Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Biološka zdravila, rak in avtoimune vnetne bolezni

Način, kako bolnik prejme zdravilo, določa med drugim tudi to, kje in kako bo bolnik prejemal terapijo, koliko časa bo trajalo samo apliciranje, posledično pa to zelo vpliva na ritem življenja in s tem tudi na njegovo kakovost.
Način, kako bolnik prejme zdravilo, določa med drugim tudi to, kje in kako bo bolnik prejemal terapijo, koliko časa bo trajalo samo apliciranje, posledično pa to zelo vpliva na ritem življenja in s tem tudi na njegovo kakovost.

Ko so pred dvajsetimi leti v zdravljenje bolnikov z rakom vstopila biološka zdravila, so napovedala novo dobo v več pogledih, predvsem v podaljšanju preživetja, kar je seveda pri vseh onkoloških boleznih prvi in glavni cilj. Dejstvo je, da so ta zdravila močno spremenila statistiko preživetja številnih vrst raka in na trg prihajajo vedno nova.

Sčasoma se je njihova indikacija zelo razširila tudi na druga terapevtska področja, predvsem na avtoimune vnetne bolezni, kjer pa glavni cilj zdravljenja ni bilo primarno podaljšanje preživetja bolnikov, temveč izboljšanje kakovosti njihovega življenja.

Seveda pa kakovost življenja ni pomembna le za bolnike z denimo revmatološkimi boleznimi, luskavico ali kronično vnetno črevesno boleznijo, ki jih uvrščamo med kronične vnetne avtoimune bolezni; vidik kakovosti življenja se vse bolj poudarja tudi pri raku. Prav zato se vse glasneje omenjajo tudi humanistični izidi zdravljenja, ki jih je potrebno upoštevati tako kot kliničnega ter ekonomskega.

Kaj so humanistični izidi zdravljenja?

Ob že omenjeni kakovosti življenja s kronično boleznijo verjetno vsak najprej pomisli na to, da bolnik živi (skoraj) tako normalno, kot je pred diagnozo, kar pomeni, da živi brez bolečin, je gibljiv, telesno in kognitivno sposoben za opravljanje vseh aktivnosti, ki delajo življenje polno in smiselno. Vendar pri rednem in dolgotrajnem zdravljenju, ki pogosto traja vse življenje, vse bolj prihaja v ospredje tudi način prejemanja oziroma apliciranja zdravil. Morda se zdi to obrobno in v luči težke, morda tudi življenjsko ogrožajoče bolezni, nepomembno vprašanje.

A za nekoga, ki mora mesece in leta na vsake tri ali štiri tedne v bolnišnico, po možnosti oddaljeno sto in več kilometrov, po nov odmerek zdravila in tam prebiti morda tudi ves dan, je to vprašanje še kako relevantno. Prav način, kako onkološki bolnik prejme zdravilo, namreč določa med drugim tudi to, kje in kako bo bolnik prejemal terapijo, koliko časa bo trajalo samo apliciranje, posledično pa to tudi zelo vpliva na ritem življenja in s tem tudi na njegovo kakovost, pravi Tomi Laptoš, mag. farm., spec., iz bolnišnične lekarne UKC Ljubljana.


V žilo ali v podkožje?

Ta hip je na slovenskem trgu na voljo 78 zdravil s tako imenovanimi monoklonskimi protitelesi ali topnimi receptorji, ki so namenjeni zdravljenju večinoma onkoloških in avtoimunih vnetnih bolezni. Vsa so na voljo v obliki infuzij ali injekcij. Slednje bolnik lahko dobi bodisi v žilo bodisi podkožno bodisi v mišico bodisi v očesno steklovino. Štiri od teh zdravil so na voljo za aplikacijo tako intravenozno kot podkožno.

Kot pravi sogovornik, način uporabe biološkega zdravila in lastnosti farmacevtske oblike pomembno vplivajo na proces uporabe zdravila. »Intravenozna aplikacija zdravila, zlasti intravenska infuzija, se praviloma daje v bolnišničnem ali ambulantnem okolju. Razlogov za to je več, zagotovo pa je med najpomembnejšimi ta, da ima zdravstveno osebje možnost takojšnjega ukrepanja v primeru neželenih reakcij na infuzijo. Poleg tega se zdravila za infuzijsko uporabo lahko pripravijo samo centralizirano v bolnišničnih lekarnah, saj jih je potrebno pripraviti za vsakega bolnika individualno glede na njegovo telesno maso ali površino, laboratorijske izvide, protokol oziroma shemo zdravljenja, zato jih tudi ni možno pripraviti v naprej.«

Vedno širša uporaba bioloških zdravil tako pomeni vse večjo obremenitev za bolnišnično lekarno, ki izvaja preskrbo z omenjenimi farmacevtskimi pripravki, pove sogovornik in doda, da v lekarni v UKC Ljubljana dnevno pripravijo do sto odmerkov. Seveda pa niso obremenjene le bolnišnične lekarne; veliko časovno obremenitev čutijo tudi medicinske sestre, ki aplicirajo zdravila, in seveda bolniki, ki čakajo najprej na laboratorijske preiskave, nato na pregled pri zdravniku, nato na pripravo zdravila in v končni fazi še na samo aplikacijo zdravila. Vse skupaj lahko traja tudi vse dopoldne ali še dlje.

