O mislih, zdravju in bolezni

(Foto: Jupiterimages)

Z Vesno Godino in Livingstonom nad raka

Tokrat se želim vrniti k stavku, ki sem ga zapisala že prvič in se glasi nekako takole: "Prenehajte se družiti z ljudmi, ki pričakujejo, da boste umrli!" Razlog za to navodilo je bil, da ljudje, ki od vas pričakujejo, da boste umrli, kvarijo vaše razpoloženje. In vendar ni povsem tako. Povedati želim, da to ni edini in najpomembnejši razlog, zakaj se morate prenehati družiti z ljudmi, ki pričakujejo, da boste umrli. Obstaja še drugi, veliko bolj temeljen razlog, ta pa je povezan z vplivom misli in pričakovanj na vaše zdravje.

Če verjameš ...

O tem razlogu vam prvič nisem govorila zato, ker je za Evropejce govorjenje o povezanosti misli in pričakovanj s telesnimi procesi nekaj neresničnega. Meji na vraževerje. Magijo. In podobno. Torej na nekaj, kar je skregano z znanostjo in z našim na znanosti temelječim racionalnim mišljenjem.

Čeprav ni povsem tako. Kajti prav evropska znanost je že pred časom odkrila pojav, ki se imenuje placebo učinek. Učinek ozdravitve, ki ga pri bolniku povzroči to, da zaužije nekaj, za kar verjame, da je zdravilo za njegovo bolezen. To povzroči zdravljenje. Ali povedano natančneje: bolniku so dali sladkano vodo, rekoč da so mu dali zdravilo za njegove tegobe. In tegobe so izginile. Tega izginotja ni mogla povzročiti sladkana voda. Ne, ozdravitev tegob je povzročilo bolnikovo prepričanje, da je zaužil učinkovito zdravilo. Kar je celo v evropski znanosti dokaz, da mišljenje in prepričanje očitno lahko vplivata na telesne procese. In da misli in prepričanja lahko zdravijo.

To dejstvo, ki je bilo in je še vedno tako tuje zahodnemu mišljenju in tudi večjemu delu zahodne uradne medicine, pa je, če na procese in postopke zdravljenja pogledamo medkulturno, nekaj, kar v večini kultur pri tehnikah zdravljenja ne samo poznajo, ampak tudi uporabljajo. Obstaja cela vrsta tehnik in postopkov, pri katerih gre v resnici za to, da se bolnika prepriča, da je bil na njem izveden odrešujoč zdravilni poseg. Bolnik, ki v to verjame, praviloma ozdravi. Enako kot bolnik, ki v to ne verjame, ne ozdravi. Jasno, da ne zaradi zdravilnosti postopka, ampak zato, ker se je pri prvem bolniku sprožila zdravilna povezava med mislimi in telesnimi procesi, pri drugem pa se ni.

Kulturni in socialni antropologi so številne tovrstne oblike zdravljenj poznali že na koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Razlagali so jih zelo različno. Nekateri kot magijo. Nekateri kot vraževernost. Nekateri pa so iskali bolj temeljite in racionalne razlage.

Primer Marcela Maussa

Kadar skušam svojim študentom razložiti povezanost kulture, posameznikovega mišljenja in telesnih procesov, praviloma navedem primer Marcela Maussa. Mauss je bil antropolog, ki se je že na začetku 20. stoletja ukvarjal tudi s tem, da je skušal racionalno razložiti pojave, ki so jih popisali v neevropskih družbah, a so se Zahodnjakom zdeli povsem nemogoči. Ena od skupin tovrstnih primerov so bili tudi primeri avtosugestivne smrti, torej smrti, ki je nastopila kot posledica dejstva, da je posameznik verjel, da bo umrl. Pri tem je smrt nastopila izključno kot posledica tega prepričanja, kar pomeni, da posameznik ni bil bolan, ni naredil samomora in tudi nihče drug mu ni naredil nič, kar bi lahko povzročilo njegovo smrt.

Ti primeri so bili za Zahodnjake seveda povsem nerazumljivi. Toda Mauss je ugotovil, da za vsem tem tiči racionalna razlaga. Tudi v primerih, ki so se zdeli povsem nerazložljivi. Značilen zgled je primer kršenja tabuja stopanja na človekovo senco. Obstajajo namreč kulture, kjer je to, da stopite na senco drugega človeka, kršitev ene od najpomembnejših prepovedi. Kršitev te prepovedi ima za posledico smrt človeka, ki je stopil na senco drugega človeka. In to naravno smrt. Tega človeka nihče ne ubije, niti se ne ubije sam. Preprosto umre, pri čemer seveda ni bil bolan.

Kako to razumeti?

Maussova razlaga gre nekako takole: človek, ki živi v kulturi, kjer ima stopanje na senco drugega človeka za posledico smrt, je vse dokler ne prestopi sence drugega človeka, človek, za katerega se predpostavlja, da bo živel. To pričakuje on sam. To pričakujejo tudi drugi. Ko pa stopi na senco drugega človeka, se v trenutku zgodi zamenjava pričakovanj. Tako človek, ki je to naredil, kot tudi vsi drugi člani njegove skupine zdaj pričakujejo, da bo umrl. Posledica: človek v resnici začne umirati. In na koncu umre. Toda ne umre zato, ker bi bilo to, da stopite na senco drugega človeka, objektivno smrtonosno. Saj Zahodnjaki lahko brez posledic hodimo po sencah drugih ljudi in se nam ne zgodi prav nič. Ne, človek umre zato, ker pričakuje, da bo umrl. In ker to pričakujejo drugi. Človekovi telesni procesi se torej odzovejo na pričakovanje človeka, za katerega gre, a tudi na pričakovanje ljudi, ki ga obdajajo. Zato lahko Zahodnjaki brez škode stopimo na senco drugega človeka. In se nam ne zgodi nič. In zato človek iz kulture, kjer je to dejanje tabu, umre. Ker on in ljudje, ki ga obdajajo, vedo, da stopanje na senco drugega človeka povzroči smrt.

Mauss je na tem mestu dodal še nekaj genialnih pripomb o tem, kako je pri ljudeh konformnost, ko gre za pričakovanja drugih, očitno nad njihovimi lastnimi interesi. Toda te pripombe lahko na tem mestu za zdaj preskočimo. Kajti ključno je, da razumete, da obstaja povezava med lastnimi pričakovanji in pričakovanji drugih ter telesnimi procesi. Da se telesni procesi odzivajo tako na lastna pričakovanja kot na pričakovanja drugih in to tako, da jih praviloma uresničijo. To seveda pomeni, da človekova prepričanja in verovanja niso nekaj, kar ne bi bilo povezano s telesnimi procesi in procesi presnove, marveč so z njimi še kako povezana.

Čeprav o tem ne vemo skorajda nič

Oziroma zelo malo. Zdaj, denimo, vemo, da presnova človeka, ki je srečen ali zaljubljen, poteka drugače kot presnova nesrečnega človeka ali človeka, ki je v stresu. Odkrili so celo nekatere kemične snovi, ki jih ima prvi človek v svojem telesu v večji količini kot drugi ali tretji. Ali pa jih zadnja dva sploh nimata. Povedano drugače, zdaj poznamo celo nekaj kemijskih korelatov, ki spremljajo presnovo človeka v različnih duševnih stanjih. Toda to je seveda premalo. Premalo, da bi lahko razumeli, kaj vse se dogaja s človekovo presnovo v različnih duševnih stanjih. In premalo, da bi lahko dodajali kemikalije, ki bi nezmotljivo vodile človekovo presnovo v zdravje. Čeprav k sreči zdaj zaradi vrste sestavin priporočajo, denimo, čokolado. O čemer ste že slišali.

Pričakovanja drugih in nas samih

To, da o povezanosti telesnih procesov in mišljenja še marsičesa ne vemo, vas nikakor ne sme ovirati pri tem, da bi razumeli, da je v zahodnih kulturah diagnoza rak to, kar je v nekaterih drugih stopanje na senco drugega človeka. Kajti diagnoza rak je natanko tista situacija, ki povzroči, da človek na Zahodu iz človeka, za katerega se predpostavlja, da bo še dolgo živel, postane človek, za katerega se predpostavlja, da bo umrl.

