Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Stanka Drobnak - Ambasadorka Svita

[Ponosna sem, da sem marsikoga, ki se sicer ne bi odzval povabilu Svita, prepričala s svojo zgodbo. Zaradi vključitve v program in pozneje hitrega in strokovnega odziva zdravnikov sem danes živa in že osem let živim brez bolezni.
[Ponosna sem, da sem marsikoga, ki se sicer ne bi odzval povabilu Svita, prepričala s svojo zgodbo. Zaradi vključitve v program in pozneje hitrega in strokovnega odziva zdravnikov sem danes živa in že osem let živim brez bolezni.

Eden glavnih sloganov programa Svit je, da rešuje življenja. Marsikoga sem že slišala to izreči naglas, ko se je tudi sam soočil z diagnozo rak na debelem črevesu in danki. Ta se pred oddajo vzorčka ni izdajal s prav ničimer, a se je s kolonoskopijo izkazalo, da je tu. Tudi Stanka Drobnak je ena tistih srečnic, ki jo je rešil prav odziv na Svit.
Ko je Stanka Drobnak leta 2009 prejela vabilo, se je nemudoma odzvala in ob pozitivnem izvidu odšla na kolonoskopijo v Rogaško Slatino k prof. dr. Bojanu Tepešu. Že ko jo je pregledal, ji je povedal, da bo morala na dodatne preiskave, saj je našel sumljivo tvorbo, najverjetneje rakasto.

»Težko opišem, kakšen šok je bil to zame. Jokala sem, bila sem povsem pretresena, nisem mogla trezno razmišljati. V tistem času mi je prof. dr. Tepeš zelo priskočil na pomoč in se zelo zavzel zame. Tudi zaradi tega je vse potekalo zelo hitro. V enem tednu sem bila že na Onkološkem inštitutu, kjer sem opravila preiskave, in tri tedne po kolonoskopiji sem že začela predoperativno obsevanje in kemoterapijo. Tumor je bil nizko, zato je bilo pomembno, da ga čim bolj zmanjšajo, s čimer bi bilo tudi manj možnosti za trajno stomo. Povedali pa so mi, da bom morala najverjetneje dobiti začasno. Tako je tudi bilo.«

Služba kot rešitev

V dneh po diagnozi je Stanka živela v nekem vmesnem svetu. Odločila se je, da ne bo na široko razlagala o svoji bolezni, vsaj v tistem obdobju še ne. Najprej je morala urediti svoje misli. »Bila sem nadvse vesela, da sem hodila v službo, saj sem se s tem malo zamotila v čakanju na začetek zdravljenja. Narediti nisem mogla nič, zato so me preplavljale črne misli, ki sem jih želela obvladovati. In služba je bila tu v veliko pomoč,« pove sogovornica in doda, da je bilo zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem na začetku precej težko.

»Bila sem slabotna in vse, kar sem lahko delala, je bilo počivanje. Imela sem oslabljen imunski sistem, zato tudi nisem želela nobenih obiskov. Po končanem predoperativnem zdravljenju sem si hitro opomogla in konec junija, dobre tri mesece po diagnozi, bila operirana, in kot sem bila opozorjena že na začetku, sem dobila začasno stomo. Po posegu sem šla k sestri in ta je zelo lepo skrbela zame. Redno mi je pripravljala obroke iz doma pridelane hrane, pila sem domače sokove iz pese in aronije in hitro sem si opomogla. Sledili so še štirje ciklusi kemoterapije in v decembru, po končanem zdravljenju, sem se upokojila.«

Novi šok

Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama. Diagnozi rak na debelem črevesu je kmalu sledila nova diagnoza. Zbolel je tudi Stankin mož. Odkrili so mu raka na grlu in bilo je slabo. »Verjetno je moža tako zelo prizadela že moja bolezen, da se ob spoznanju, kako bolan je tudi sam, preprosto ni želel boriti. Umrl je v nekaj mesecih. Zame je bil to nov udarec, a morala sem živeti naprej. Odločila sem se, da grem korak za korakom.

Najprej sem šla do svojega kirurga in ga prosila, naj me znova operira in mi odstrani stomo. Zame je bil to velik napredek in korak k normalnemu življenju. Ko sem se vrnila iz zdravilišča, sem se zaposlila z obnovo hiše, kar je bilo prav terapevtsko in mi je dalo novega poleta, novo upanje v boljše življenje. Vedela sem, da moram naprej, hkrati pa sem tudi vse bolj čutila, da moram svojo bolezen obrniti v neko koristno izkušnjo.«

Ambasadorka Svita

Ko je bilo zdravljenje končano, je bila povabljena na ljudsko univerzo v sosednji Šentjur, da bi udeležencem predstavila svojo izkušnjo z rakom in poudarila pomen zgodnjega odkrivanja te bolezni. Prav zgodnje odkrivanje je odločilno pri vsem nadaljnjem poteku bolezni in zdravljenja.

»Na predavanju je bila tudi Tatjana Tovornik z NIJZ Celje, ki je delala v programu Svit. Povabila me je, ali bi hotela postati ambasadorka in s tem pomagala pri ozaveščanju drugih, da bi se v večjem številu odzivali na Svit. Z veseljem sem privolila, saj sem se še kako dobro zavedala, da mi je prav ta program rešil življenje. Seveda skupaj z vsemi zdravniki, ki so po diagnozi izjemno požrtvovalno skrbeli za moje zdravljenje in zdravje. Zdaj sem ambasadorka že štiri leta in se redno udeležujem vseh dogodkov, ki jih organizira program Svit za širšo javnost. Ponosna sem, da sem marsikoga s svojo izkušnjo prepričala, da se je odzval na program. Tudi brata in kar nekaj sosedov. Vidim, kako pomemben je pozitiven zgled oziroma izkušnja. Prav to je pogosto odločilno, ko se ljudje odločajo, ali bi se odzvali ali ne,« je prepričana Stanka.

Živim normalno

Od zdravljenja je minilo že osem let in bolezen je le še spomin. Stanka pove, da živi povsem normalno, le na prehrano je pozornejša, in tudi ko dela na vrtu, kar ji je v veliko veselje, vselej dela z rokavicami zaradi morebitnih okužb.

»Rada grem na kakšen izlet, najraje pa k hčerki, ki že nekaj let dela v Afriki. Tam so mi najbolj všeč prostrane peščene plaže in preprosti, prijazni ljudje. Tudi doma skrbim za dobre odnose s sestrami in brati. Izhajam namreč iz številne družine in med seboj smo zelo povezani. Dobri odnosi in urejeno življenje so za zdravje neprecenljivi,« sklene naša sogovornica.

Preberite še:

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

svit , rak debelega črevesa in danke

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.