Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vabilo Svita rešuje življenja

»Zelo pomembno se mi zdi, da presežemo tabuje, povezane z rakom, saj sem mnenja, da prav z ozaveščanjem lahko največ pripomoremo k temu, da bo te bolezni manj ali bo bolje obvladana. Tudi zato mi ni bilo nikoli odveč govoriti o svoji izkušnji in upam, da sem in bom tudi v prihodnje z njo komu pomagal in ga spodbudil, da se bo odzval v program Svit,« poudarja gospod Samo Podgornik, ki je kmalu po tem, ko je zbolel za rakom debelega črevesa in danke, postal uradni ambasador presejalnega programa Svit.
»Zelo pomembno se mi zdi, da presežemo tabuje, povezane z rakom, saj sem mnenja, da prav z ozaveščanjem lahko največ pripomoremo k temu, da bo te bolezni manj ali bo bolje obvladana. Tudi zato mi ni bilo nikoli odveč govoriti o svoji izkušnji in upam, da sem in bom tudi v prihodnje z njo komu pomagal in ga spodbudil, da se bo odzval v program Svit,« poudarja gospod Samo Podgornik, ki je kmalu po tem, ko je zbolel za rakom debelega črevesa in danke, postal uradni ambasador presejalnega programa Svit. (Foto: Osebni arhiv)

50. rojstni dan ni le pomembna življenjska prelomnica, ampak se takrat vsi tudi vključimo v presejalni program Svit za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki. 2011 je bil prvič med prejemniki modro-bele ovojnice tudi gospod Samo Podgornik iz Ljubljane. Ozaveščen iz medijev je dobro vedel, kaj to presejanje pomeni, zato se ga je tudi brez pomisleka udeležil.
Ko je prejel odgovor, v katerem je bil negativen izvid, je naslednji dve leti živel pomirjeno. 2013 je dočakal vnovično vabilo in postopek je bil v drugo že rutinski. Pristanek na sodelovanje, dva vzorca blata, pričakovanje negativnega odgovora … A ni bilo tako. Vzorec je bil pozitiven. Kljub temu je bil pozitivno naravnan, saj je vedel, da je kri v blatu lahko iz različnih razlogov, ne nujno raka. V treh tednih je bil že na gastroenterološki kliniki, kjer mu je zdravnik opravil kolonoskopijo. Prestal jo je brez telesnih neprijetnosti.

A vendar je glavna neprijetnost tičala drugje. Že med preiskavo je bilo jasno, da sta v črevesu poleg nekaj polipov, ki jih je bilo potrebno odstraniti, tudi dve tvorbi, za kateri je zdravnik takoj posumil, da sta rakavi. Žal se je njegov sum kasneje potrdil. In ne le to; ultrazvok trebušne votline, ki ga je opravil naslednji dan, je pokazal, da ima na jetrih zasevek. Od tam naprej se je vse odvijalo bliskovito. Gastroenterolog se je takoj dogovoril s kirurgoma, ki sta slab mesec po kolonoskopiji v sočasni operaciji odstranila tako polovico črevesa kot zasevek v jetrih.


Po operaciji brez težav

Kot pravi, je verjetno njegova izvrstna telesna pripravljenost vplivala na to, da je zahtevno operacijo prestal brez omembe vrednih težav. »Na operacijo sem se dobro pripravil tudi psihično; vedel sem, da sem v najboljših rokah in zaupal sem, da se bo vse obrnilo v moj prid. Nič kaj dosti se nisem spraševal, zakaj se je to zgodilo ravno meni in nisem se predal malodušju. V času, ko sem čakal na nadaljevanje zdravljenja na Onkološkem inštitutu, sem veliko bral.

Podrobno sem se poučil o onkološkem zdravljenju in njegovih neželenih učinkih, v pomembno pomoč pa mi je bila zlasti knjiga Rak duše dr. Nele Sršen, kirurginje, specializirane za zdravljenje raka jeter. V njej sem si najbolj zapomnil stavek, da ena molekula citostatika uniči več milijonov rakavih celic in to je postal moj moto, ki me je držal pozitivno naravnanega. Ko sva se z mojo onkologinjo odločila za režim zdravljenja, sem čutil, da sem nanj povsem pripravljen.«


Tarčno zdravljenje z jasnim ciljem: uničiti preostanek bolezni

»Konec maja sem začel s prvim ciklusom kemoterapije, ki sem jo prejemal skupaj s tarčnim zdravilom, ki zavira rast tumorskega žilja. Terapijo sem prestal tako rekoč brez težav. Mirno lahko trdim, da je to zato, ker sem se v tistem obdobju povsem posvetil sebi; zelo sem skrbel za redno prehrano, kar je vključevalo pet obrokov večinoma na pari kuhane zelenjave z malo pustega mesa, ob tem pa sem tudi ves čas vzdrževal telesno kondicijo.

Med vsakim od osmih ciklusov kemoterapije in še devetmesečnega vzdrževalnega zdravljenja samo s tarčnim zdravilom sem zjutraj najprej tekel okoli pet kilometrov in šel nato po odmerek zdravil. Ves čas sem trdno verjel v to, da mi bodo zdravila bolezen obvladala in bom šel lahko hitro nazaj v staro življenje. No, vsaj kar se tiče vrnitve na delovno mesto, vse ostalo pa je bila povsem nova zgodba,« pripoveduje gospod Samo in doda, da je šel devet mesecev po diagnozi že za štiri ure nazaj v službo.

Nova notranja naravnanost

Eden od glavnih ciljev zdravljenja raka, zlasti razsejanega, je čim daljše obdobje brez bolezni. Gospod Samo ob tem zelo poudari, da je zanj še pomembnejša kakovost. Bolezen, ki je zdaj povsem obvladana, ima oziroma je imela po njegovem prepričanju vzroke v njem samem in načinu življenja, kot ga je imel pred diagnozo. »Živel sem hitro in pretirano kritično do samega sebe, in tako življenje te notranje poškoduje, ne da bi se tega sploh zavedal. Zdaj sem se notranje umiril, pazim nase in hodim v službo z veseljem, dojemam pa jo kot vir za svoje preživljanje in ni več glavna os, okoli katere se bi vrtelo vse drugo in ki bi ji bilo podrejeno vse moje življenje.

Tako tudi nimam pametnega telefona, s katerim bi bil ves čas priključen na svetovni splet in bi lahko ves čas bral elektronsko pošto. Nočem biti suženj takega življenja, veliko raje grem v naravo, saj ne želim imeti občutka, da ves čas nekaj zamujam,« pripoveduje gospod Samo in pove, da ljudi iz svoje okolice ne prepričuje, naj živijo tako, kot on. »Vsak mora zase ugotoviti, kaj je zanj najbolj prav. Na druge skušam vplivati izključno z lastnim zgledom.


Ozaveščanje se začne na domačem pragu

A četudi drugih ne prepričuje, naj se zgledujejo po njem, pa to ne pomeni, da o svoji bolezni in izkušnji z njo molči. »Zelo pomembno se mi zdi, da presežemo tabuje, povezane z rakom, saj sem mnenja, da prav z ozaveščanjem lahko največ pripomoremo k temu, da bo te bolezni manj ali bo bolje obvladana. Tudi zato mi ni bilo nikoli odveč govoriti o svoji izkušnji in upam, da sem in bom tudi v prihodnje z njo komu pomagal in ga spodbudil, da se bo odzval v program Svit. Kmalu po tem, ko sem zbolel, sem dobil vabilo iz Svita, če bi postal uradni ambasador, kar sem decembra 2015 tudi s ponosom postal.

Da ne bi vse ostalo samo pri besedah, sem se odločil, da nekaj naredim za ljudi okoli sebe. Delam na Ministrstvu za obrambo, na katerem je med drugim zaposlenih tudi sedem tisoč vojakov. Lansko leto sem tako skupaj s kolegi pripravil tri predstavitve, na katerih smo postavili napihljiv model debelega črevesa, skozi katerega se lahko sprehodimo in v katerem so prikazane najpogostejše bolezenske spremembe tega organa. Vse tri predstavitve so bile zelo dobro obiskane – samo na prvo je prišlo 250 ljudi – in veliko kolegov je prišlo do mene z vprašanji o tej bolezni, o zgodnjih znakih, zdravljenju. Imeli smo veliko gradiva, ki je bilo zelo dobro sprejeto.«


Sprejmite sami sebe!

Bolezen nikoli ne izbira, doleti lahko slehernega med nami. Če se znajdete med obolelimi za rakom, »sprejmite svojega raka in se iz te zgodbe naučite čim več o sebi. Naj bo to priložnost za to, da svoje življenje izboljšate, postanete močnejši. Bolezen spremeni vse dotedanje življenjske navade, spremeni se človekova notranjost, spremeni se socialna mreža, spremenijo se navade. Zaupajte v zdravljenje in ne obupajte. Rak je posledica celične neuravnoteženosti v telesu, zato skušajte živeti tako, da kar najbolj zmanjšate možnost za ponovitev bolezni,« zaključi gospod Samo Podgornik.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

svit , rak debelega črevesa

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.