Tako bolnik sam kot drugi ljudje, vsi kot posledico te diagnoze pričakujejo smrt. In če lahko zaradi prepričanja, da bodo umrli, umrejo ljudje, ki sploh niso bolni in so samo, denimo, stopili na senco drugega človeka, je jasno, da lahko zaradi takšnih pričakovanj sebe in okolice umre tudi človek, ki ima določeno bolezen, seveda če on sam in vsi okoli njega pričakujejo, da bo umrl. Razumete? Za vsako osebo, ki v naših zahodnih kulturah dobi raka, se pričakuje, da bo umrla. To pričakuje ta oseba sama. In to pričakujejo vsi drugi, od zdravnikov do znancev in sorodnikov. Presnova, kot vedno, se odzove na ta pričakovanja. Praviloma tako, da oseba začne umirati. Toda ne umira zato ali zgolj zato, ker je njegova bolezen smrtna. Umira tudi zato ali morda predvsem zato ker ve, da je rezultat te bolezni smrt. Ker smrt pričakuje. In ker jo pričakujejo vsi drugi. Ubijajo torej pričakovanja drugih. In seveda pričakovanje osebe same. Takrat, ko sploh ni nobene bolezni. In seveda tudi takrat, ko bolezen je.

Telo se odzove!

Ali povedano še bolj določno: rak je v naših kulturah stigma. Stigma smrti. Medkulturni dokazi kažejo, da človek, ki je označen s takšno stigmo, praviloma umre. Zdrav. Ali bolan. Umre. Umre zato, ker se na to stigmo odzove njegova presnova. Njegovo telo. Ne vemo, kako. Toda odzove se.

Kar za vas, če imate raka, seveda pomeni, da ni povsem jasno, zakaj umirate. Ali zato, ker je vaš rak res smrtna bolezen. Ali zato, ker ste vi in vsi, ki vas obdajajo, prepričani, da je rak smrtna bolezen. Ker ste vi in vsi, ki vas obdajajo, prepričani, da vsak človek, ki dobi raka, umre.

Stigma smrti je smrtno nevarna

In ker je stigma smrti v naših kulturah rak, je imeti raka smrtno nevarno. Stigma smrti namreč ubija. Ali še določneje: stigma raka ubija. Stigma raka je smrtno nevarna. Ne toliko zaradi bolezni kot zaradi prepričanj in pričakovanj, ki pri Zahodnjakih spremlja to bolezen.

Zdaj razumete, zakaj se ne smete družiti z ljudmi, ki od vas pričakujejo, da boste umrli? Zato, ker njihova pričakovanja po mehanizmih, ki jih ne poznamo, sprožajo v vas procese umiranja. Seveda samo, če sami delite ta pričakovanja. Če jih ne, vam pričakovanja drugih ne morejo nič.

No, in tu stopi na sceno pomen vaših misli

Vaših prepričanj. In vaših pričakovanj glede vaše ozdravitve. Na tej točki sem bila nad terapijo na Livingstonu še posebno navdušena. Kajti jaz sem to, da obstaja zveza med pričakovanji in telesnimi procesi, vedela že pred prihodom na Livingston. O tem sem predavala študentom že davno prej, preden sem dobila raka. In davno prej sem študentom razlagala, da je pri nas na Zahodu rak kulturna stigma smrti. In morda ni nezanimivo, da je, kadar sem o tem predavala zdravnikom, vsaj polovica občinstva zapustila prostor. Takoj. Na začetku.

In še to

V tolažbo zdravnikom. Seveda ne trdim, da rak ni smrtno nevarna bolezen. Trdim le, da je število smrti pri bolnikih z rakom vsaj deloma pogojeno z vplivom pričakovanja bolnika in pričakovanj drugih na telesno bolnikovo presnovo. Kar pomeni, da bi, če rak ne bi pomenil stigme smrti, če bolnik sam, a tudi vsi, ki ga obdajajo z zdravniki ali morda predvsem z zdravniki vred ne bi pričakovali, da bo bolnik umrl, v resnici umrlo manj ljudi, kot jih umre. In trdim, da bi to, v kolikšni meri je rak res smrtna bolezen, v resnici vedeli le tako, da bi opazovali ljudi z rakom v kulturah, kjer rak ni povezan s pričakovanjem umiranja. Torej v kulturah, kjer še niso sprejeli naše zahodnjaške percepcije te bolezni. In prepričana sem, da je tam stopnja umrljivosti za rakom nižja kot pri nas. Morda celo znatno nižja.

Zdaj torej razumete, zakaj vam lahko škodijo drugi, ki od vas pričakujejo, da boste umrli. Zakaj vam lahko škodijo zdravniki, ki pričakujejo, da boste umrli. In zakaj škodite sami sebi, če pričakujete, da boste umrli.

Pazite torej na svoje misli!

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki