Odnos zdravnik - bolnik z rakom

(Foto: Jupiterimages)

Več ko veš, manj te boli

Bolniki z rakom pravijo, da so bili med zdravljenjem zelo slabo obveščeni o bolezni. Zdravniki si za bolnike vzamejo premalo časa, ne razložijo jim, za kakšno bolezen gre, kako bo potekalo zdravljenje in kakšni so diagnostični postopki. Odnos zdravnikov do bolnikov je včasih celo osoren. Doc. dr. Hotimir Lešničar, dr. med., strokovni direktor Onkološkega inštituta v Ljubljani, se tega zaveda, zato si vodstvo te ustanove prizadeva, da bi se razmere izboljšale.

"Leta 2004 smo opravili anketo med hospitaliziranimi bolniki, da bi ugotovili, ali so zadovoljni z obveščenostjo o svoji bolezni. Spraševali smo jih, ali so jim zdravniki in medicinske sestre dali dovolj informacij o bolezni in poteku zdravljenja. Bolniki so v anketi navedene trditve ocenjevali z ocenami od ena do pet. Rezultat je bil presenetljivo dober, v tem segmentu ankete je bila namreč povprečna ocena 4,6. Menimo, da rezultati te ankete ne odražajo objektivno dejanskega stanja. Bolniki so bili namreč v bolnišnici, spraševali smo jih med zdravljenjem, ki je še potekalo. Morda se nam niso hoteli zameriti, vsekakor pa so si želeli, da bi bilo zdravljenje čimprej končano. Doma so verjetno premišljevali o vsem, kar se je dogajalo. Govorili so s svojci in znanci. Pozneje se verjetno pogled na dogodke spremeni," je povedal naš sogovornik.

Časovna oddaljenost očitno vpliva na mnenje bolnikov?

To je pokazala tudi Vivina anketa. Poseben problem so svojci, namreč obveščenost in obvestljivost. Nekateri svojci še vedno hočejo, da jih o vsem obvestimo prej kot bolnika, ali celo zahtevajo, da bolnika sploh ne bi informirali o njegovi bolezni. Včasih je to najlažje tudi za zdravnika. Poleg tega je treba vedeti, da pri tem ne gre le za onkološki inštitut. Več kot polovica bolnikov pride k nam iz drugih ustanov, kjer jim sicer postavijo diagnozo, z njim pa se ne pogovorijo. Zato se nemalokrat zgodi, da je bolnik že doma, ko prejme pošto z obvestilom, za kakšno bolezen gre in naj se za nadaljnje zdravljenja oglasi na onkološkem inštitutu. To je seveda velik šok. Zgodilo se mi je že, da sem bil prvi, ki je moral povedati bolniku, za kaj gre, čeprav je predtem del zdravljenja opravil v drugi ustanovi. Kako bolnika pripraviti na neprijetno sporočilo? To v resnici ni enostavno. Bolnika najprej povprašam, ali je že kaj izvedel od svojega zdravnika. Če odgovori, da ne, pač začneva na začetku. Med pogovorom skupaj ugotavljava, kaj ga zanima in kaj ne. Uspešnost takšnega pogovora je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi sta najpomembnejši zdravnikova sposobnost podajanja informacij in bolnikova sposobnost sprejemanja v danem trenutku. Včasih je treba tak pogovor ponoviti, saj bolnik potrebuje več časa, da dojame stanje, kot mu ga lahko namenimo v ambulanti. Menim pa, da zdravnik, ki hoče bolnika po enostavni poti postaviti na trdna tla, ne ravna nikomur v prid, saj lahko poruši njun odnos.

Se vam zdi, da se zdravniki dovolj pogovarjajo z bolniki?

Pogovorni del zdravljenja je v Sloveniji hudo podcenjen. Če preračunamo, ugotovimo, da zdravnik pogovoru z bolnikom nameni samo nekaj minut. To ne pomeni, da se z njegovim problemom nemara ne ukvarja cele dneve, ko razmišlja o dodatnih diagnostičnih postopkih, primerja rezultate preiskav, se posvetuje z drugimi specialisti, preverja literaturo, načrtuje podrobnosti zdravljenja in podobno. Tega bolnik seveda ne vidi. Nekoč je bilo vsega naštetega manj in je ostajalo več časa za pogovor. Toda prav zaradi strokovnega dela so se možnosti ozdravitve za posameznega bolnika znatno povečale. To je pripeljalo do tega, da se zdravniki terapevti veliko bolj posvečajo organski problematiki, za zadovoljevanje bolnikovih psihičnih potreb pa jim zmanjka časa. V urejenih družbah ta del komunikacije prevzemajo posebej usposobljeni psihologi. To področje bomo zagotovo morali še urediti. Problematika v medicini se je popolnoma spremenila, mi pa živimo, kot da se zadnjih petdeset let ni nič spremenilo, kar predvsem velja za zdravstveno politiko in zavarovalnico. Še vedno namenjamo enako pozornost težavam, ki so nas zaposlovale pred desetletji, a zdaj niso več tako velike. Hkrati v nas zre velikanski problem raka, ki je tako narasel, da nas duši. Nimamo strategij in to se pozna.

Ste zdravniki poučeni o umetnosti sporazumevanja z bolniki?

Pred leti je neki znan slovenski zdravnik napisal, da je plačan zgolj za strokovnost in ne za prijaznost. V tem je po mojem mnenju srž problema. Položaj je zares zrel za to, da dobimo varuha bolnikovih pravic. Od kod to izhaja? Že s fakultete. O etiki na teoretični ravni, kaj šele o komunikaciji, smo izvedeli veliko premalo. Govorim o moji generaciji. Še največ smo o odnosu do bolnika izvedeli od medicinskih sester, na temelju njihovih izkušenj. Učili so nas o zelo zamotanih bioloških procesih, v odnosu do ljudi pa smo nerodni, togi, premalo vemo o tem. Kot pravite, gre dejansko za umetnost, ki ne more biti prepuščena zgolj posameznikovim značajskim posebnostim. Trditev o bogovih v belem potemtakem ni iz trte izvita. Dandanes ljudje prijaznosti ne zahtevajo le od Mercatorjevih prodajalk, temveč tudi od zdravnikov. Vsak predstojnik mora biti pri mladem zdravniku, ki se poteguje za službo na kliničnem oddelku, pozoren na njegovo sposobnost dobrega vzpostavljanja odnosov. Ne samo na povprečno oceno. Če gre za konfliktno osebnost, bo prej ali slej prišlo do težav − ne le v odnosih z bolniki, temveč tudi med kolegi in osebjem. Tem načelom je ob pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji seveda težko zadostiti. Najbrž bo treba v prihodnje prirejati čimveč posebnih delavnic, ki so zdaj že na voljo, v katerih si bodo zdravniki pridobili manjkajoče znanje tudi na področju komunikacij.

Kakšen je odnos Onkološkega inštituta v Ljubljani do društev bolnikov?

Ozdravljeni bolniki, ki se združujejo v društva bolnikov, kot je, denimo, Evropa Donna in tudi novo Društvo bolnikov z limfomom, so za nas pomembna referenca. Že pred leti smo imeli zamisel, da bi na enem mestu, na nekakšnem zboru, zbrali čimveč slovenskih bolnikov, da bi ljudje na lastne oči videli, da je od raka možno ozdraviti. Da ta bolezen, ki ima med ljudmi zlovešč prizvok, ne pomeni več gotove smrti. Zamisli nismo mogli uresničiti, ker takrat bolniki še niso bili pripravljeni javno spregovoriti o tem, da so preboleli raka. Zdaj se je to spremenilo. Nekdanji bolniki, med katerimi je tudi nekaj javnih oseb − med njimi je tudi predsednik države −, hočejo pomagati drugim, čutijo potrebo po tem. Le tako bo rak sčasoma za ljudi postal sprejemljiva in razumljiva bolezen, ne pa zgolj nesrečna usoda. Civilna društva so močan argument predvsem takrat, ko je treba spremeniti ustaljena načela v družbi. Delež posameznih bolezni v celotni obolevnosti v Sloveniji se spreminja. Slika ni več taka kot pred desetletji in rak grozi, da bo prišel na prvo mesto po pomembnosti. Takšen položaj zahteva povsem nove poglede na razporejanje sredstev v zdravstvu. Pri tem ne gre samo za zdravila, temveč tudi za nove potrebe pri opremljanju onkoloških ustanov z diagnostično in terapevtsko opremo ter premike v zaposlovanju, ki mora slediti obolevnosti. Vloga društev, ki lahko močno vplivajo na javno mnenje, je pri tem nenadomestljiva.

V Ameriki skušajo zdravnikom pomagati tako, da organizirajo posebne seminarje s področja ustreznejšega komuniciranja. Mislite, da bi lahko nekaj podobnega naredili tudi pri nas?

Ne vem, kako imajo to področje vključeno v izobraževalne programe v ZDA. Kot sem omenil, je tam na voljo predvsem več nemedicinskih strokovnjakov in tako je bolnik med zdravljenjem lahko deležen tudi njihove pomoči. Vendar to pomeni več zaposlenih in dražje storitve. Specialisti v ZDA, vsaj v največjih centrih, lahko bolnikom namenjajo več časa, saj jih imajo v obravnavi manj kot pri nas. Pri tem ne smemo pozabiti vloge osebnih oziroma družinskih zdravnikov, ki je pri nas v precejšnji meri neizkoriščena. Zato tudi trditev, da so pri nas zdravniki v zasebnem sektorju prijaznejši kot v javnem, izhaja predvsem iz razlik v obremenitvi. Končno je večina zasebnikov izšla iz javnega sektorja in torej niso neka skupina, ki bi bila še posebno nadarjena za komunikacije. Menim, da bi s tem v zvezi zdravniška zbornica morala storiti znatno več. V zasebnem sektorju so standarde kar dobro uredili, v ustanovah, kot je Onkološki inštitut, pa nas bodo obremenitve zadušile. In taka prihodnost bolnikom ne obeta nič dobrega.

So zapleti med bolniki in zdravniki pogosti?

Do zapletov prihaja vsak dan. Skoraj vedno so komunikacijske narave, zelo redko zadevajo strokovnost. Bolniki so včasih govorili, da je ta in ta zdravnik sicer osoren, je pa dober diagnostik ali terapevt. Na to so pristajali. Zdaj pa ne pristajajo več in če so razočarani, se nemudoma pritožijo. Najraje vodstvu. Tako rekoč vse nesporazume rešimo s pogovorom. To je dokaz, kako pomemben je pogovor. Zavedamo se, da moramo zdravniku omogočiti prostor in čas za umirjeno dajanje informacij. To je naloga vodstva in organizacije dela. Dejstvo je, da so trenutno nekateri zdravniki znatno bolj obremenjeni od drugih in da so v prostorih, namenjeni pogovoru z bolniki, prisotni še drugi ali pa jih ves čas motijo telefoni in podobno. V novih razmerah, ob selitvi v novo stavbo, moramo ustvariti normalne razmere tudi za komunikacijo.

Kako se odzovejo zdravniki, ki zbolijo za rakom?

Ko gre za sprejemanje neugodne vesti med zdravniki in nezdravniki, najbrž ni pomembne razlike, ker gre za splošen človeški problem. Me pa neredko preseneča, da stopnja seznanjenosti o raku pri zdravnikih ni nič večja kot pri ostalem prebivalstvu. Kot da ne bi vedeli, da se rak iz zgodnjega in znatno bolje ozdravljivega stadija sčasoma razvije v napredovalo in slabo ozdravljivo obliko. Zato ob prvih simptomih ne pomislijo na raka ali pa odlašajo s pregledi. Pozneje med zdravljenjem pa večinoma dobro sodelujejo. Vtis imam, da so do kolegov, ki jih vodijo, zaupljivi in manjkrat zahtevajo drugo mnenje kot drugi izobraženci. Govorim pa le na osnovi lastnih izkušenj, ker o tem nismo opravili analiz.

Se vam zdi delo društev bolnikov pomembno?

Če je bil prej govor o odnosu naše ustanove do društev, lahko povem, da njihovo delovanje tudi osebno podpiram. Če je le možno, se akcij osebno udeležim in zanje tudi prispevam. Takšne akcije namreč lahko veliko pomagajo tudi pri zbiranju sredstev. Evropa Donna, na primer, je zbrala denar za mamotom. Trenutno zbirajo denar za obsevalno napravo, s čimer se ukvarja Sindikat zdravstva in socialnega varstva. Tudi v prihodnost napovedujejo nove, podobne akcije. To je vsekakor izredno dobro in potrebno.

Kakšne so vaše osebne izkušnje? Kako poveste bolniku, da ima raka?

Tega sem se naučil iz prakse, za to nisem opravil nobenih tečajev. Vsak človek je zgodba zase, zato verjeti, da imaš splošen občutek za to, komu, kdaj in kako sporočiti takšno vest, najbrž ni priporočljivo. Zame je seveda znatno laže nekomu sporočiti, da je bolezen v ozdravljivi fazi in da po zdravljenju ne bo invalid. Pri napredovali bolezni je teže. Koliko ima kdo življenja pred sabo, nisem nikoli napovedoval. To vprašanje nam zastavljajo predvsem svojci. Vseeno pa sem prepričan, da bolniku z napredovalo boleznijo ne smemo vlivati lažnega upanja. Morda mora pred odhodom postoriti še kaj pomembnega. Takrat moram biti predvsem pošten. Tak pogovor je treba opraviti s sočutjem. Sočutje pa je naravna danost, ki je med vsemi živimi bitji lastna le človeku. Samo zavedati se je moramo. In morda bi nas v delavnicah, usmerjenih v urjenje komunikacijskih veščin, lahko spet spomnili na to možnost.

Denis Baš

Denis Baš dr.med. spec. pediatrije

Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. družinske medicine

Vsi Viva strokovnjaki