da imajo dovolj informacij o tej problematiki. Menim, da so pozorni na svoje bolnike, saj vedo, da je rak debelega črevesa in danke v porastu, poleg tega imajo lastne izkušnje s številnimi bolniki.

Obstajajo posamezni splošni zdravniki, ki so samoiniciativno opravili presejanje med svojimi bolniki. To je, denimo, storil dr. Jožef Kramberger iz ZD Lenart in v skupini pregledanih odkril 13 odstotkov bolnikov, ki so imeli raka v stadijih I ali II in za to sploh niso vedeli. Kako vi gledate na tovrstno početje?

Izvrstno. Gastroenterologi in vsi drugi, ki se ukvarjamo z obravnavo bolnikov z rakom debelega črevesa, tovrstna dejanja samo podpiramo in si želimo, da bi imela čimveč posnemovalcev. Želimo si tudi, da bi hematest postal obvezen del preventivnih sistematskih pregledov, ki potekajo pri splošnih zdravnikih. Če bi to naredili, bi se po naših izračunih umrljivost za rakom v Sloveniji zmanjšala za 30 odstotkov, kar je zelo veliko. Seveda to ne pomeni, da bi se posledično zmanjšala tudi incidenca raka.

To ne, toda bolniki bi imeli veliko večje možnosti za popolno ozdravitev.

Tako je, toda to je možno, kot sem že poudaril, samo v primeru, da jih odkrijemo dovolj zgodaj.

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Vsi Viva strokovnjaki