Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Osebna zgodba: Ljubica Klun o raku na želodcu

»V harmoniji doma, z neskončno ljubeznijo moža, njegovo predanostjo, skrbnostjo in negovanjem, s pozornim spodbujanjem otrok, nepozabnim optimizmom in polno malho humorja sotrpina Janeza, sočutnih in spodbujajočih me prijateljev mi je uspelo.« ­Ljubica Klun
»V harmoniji doma, z neskončno ljubeznijo moža, njegovo predanostjo, skrbnostjo in negovanjem, s pozornim spodbujanjem otrok, nepozabnim optimizmom in polno malho humorja sotrpina Janeza, sočutnih in spodbujajočih me prijateljev mi je uspelo.« ­Ljubica Klun (Foto: Osebni arhiv)

Obrnem list na koledarju in na njem je datum, ki me spomni: pred 16 leti sem bila na ta dan, 8. maja, operirana zaradi raka na želodcu.
Leta bežijo in se nabirajo z izkušnjami, kot biseri na ogrlici. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Zapisan je v moji zavesti in podzavesti, kot rojstni dan. S tem dnem ne da sem se znova rodila, ampak mi je bilo dano, da se povrnem v krog življenja. Bilo je hudo, a imela sem srečo.

Ob diagnozi rak na želodcu misli niti za trenutek niso zbežale, ampak so se osredotočile in grozeče gnezdile v možganih. Telo pa se je v vrtincih strahu in nemoči izgubljalo vase. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla svoj neuspeh, spraševala sem se, ali je vredno, ali ima sploh smisel, ali ni že vnaprej vse izgubljeno.


Telo vidimo, kaj pa duša in srce?

A ogledalo pokaže samo obraz, ki žalostnih oči gleda svojo usodo. Kaj pa srce in duša? Srce in duša imata svoje prepričanje, ki ga je treba izluščiti in osvojiti. Umakniti se je treba v tiho sobo, v tišino noči ali v tihoto narave, tja, kjer nas nič ne moti, in se poglobiti vase. Ko tako v spominu iščeš spokojne trenutke in se predajaš domišljiji srečne in zadovoljne preteklosti, te kar naenkrat objame stanje brezmejnega miru in tišine.
Ta pogovor s samim seboj je meditacija, ki prinaša olajšanje. Vse, kar potrebuješ, je disciplina in vera v to, kar počneš. Prebrala sem vrsto knjig, revij, brošur, priročnikov, zloženk, vse o zdravljenju raka. Vse prebrano sem uporabila.


Operacija šele prvi korak


Po prestani operaciji, ko so mi odstranili želodec skoraj v celoti in ko sem mislila, da je vse najhuje že za menoj, so mi povedali, da je zaradi metastaz potrebno še zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem. Šok! Tega nisem pričakovala. Pa saj sem nekje prebrala, da kemoterapija z obsevanjem poleg bolnih celic odstranjuje tudi zdrave. Če je tako, kako naj potem ozdravim?

Čedalje bolj so me mučili dvomi. Črne misli so krožile kot reaktivci in me plašile. Nisem in nisem se hotela sprijazniti, da bo uradna medicina resnično pomagala. Ko sem prišla na pregled na onkološki inštitut, sta me sprejeli dve mladi zdravnici, onkologinji, jaz pa sem jima zaupala svoje dvome o zdravljenju in vprašala po možnosti zdravljenja z alternativo.

Ena od njiju je stopila k meni, me prijela za ramena in dejala: »Draga gospa, ali veste, koliko je takšnih bolnikov, ki so želeli isto, ampak žal danes niso več med nami? Mi vam ponujamo zdravljenje in na vas je, da se odločite. Naj poudarim, da je to zdravljenje, prvič, 'svinjsko drago', drugič pa, če ne boste verjeli vanj, vam ne bo pomagalo!«

Danes vem, da so bile te njene besede zame ključne. Znova sem vzela v roke Kojčevo knjigo Učbenik življenja, se poglobila vanjo ter z meditacijo dosegla zbranost in končno spoznanje, da lahko ljubim tudi to, kar sem do zdaj imela za zlo in slabo in kakor pravi avtor knjige: »Človek, ki vse razume in o vsem dobro misli, je pravi blagoslov, ki povsod deli pomoč, pospešuje uspešnost in širi srečo.«


Odločitev je padla: želim ozdraveti!


Razčistila sem pojme. Odločila sem se, nič več pomislekov! Zdravljenje s terapijami uradne medicine je zame rešitev in mi bo pomagalo! Nehala sem razmišljati o neželenih učinkih in negativnih vplivih, se prepustila in verjela, da mojemu telesu pomaga in ga zdravi vse, kar sprejme. Dejstvo, ki pri tako kompleksnem zdravljenju ni zanemarljivo, pa je, da brez ljubezni, ki ti da moč, tudi ne gre.

Danes, ko se spominjam tistih dni, mesecev, celega leta, vem, da sem prišla v prave roke, pravi čas, s pravimi pristopi. V glavi sem razčistila s tabujem smrti in se soočila z dejstvom, da ni le rojstvo del življenja, ampak enako velja tudi za smrt. Hvaležna sem izkušnji, ki me je naučila, da sem v trpljenju spoznala svoje napake in zmote in da je življenje treba živeti polno, v objemih in poljubih. Šele ko sem sprejela vsa ta dejstva, si privzgojila samodisciplino in se naučila pozitivnega razmišljanja, se je začela moja pot k ozdravitvi.

Zdaj živim v soglasju s svojim notranjim jazom in razumevanjem okolice. Ljubim svoje najbližje, se jim posvečam in jim po svojih močeh pomagam, se veselim snidenj in uživam, kadar smo vsi skupaj, še posebno pa v razigranosti in vragolijah zdaj že treh prekrasnih vnukinj, ki so naše sonce za polnjenje »praznih baterij«. Aktivno sodelujem v Sekciji prostovoljcev medgeneracijskega programa za kakovostno staranje in sožitje generacij, v skupini Korenine 2, ki deluje pri nas v Kočevju v sklopu Inštituta Antona Trstenjaka, in še vedno rada pesnikujem.

Za konec pa še prva kitica himne, ki sem jo napisala za našo skupino prostovoljk in jo želim širiti: »Kaj nam bo mladost nedolžna v letih stkanega srebra, zdrava starost je najboljša, bogatejša od zlata!«

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rak želodca

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.