Kako olajšati bolniku apliciranje zdravil?

Prav zato je še kako na mestu razmislek o čim večji racionalizaciji apliciranja zdravil, zlasti pri bolnikih, ki so na dolgotrajnem zdravljenju (večmesečnem ali celo večletnem). Ena od poti v to smer je tako imenovana subkutana aplikacija ali vbrizganje injekcije v podkožje. Kot pravi sogovornik, je tu čas apliciranja bistveno krajši, poleg tega imajo zdravila, ki so pripravljena za tovrsten način aplikacije, fiksne odmerke.

V primeru nekaterih zdravil si jih bolnik po lahko vbrizgava celo doma. Bolnik si zdravilo lahko aplicira sam ali s pomočjo medicinske sestre v zdravstveni ustanovi v lokalnem okolju, pove sogovornik in doda, da aplikacijo najlažje izvede v maščobno gubo na trebuhu ali na stegnu. Pred prvo aplikacijo bolnika poučijo, kako jo pravilno izvede, v nadaljevanju pa jo izvaja sam po predpisani shemi. Ker so odmerki v tem primeru fiksni, bolniki dobijo injekcije v naprej in ne čakajo na njihovo pripravo vsakič znova.

Za vsa zdravila ni možna subkutana aplikacija; ta hip je na voljo le za štiri, in sicer za zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje raka dojk, limfoma ter za revmatološke bolezni.

Kaj menijo slovenski bolniki?

Nedavno je Tomi Laptoš, mag. farm., s pomočjo društev bolnikov naredil anketo med slovenskimi bolniki (onkološkimi in revmatološkimi), ki so na zdravljenju z biološko terapijo in so poskusili tako zdravljenje v intravenozni kot subkutani obliki, ter skušal izvedeti, kako zadovoljni so z izbrano obliko zdravljenja. V anketi je sodelovalo 62 bolnikov, med katerimi je bila dobra polovica na subkutani terapiji, ostali pa na intravenozni.

Anketa je pokazala, da je bil delež bolnikov, ki ne bi menjali terapije, za tretjino večji med tistimi, ki so bili na subkutani terapiji. Kot pravi sogovornik, bolniki subkutane terapije ne bi menjali predvsem zato, ker se jim zdi način jemanja zelo enostaven in hiter, zlasti če si injekcije lahko dajejo sami doma. Nekateri so videli dodatno prednost tudi v tem, da so si injekcije dajali v podkožje in ne v žile, ker so bile te zaradi dolgotrajne terapije že v slabšem stanju.

Bolnike, ki so na intravenozni terapiji in bi način apliciranja zdravila želeli menjati, moti predvsem dolgotrajnost postopka, saj za vsako aplikacijo zdravila v bolnišnici preživijo velik del dneva.

Ljudje, ki se zdravijo intravensko in želijo ta način obdržati, so se tako odločili zato, ker so po njihovem mnenju pod večjim zdravniškim nadzorom, spet drugi so izrazili skrb, da zdravilo, vbrizgano v podkožje, ne doseže svoje tarče tako kot v primeru, ko teče v žilo. Ti pomisleki sicer niso upravičeni, saj farmakokinetične študije dokazujejo, da sta obe obliki enako učinkoviti in namensko delovanje zdravila enakovredno, pojasnjuje sogovornik.

Kaj bi si želeli bolniki?

Kot je še pokazala anketa, bolniki niso vedno seznanjeni z možnostjo izbire o tem, katero obliko terapije bi želeli, ampak jim zdravnik to predpiše po svoji presoji. Vsekakor bi verjetno bilo prav, da bi bil bolnik pred začetkom zdravljenja seznanjen tudi z načini prejemanja sistemske terapije in se imel posledično možnost odločiti, katera oblika oziroma način mu glede na življenjski slog in potrebe bolj ustreza.

Ko govorimo o zdravilih, njihovem učinkovanju in dostopnosti, imamo praviloma v mislih klinični in ekonomski vidik. Prvega najbolj izpostavljajo zdravniki, saj jih zanima, kako učinkovito je posamezno zdravilo in v kolikšni meri se bolniki odzivajo nanj, kako dolgo je bolezen v remisiji in podobno. Zavarovalnico, ki plačuje zdravila, seveda najbolj zanima, da je cena za posamezno zdravilo čim nižja (pri čemer praviloma upošteva zgolj neposredne stroške, torej samo ceno zdravila, posrednih stroškov, ki ob tem nastajajo, denimo stroške prevozov bolnikov ali izostankov z dela, pa ne), zelo malo pa je tistih, ki jih zanima tudi socialni ali humanistični vidik zdravil, torej kako je neko zdravljenje bolniku prijazno.

Zagotovo bi bilo v luči širše farmakoekonomske slike, partnerskega odnosa med zdravnikom in bolnikom in celostne obravnave bolnika s kronično boleznijo nujno upoštevati tudi to, da se bolniki zdravijo ne le kakovostno in varno, temveč tudi njim čim bolj prijazno.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rakava obolenja , avtoimuna bolezen , biološka zdravila

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.