Prepozno prepoznana bolezen

(Foto: Dreamstime)

Rak pljuč

Podobno kot v svetu tudi v Sloveniji slabo polovico vseh bolnikov s pljučnim rakom odkrijejo v stadiju, ko so že prisotni oddaljeni zasevki oziroma metastaze. Možnosti za zdravljenje so takrat največkrat slabe, v veliki meri pa so odvisne od položaja tumorja, razširjenosti zasevkov, tipa pljučnega raka in splošnega zdravstvenega stanja prizadetega.

Pljučnega raka pogosto odkrijejo povsem slučajno. Bolezenski znaki so namreč nemalokrat neizraziti in jih bolniki ne jemljejo dovolj resno. Kot pri vseh drugih rakavih obolenjih je tudi pri pljučnem raku zgodnje odkrivanje bolezni ključnega pomena. V primeru trajnega kašlja, izkašljevanja sluzi ali krvi, oteženega dihanja ali dolgotrajnih bolečin v prsih bi morali nujno obiskati zdravnika.

"Epidemija" po koncu vojn
Pljučni rak je bil na začetku 20. stoletja v državah Evrope in ZDA razmeroma redko obolenje. Do prvega izrazitega povečanja obolevnosti je prišlo petnajst let po koncu prve svetovne vojne, kar so epidemiologi razlagali kot posledico vsesplošnega kajenja udeležencev prvega svetovnega spopada. Potrditev te domneve je prišla v 60. letih, ko se je pojavnost pljučnega raka spet izrazito povečala. Tokrat zaradi množičnega kajenja vojakov, udeleženih v drugi svetovni vojni. Po letu 1960 je rak pljuč prevzel razsežnosti epidemije in je zdaj najpogostejša oblika raka pri moških, pri ženskah pa njegova pojavnost narašča − zaseda že tretje mesto, takoj za rakom dojke in debelega črevesa. V Sloveniji vsako leto odkrijejo več kot 1100 novih bolnikov s pljučnim rakom. Med vsemi dejavniki tveganja je krivda tobaka za nastanek pljučnega raka najbolje poznana in dokazana s številnimi epidemiološkimi raziskavami.

Zdravljenje
Kot smo že omenili, veliko večino bolnikov odkrijejo pozno, ko je bolezen že napredovala. Pogosto je prepozno tudi za kirurško odstranitev tumorja, za zdravljenje v tem stadiju pa sta bilo še nedavno na voljo samo obsevanje (radioterapija) in zdravljenje s citostatiki (kemoterapija). Takšno zdravljenje praviloma spremljata slabost in bruhanje, zaradi vpliva kemoterapije na vse hitro deleče se celice pa so bolniki tudi bolj izpostavljeni okužbam in izpadanju las.

Novost – "male molekule"
Z odobritvijo in klinično uporabo prvega monoklonskega protitelesa rituksimaba za zdravljenje posebne oblike limfoma (ne-hodgkinov limfom) leta 1997 je v onkologiji nastopilo obdobje tako imenovanega tarčnega zdravljenja. Ključna prednost tarčnih zdravil je v tem, da jih bolniki veliko bolje prenašajo kot kemoterapijo. Tarčna zdravila namreč delujejo samo na rakave celice, ne prizadenejo pa drugih celic, ki se, podobno kot rakave, hitro delijo. Nova zdravila z usmerjenim delovanjem prehajajo v klinično prakso tudi pri zdravljenju bolnikov s pljučnim rakom. Poleg zdravil na osnovi platine, ki so pri bolnikih s pljučnim rakom osnova kemoterapije, so tarčna zdravila iz skupine "malih molekul" novo upanje predvsem za bolnike z napredovalo boleznijo.

Razvoj erlotiniba
Nenadzorovana rast tumorskih celic je odvisna tudi od posebnih molekul, ki krožijo po telesu in jih imenujemo rastni dejavniki. Pri rakavi rasti nekaterih tumorjev (kožni rak, pljučni rak …) igrajo ključno vlogo molekule epidermalnega rastnega dejavnika (EGF) (angl. EGF − Epidermal Growth Factor). Ti dejavniki rasti se vežejo na receptorje (slika) ter pospešijo delitev rakavih celic in rast tumorja. 

Število receptorjev je pri rakavih celicah povečano. Takšne celice so zato "preobčutljive" na molekule EGF in se začnejo pod njihovim vplivom nenadzorovano in prehitro deliti. Z odkritjem zgoraj opisanega mehanizma čezmerne delitve rakavih celic so začeli razvijati zdravila, ki blokirajo delovanje rastnih dejavnikov in tako zavrejo rast tumorja, zmanjšajo pa tudi nevarnost razsevanja tumorja v okolico. Poleg malih molekul, ki delujejo znotraj rakave celice, so v klinični uporabi tudi zdravila, ki ne prehajajo v celico, marveč blokirajo receptor ali rastni dejavnik zunaj rakavo spremenjene celice.

Z nazivom receptorji imenujemo določene molekule, ki se nahajajo na celicah ali v njih. Na receptorje se vežejo druge molekule (denimo hormoni, rastni dejavniki …) z namenom, da v celicah sprožijo signalne po ti, ki celicam omogočajo razmnoževanje, diferenciacijo, smrt …

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki