COVID-19 in pljučni rak: intervju s Katjo Mohorčič, dr. med.

»Želim si, da bi tudi pri nas v kratkem lahko zaživel presejalni program za zgodnje odkrivanje raka pljuč, čeprav še ni povsem jasno, kakšen program je optimalen. Nizozemsko-danski projekt NELSON je pred kratkim namreč tudi pri evropskih bolnikih pokazal, da so imeli bolniki, vključeni v ta presejalni program, za 20 do 30 odstotkov manjšo smrtnost zaradi raka pljuč. To je najbolj obetavna raziskava, objavljena do danes.«
»Želim si, da bi tudi pri nas v kratkem lahko zaživel presejalni program za zgodnje odkrivanje raka pljuč, čeprav še ni povsem jasno, kakšen program je optimalen. Nizozemsko-danski projekt NELSON je pred kratkim namreč tudi pri evropskih bolnikih pokazal, da so imeli bolniki, vključeni v ta presejalni program, za 20 do 30 odstotkov manjšo smrtnost zaradi raka pljuč. To je najbolj obetavna raziskava, objavljena do danes.«

»Če ljudje ne bi kadili, raka pljuč skoraj ne bi bilo«

Natančnih podatkov o na novo odkritih bolnikih s pljučnim rakom še ni, vendar Katja Mohorčič, dr. med., vodja enote za internistično onkologijo na Univerzitetni kliniki Golnik, ocenjuje, da je številka precej manjša kot lani, čeprav obolelih gotovo ni manj. Pravi, da na manjše odkrivanje vpliva epidemija okužb z virusom SARS-CoV-2 in da bo njen vpliv v prihodnjih mesecih gotovo še večji. Opozarja tudi, da bi morali veliko več pozornosti posvečati preventivi.

Rak pljuč je vodilni vzrok obolevnosti in umrljivosti zaradi raka po svetu. Vsako leto zaradi te bolezni umre skoraj dva milijona ljudi. Kljub epidemiji COVID-19 je treba poskrbeti za nemoteno diagnostiko in zdravljenje, saj je odkritje bolezni v zgodnjem stadiju edina pot za izboljšanje preživetja. Smrtnost napredovalega raka pljuč je v petih letih namreč kar 95-odstotna.

Kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje pri odkrivanju pljučnega raka v Sloveniji? Kako na to vpliva širjenje virusa SARS-CoV-2?

Trenutno smo sredi drugega vala epidemije novega koronavirusa. Po pregledu naših evidenc v enoti za internistično onkologijo Klinike Golnik (kjer s sistemsko terapijo zdravimo bolnike z raki torakalnih organov) ugotavljam, da je bilo letos napotenih kar za četrtino manj novih bolnikov kot v istem obdobju lani.

Natančne številke vseh na novo odkritih bolnikov s pljučnim rakom na Kliniki Golnik za leto 2020 še ni na voljo, vendar bo po moji oceni tudi ta številka kar precej manjša kot lani. To ne pomeni, da je bolnikov s pljučnim rakom manj, saj se incidenca vsako leto še povečuje. To pomeni, da teh bolnikov ne odkrijemo.


Kaj lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih?

Na manjše odkrivanje vsekakor vpliva prav epidemija okužb z virusom SARS-CoV-2 in glede na izredno močan drugi val bo ta vpliv v prihodnjih mesecih gotovo še večji.

Kako je mogoče prepoznati zgodnje simptome pljučnega raka in v čem se razlikujejo od bolezni COVID-19? Na kaj naj bodo ljudje pozorni?

Simptomi pljučnega raka in bolezni COVID-19 se deloma prekrivajo. Bolniki pri obeh boleznih kašljajo, težko dihajo, lahko izkašljujejo, imajo manjšo zasičenost krvi s kisikom in se slabo počutijo. Pri bolnikih z rakom pljuč težave ponavadi nastajajo postopoma, več mesecev. Ti bolniki imajo pogosto še druge simptome, ki jih pri COVID-19 ni: hujšanje, izguba apetita, odpor do določene hrane, vse manjša zmogljivost, lahko tudi bolečine ali nevrološke težave zaradi zasevkov.

Kdo vse lahko zboli in pri katerih ljudeh ali skupinah ljudi je pljučni rak najpogostejši?

Pljučni rak je praviloma bolezen starejših dolgoletnih kadilcev; v povprečju so bolniki starejši od 65 let. Prav kajenje cigaret je namreč vzrok za več kot 80 odstotkov primerov pljučnega raka, saj je v cigaretnem dimu več kot 50 potencialno karcinogenih snovi. Bolj ogroženi za razvoj raka pljuč so tudi kadilci cigar in pasivni kadilci, verjetno tudi kadilci elektronskih cigaret, pa tudi delavci v nekaterih poklicih (varilci) ali bolniki z nekaterimi boleznimi pljuč (po preboleli tuberkulozi, s kronično obstruktivno pljučno boleznijo ...). V manjšem deležu pa se pljučni rak pojavi pri mlajših nekadilcih (starih okrog 40 let), kjer je vzrok za bolezen genetski.


Kakšna je ponavadi pot do diagnoze pljučnega raka?

Pot bolnika do diagnoze običajno ni ne lahka ne kratka. Po podatkih registra raka pljuč Klinike Golnik, ki ga vodimo že deset let, od prvega simptoma raka do napotitve bolnika v ustrezno ustanovo na diagnostiko mine nekaj mesecev.

Kaj pa v današnjih razmerah, med pandemijo? Kakšna je pot do zdravljenja?

Med epidemijo se je ta čas še podaljšal zaradi slabše dostopnosti primarnega zdravstva. Ko je pri bolniku prepoznan sum na raka pljuč, je potrebna hitra napotitev v visoko specializirane ustanove, ki imajo vso potrebno diagnostično opremo in usposobljene strokovnjake. Zaradi možnih zapletov namreč ponavljanje težkih diagnostičnih preiskav, kot je bronhoskopija, ni smiselno. Takih centrov je v Sloveniji malo; eden boljših je Klinika Golnik. Ko postavimo diagnozo, lahko bolniku ponudimo celostno oskrbo, od kirurškega zdravljenja, sistemske onkološke terapije do vključevanja v klinične študije. Zato menim, da bi morali dobro razmisliti, katere bolnišnice bodo tako imenovane COVID-bolnišnice, da se diagnostika in zdravljenje raka pljuč tudi med epidemijo ne okrnita.

Kakšen je postopek za bolnike, ki sumijo, da bi lahko imeli pljučnega raka? Na koga naj se obrnejo in kaj naj vprašajo?

Ob sumu na pljučnega raka naj se bolniki obrnejo na svojega osebnega zdravnika ali izbranega pulmologa. Običajno bo zdravnik po skrbnem pregledu bolnika in rentgenske slike pljuč presodil, ali je sum utemeljen, in bolnika ustrezno napotil naprej. V okviru naše bolnišnice deluje ambulanta za pljučne infiltrate, kjer v najkrajšem možnem času vse napotene bolnike pregledamo in diagnosticiramo.


Kako poteka zdravljenje pljučnega raka?

Zdravljenje pljučnega raka je odvisno od stadija bolezni ob diagnozi, podtipa raka pljuč in tudi od bolnikove sposobnosti za zdravljenje, torej njegove kondicije in spremljajočih bolezni. Bolj ko je rak omejen in v boljši kondiciji je bolnik, bolj je zdravljenje uspešno.

Zdravljenje raka pljuč lahko poteka z operacijo, obsevanjem ali sistemsko terapijo, torej s kemoterapijo, tarčnimi zdravili in imunoterapijo. Zdravljenje je pogosto kombinacija več metod, ki se dopolnjujejo s podpornim zdravljenjem, kamor uvrščamo protibolečinsko terapijo, zdravila proti slabosti in podobno.

Kdaj je pljučni rak ozdravljiv oziroma zazdravljiv? Ali drugače: kdaj ste pri zdravljenju bolj uspešni in kdaj manj ter od česa je to odvisno?

V nizkih stadijih, torej če je bolezen omejena ali le lokalno razširjena, je rak pljuč še lahko ozdravljiv ali zazdravljiv za daljši čas. Tako obliko bolezni zdravimo z operacijo ali sočasnim obsevanjem in sistemsko terapijo. Bolezen v razsejani obliki pa, žal, ni več ozdravljiva in je cilj zdravljenja podaljšanje bolnikovega življenja, ki mora biti čim bolj kakovostno. Razsejano bolezen zdravimo s kombinacijo sistemske terapije, lokalnega zdravljenja, kot je obsevanje možganskih metastaz in bolečih kostnih metastaz, ter podpornega zdravljenja.

Kako COVID-19 vpliva na bolnike s pljučnim rakom, ki se že zdravijo, in na tiste, ki se še ne zdravijo, pa imajo raka?

V nasprotju z na novo diagnosticiranimi bolniki z rakom pljuč, ki jih letos zaradi epidemije diagnosticiramo manj, na obravnavo bolnikov, ki se že zdravijo, do zdaj epidemija ni imela večjega vpliva, vsaj v naši bolnišnici ne. Bolniki so dobili vso potrebno oskrbo in zdravljenje, ki so ga potrebovali. V naši bolnišnici smo kirurške bolnike in bolnike na sistemski terapiji umaknili v ločen del bolnišnice, kjer smo organizirali celoten potek zdravljenja – od odvzema krvi, ambulant­nega pregleda, ambulant­ne aplikacije terapij do izobraževanj za bolnike. Bojim se, da v naslednjem valu epidemije tako dobra oskrba bolnikov ne bo mogoča ob možni odsotnosti visoko specializiranega kadra zaradi zbolevanja za COVID-19.

Ali že obstajajo kakšne raziskave o poteku te bolezni pri bolnikih s pljučnim rakom? Imamo – ali smo imeli – morda kakšne takšne primere tudi v Sloveniji?

Objavljeni so bili izsledki mednarodne raziskave TERAVOLT, ki je preiskovala vpliv bolezni COVID-19 na bolnike z raki torakalnih organov. Žal so izsledki raziskave skrb zbujajoči. Tri četrtine okuženih bolnikov je namreč potrebovalo zdravljenje v bolnišnici, kar tretjina sprejetih bolnikov pa je umrla. V drugem valu epidemije imamo tudi v Sloveniji že okužene bolnike z raki torakalnih organov in za nekatere je bila bolezen ­COVID-19 že usodna.

Kje lahko ljudje dobijo več verodostojnih informacij o pljučnem raku?

Najboljše informacije v slovenskem jeziku lahko dobite na uradnih internetnih straneh Kinike Golnik, Onkološkega inštituta Ljubljana in Društva bolnikov z rakom pljuč. Od tujih strani pa priporočam literaturo za bolnike združenja ESMO (European Society of Medical Oncology) in ameriškega združenja ASCO (American Society of Clinical Oncology), informacije pa lahko poiščete tudi na spletnih straneh LUCE (Lung Cancer Europe).


Kaj bi morali v Sloveniji po vašem mnenju spremeniti na področju odkrivanja in zdravljenja pljučnega raka?

Želim si, da bi tudi pri nas v kratkem lahko zaživel presejalni program za zgodnje odkrivanje raka pljuč, čeprav še ni povsem jasno, kakšen program je optimalen. Nizozemsko-danski projekt NELSON je pred kratkim namreč tudi pri evropskih bolnikih pokazal, da so imeli bolniki, vključeni v ta presejalni program, za 20 do 30 odstotkov manjšo smrtnost zaradi raka pljuč. To je najbolj obetavna raziskava, objavljena do danes. Hkrati menim, da bi morali več energije in finančnih sredstev usmerjati v preventivo, torej v preprečevanje kajenja. Začeti bi morali že pri učencih osnovnih in srednjih šol. Če ljudje ne bi kadili, raka pljuč skoraj ne bi bilo.

Kratkoročno pa bi bilo pomembno tudi bolje ozavestiti splošno populacijo in družinske zdravnike o najpogostejših simptomih raka pljuč in možnosti hitre napotitve na diagnostiko ob sumu na to zahrbtno bolezen.


Kakšni so svetovni trendi na tem področju in kje je Slovenija?

Tudi v svetu se na ravni diagnostike veliko govori o presejanju in države počasi uvajajo različne presejalne programe. Hkrati se tudi trend razvoja sistemske terapije še ni ustavil. V zadnjih desetih letih smo priča skokovitemu razvoju predvsem na področju tarčnih zdravil in imunoterapije, ki se v zadnjem obdobju veliko preizkušajo tudi pri zdravljenju bolnikov, kjer je bolezen še v nižjem stadiju.

Vsako leto za pljučnim rakom zboli okoli 1.500 Slovencev

Pljučni rak je med vsemi raki pri moških na tretjem mestu po zbolevnosti, pri ženskah pa na četrtem, kažejo podatki iz registra raka v Sloveniji, ki je eden najstarejših registrov raka v Evropi. Za njim vsako leto zboli okoli 1.500 Slovencev in Slovenk. Pri moških se je incidenčna stopnja tega raka zviševala vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa se je ustalila pri vrednosti okoli 90 na sto tisoč prebivalcev. Pri ženskah se incidenčna stopnja pljučnega raka še vedno zvišuje, in sicer v povprečju za 4,9 odstotka na leto.

Podatki iz registra, zadnji so za leto 2016, kažejo, da se je delež žensk med vsemi zbolelimi z ene četrtine pred desetletjem povečal na eno tretjino, vendar pa se je v zad­njem obdobju povečalo tudi preživetje zbolelih za pljučnim rakom. Pri ženskah je petletno preživetje bolnic s pljučnim rakom prvič preseglo 20 odstotkov. Kljub temu je bil leta 2016 pljučni rak med vsemi raki v Sloveniji na prvem mestu po umrljivosti tako pri moških kot pri ženskah in je odgovoren kar za 20 odstotkov vseh smrti zaradi raka.

Po zadnjih podatkih je bilo dobrih 50 odstotkov bolnikov diagnosticiranih v razsejanem stadiju, ko so možnosti za ozdravitev manjše, zato sta zelo pomembna dejavnika dobro poznavanje simptomov in čim hitrejše odkritje bolezni.