Sedem največjih zmot o raku

(Foto: Jupiterimages)

Z Vesno Godino in Livingstonom nad raka

Danes pišem o sedmih največjih zmotah o raku. Ki so pomembne. Zelo pomembne. Ne zgolj in samo zato, ker brez njih ni možno razumeti livingstonske terapije raka, ampak predvsem zato, ker jih delamo kar naprej. Vsakodnevno. Tisti, ki so bolni. Tisti, ki so zdravi. In pri tem mislijo, da delajo prav. Da delajo v svoje dobro.

Moje pisanje o livingstonski terapiji je vedno težje. Pa ne zato, ker ne bi imela o čem pisati. Ne, daleč od tega. Težava izvira iz nečesa drugega: iz tega, da sestavke pišem že tako dolgo, da slehernega novega berejo tako bralci, ki so ugotovitve livingstonske terapije začeli prebirati že pred letom dni, kot tisti, ki so šele zboleli in je vsak nov sestavek nemara prvi, ki ga berejo. Če preberete samo zadnji sestavek, o livingstonski terapiji dobite povsem napačno podobo. Zgodilo se je že, da so me klicali bralci in bralke, ki so moje pisanje razumeli tako, da lahko samo s pozitivnimi afirmacijami ozdravijo raka. To seveda ni samo napačno, ampak tudi smešno.

1. Raka lahko ozdravijo le postopki uradne medicine, a še ti bolj slabo.

To je prepričanje večine zahodnjakov in tudi večine Slovencev. Takšno prepričanje izvira iz zahodnega razumevanja sveta, iz zahodne kozmologije in vloge, ki jo ima v tej kozmologiji znanost: znanosti je namreč pripisano mesto, da je tista, ki ve, kaj je res. Če znanost nekaj dokaže, je to res. Če ne dokaže, to ni res. Znanost je dokaz, merilo resnice. Vsekakor na tem mestu ni mogoče napisati ničesar o tej kozmološki dogmi, ki je seveda – enako kot velika večina podobnih kozmoloških dogem – zmotna. Treba pa je napisati, da je takšno razmišljanje o raku in o njegovem zdravljenju napačno. Res je, da so postopki uradne medicine pokazali veliko učinkovitost, vsaj v nekaterih primerih, in da je zdravljenje bolnikov z rakom ena od izredno razvitih vej zahodne medicine.

Ni pa res, da so postopki, ki jih pri zdravljenju uporablja uradna medicina, edini učinkoviti. Če bi bilo to res, ne bi bilo več sto tisočev bolnikov, ki so ozdravili raka na drugačne načine, z drugačnimi postopki. Kot še posebno učinkovite so se izkazale najrazličnejše diete, katerih skupni imenovalec je, da so vegetarijanske in da izključujejo živila, za katera so tudi livingstonske raziskave pokazale, da so (zaradi vsebnosti mikroba PC) rakotvorna. To pomeni, da izključujejo: meso, mesne izdelke, mleko, mlečne izdelke, sladkor v vseh oblikah (tudi fruktozo, sirupe, med …), vsa predelana in rafinirana živila (belo moko, beli riž, prečiščeno sol, rafinirana olja …) ter vsa živila, ki vsebujejo najrazličnejše dodatke in zlasti konzervanse. Če že imate raka, morate bežati pred takšno hrano. Če ste še zdravi, morate tovrstno hrano uživati v zelo zmernih količinah.

Poleg hrane so se pri zdravljenju raka pokazale kot izredno učinkovite terapije, ki kombinirajo postopke uradne medicine s postopki, ki jih uradna medicina ni sprejela v svoje zdravljenje, a so se– iz morda še neznanih razlogov – izkazali kot koristni in učinkoviti. Takšno kombinirano zdravljenje ponuja predvsem tako imenovana integrativna medicina, v katere okvir sodi tudi livingstonska terapija. Tovrstna medicina izhaja iz načela, ki se nekoliko razlikuje od načel uradne medicine: pri zdravljenju se ne uporablja le to, za kar vemo in razumemo, kako in zakaj pomaga, temveč tudi vse, kar se je v praksi in na osnovi izkušenj izkazalo kot učinkovito, četudi še ne vemo, zakaj pravzaprav deluje. Zato postopki integrativne medicine obsegajo še besežiranje, vitaminske terapije (zlasti terapije z vitamini C, E in A), dieto, protistresne tehnike in še marsikaj. Bolnik z integrativno terapijo praviloma ne izključuje postopkov uradne medicine in onkologije, marveč jih dopolnjuje. Znan medicinski strokovnjak mi je povedal, da ve, da ti postopki delujejo in da povečajo možnosti ozdravitve bolnikov z rakom. Ko sem ga vprašala, zakaj jih pri nas ne uporabljajo, mi je odgovoril, da zato, ker tega nihče ne plača.

Težava torej ni v neučinkovitosti (v kar marsikdo poskuša prepričati bolnike), marveč v pomanjkanju denarja. Zaradi pomanjkanja denarja se torej bolniki ne zdravijo z vsem, kar bi jim potencialno lahko pomagalo. Zaradi denarja. Ne zato, ker ne bi pomagalo.

2. Pri zdravljenju raka bolnik ne more narediti kaj prida.

To ni res. Čeprav zdravniki, tudi onkologi bolnikom povedo, da sami ne morejo narediti prav nič. Da so vse, kar je mogoče narediti, naredili že oni. Namreč zdravniki. Zdravniki so naredili, kar so znali. In mogli. S tistim, kar jim je na voljo. Ali natančneje: za kar je na voljo denar. Kar se plača. Niso pa naredili vsega, kar je mogoče.

Ogromno mora narediti bolnik sam. Bolnik ima, denimo, pravico do tako imenovanega drugega mnenja, torej do mnenja tujega strokovnjaka o njegovem stanju in o tem, kaj bi ta strokovnjak postoril, če bi bil bolnik njegov pacient. Drugo mnenje je nadvse poučno in koristno, saj vam, če je enako mnenju vašega onkologa, poveča zaupanje vanj in v zdravljenje, ki ga izvaja (zaupanje pa je, zaradi psihosomatske narave vsakega zdravljenja in onkološkega še posebno, ključno za uspeh zdravljenja). Če se mnenje tujega strokovnjaka razlikuje od mnenja vašega onkologa, boste izvedeli, kaj vse je še možno in treba storiti, a je tudi usodnega pomena za vaše zdravljenje.

Toda to seveda še zdaleč ni vse, kar lahko naredi bolnik. Bolnik je namreč tisti, ki mora spremeniti svojo prehrano. Bolnik mora spremeniti svoj vsakodnevni življenjski slog. Bolnik mora odpraviti zunanji stres. Bolnik mora odpraviti notranji stres. Vsega tega nikogar ne more narediti prav noben zdravnik. Tudi tisti najbolj kooperativen in najbolj dobronameren ne. Vse to mora narediti bolnik sam. Ali kot so nam povedali na Livingstonu: "Mi vam lahko povemo, kaj vam bo pomagalo. Toda vse to morate narediti vi. Vi sami."

To pa ni neprijetno samo za večino zdravnikov, ki seveda nočejo opustiti svojega monopola vsevednosti in vsemogočnosti. Še bolj neprijetno je bolnikom. Ti bi veliko raje jemali zdravila, kot spreminjali svoje življenje. Tudi livingstonska terapija tu naleti na največji odpor bolnikov.

Še nekaj: bolniki v svoji vnemi, da bi veliko postorili sami, nemalokrat poskušajo vse. Karkoli. Vse povprek. To lahko škoduje. Zelo škoduje. Zato se je, ko začnete uradnim zdravljenjem dodajati še kaj drugega, modro posvetovati s kakim strokovnjakom, denimo z integrativnim zdravnikom. Veliko prebrati. Čimveč prebrati. Nato pa narediti načrt, ki se ga je treba strogo držati. Vedeti morate, da druge terapije in postopki praviloma delujejo počasneje kot postopki uradne medicine. Torej za to, da začnejo učinkovati, potrebujejo več časa. Praviloma gre za obdobje od nekaj mesecev do enega leta. Zato nikar ne bodite nestrpni. Nikar ne drvite slepo od ene dodatne terapije k drugi, če se rezultat ne pokaže že v mesecu ali dveh. Tudi ne kupujte vsega, kar prodajajo kot dodatno terapijo. Prodajajo marsikaj. Rak je namreč trg. Eden od najdonosnejših trgov današnjega časa. To izkoriščajo vsi: od zdravilcev do farmacevtske industrije.

3. Rak je povsem fiziološka bolezen.

Rak sploh ni povsem fiziološka bolezen. Njeni vzroki so znatno bolj zapleteni in večstranski. To seveda ne pomeni, da rak na koncu ni fiziološka bolezen, da nima povsem fizioloških manifestacij. Toda to nikakor ni celotna zgodba. Če bi bila, to ne bi bila značilna bolezen sedanjosti. Značilna bolezen zahodnjakov. To kaže, da je rak v resnici bolezen življenjskega sloga, ki ima na koncu seveda tudi fiziološke manifestacije in povsem fiziološki potek.

Zato seveda tudi zdravljenje zgolj fiziološkega dela bolezni praviloma pomeni le zdravljenje posledic in ne vzrokov. Kot takšno je tudi statistično manj učinkovito od zdravljenja, ki poskuša odpraviti tudi vzroke bolezni.

4. Ker je rakov veliko vrst, ni skupnega imenovalca zdravljenja teh številnih bolezni.

Rakov je res veliko vrst. Kljub temu ima večina rakov nekatere skupne imenovalce, ki se kažejo v razmeroma univerzalni učinkovitosti postopkov, vključenih v zdravljenje raka. Sem ne sodijo le splošno sprejeti postopki zdravljenja v uradni medicini, namreč operacije, obsevanja in kemoterapija. Sem spadajo tudi zgoraj omenjeni postopki, ki so se v integrativni medicini izkazali kot enako univerzalno delujoči. Torej je pri veliki večini rakov delujoče dopolnilo uradnim terapijam vse, kar smo omenili pod točko ena.

5. Po zdravljenju raka živite tako, kot ste živeli doslej.

Ta nasvet, ki ga zdravniki še vedno zelo radi dajo bolnikom, preden se z onkološkega oddelka napotijo domov, je povsem napačen. Zakaj? Ker vas je na onkološki oddelek pripeljal prav vaš dosedanji življenjski slog. Če boste z njim nadaljevali, se boste na onkološki oddelek praviloma vračali vedno znova. Če želite povečati vaše možnosti za ozdravitev, morate spremeniti – včasih zelo radikalno spremeniti – vaš dosedanji življenjski slog. To je, kot sem že omenila, praviloma najtežji del zdravljenja. Vendar se bogato obrestuje. Če ga le ne začnete prepozno in če med izvajanjem ne izgubite poguma.


6. Medicina oziroma zdravniki pri zdravljenju raka naredijo vse, kar je možno.

Tudi to je nekaj, kar zdravniki praviloma radi govorijo bolnikom. Vendar ni točno. Oziroma je točno v zelo konkretnem smislu. Pomeni namreč, da so zdravniki naredili vse, kar je možno narediti v konkretnih razmerah, s konkretno opremo in konkretnimi zdravili, ki so jim na voljo. Zdravnikom tudi pri nas praviloma niso na voljo vsa učinkovita zdravila. Nekaterih ni zato, ker so predraga. Nekaterih ni zato, ker niso vključena v trenutno doktrino o zdravljenju raka. Nekaterih ni iz drugih razlogov.

Prav zato se je treba, ko zbolite za rakom, pozanimati, kaj bi naredili in s čem bi vas zdravili tuji strokovnjaki. Pri tem je izredno koristno drugo mnenje. Izredno koristno je preveriti tudi mnenja zagovornikov drugih pristopov, ne zgolj uradne medicine. Kajti tudi uradna medicina bo prej ali slej zamenjala doktrino o zdravljenju raka. Takrat bodo zdravili drugače, z drugačnimi postopki in zdravili, kot zdravijo danes. Če so zdravniki žrtve lastne doktrine, vsekakor ni nujno, da ste to tudi vi.

7. Če je to pomagalo drugim, bo tudi meni. Če to ni pomagalo drugim, tudi meni ne bo.

Ne. Rak je zelo individualna bolezen, kljub vrsti univerzalnosti, ki jih o tej bolezni že poznamo. To dokazujejo bolniki, ki jim je pomagalo nekaj, kar ni pomagalo drugim. Ali kar bi nekomu drugemu lahko celo škodovalo.

To seveda pomeni, da statistike o tem, kaj pomaga bolj in kaj manj, za posameznika, ki je zbolel za rakom, niso povsem merodajne. Kajti za vas ni pomembno, ali je neko zdravilo ali neki postopek pomagal večini. Za vas je pomembno le, da je/ bo pomagal vam. Četudi ste eden od tisočih. Ali celo edini.

To je tudi ključna točka, kjer se razide veliko onkologov in bolnikov z rakom. Onkologi, zlasti če v njihovi družini ni bilo nobenega rakavega bolnika, gledajo in razsojajo na osnovi statistik. Bolnik pa ne. Bolnik želi poskusiti vse, kar bi mu utegnilo pomagati. Kar bi mu lahko pomagalo. Četudi so možnosti za uspeh majhne. Minimalne.

In ima prav. Namreč bolnik. Ne zdravnik. Kajti za slehernega bolnika z rakom je ključno, da preživi on. Če neki postopek ali zdravilo pomaga njemu, je učinkovito. Njemu je rešilo življenje.


Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Marijana Jazbec

mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki