Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Bazalnocelični rak

Bazalnoceličnemu raku je potrebno posvetiti več pozornosti, poudarja dr. Janja Ocvirk: "Nenavadne spremembe na koži obraza utegnejo biti bazalnocelični rak. Ob poznejšem pregledu pri zdravniku namreč marsikdo pove, da se je kožno znamenje že nekaj časa spreminjalo videz ali pa se ranica – lahko tudi na trupu, okončinah ali na kakem drugem, večinoma pokritem delu telesa – 'nikakor ni hotela zaceliti'."
Bazalnoceličnemu raku je potrebno posvetiti več pozornosti, poudarja dr. Janja Ocvirk: "Nenavadne spremembe na koži obraza utegnejo biti bazalnocelični rak. Ob poznejšem pregledu pri zdravniku namreč marsikdo pove, da se je kožno znamenje že nekaj časa spreminjalo videz ali pa se ranica – lahko tudi na trupu, okončinah ali na kakem drugem, večinoma pokritem delu telesa – 'nikakor ni hotela zaceliti'." (Foto: Diana Anđelić)

Ranica, ki se nikakor noče zaceliti

Koža, človekovo naravno »ogrinjalo«, ki ščiti vse dele telesa in notranje organe, je najbolj izpostavljena neugodnim vplivom iz okolja in tudi trem vrstam raka: bazalnoceličnemu, skvamoznemu in melanomu. Manj znano je, da je prav prvi, bazalnocelični rak ali bazaliom, med belopoltim prebivalstvom, torej tudi pri nas, najpogostejša oblika kožnega raka.
Po podatkih registra raka ga Sloveniji odkrijejo pri več kot 1700 novih bolnikih na leto. Bazalnocelični rak nastane iz bazalne plasti povrhnjice, histološko pa se deli na štiri podvrste. Največ, približno 60 odstotkov, je nodularnega, 30 odstotkov je površinskih. Ti obliki bazalnoceličnega raka sta praviloma manj agresivni, preostali dve, infiltrirajoči in tako imenovani morfeoformni ali sklerozirajoči, pa sta resda redkejša, vendar nevarnejša.


Raste počasi, redko zaseva, vendar vseeno nevaren

Za bazalnocelično vrsto raka je značilno, da raste počasi in le redko metastazira. Umrljivost zaradi je majhna, vendar napredovala bolezen lahko povzroči slabšo kakovost življenja in lahko pripelje do resnejših zapletov. Najpogosteje se pojavlja na zgornjem delu obraza – na čelu, nosu ali licih. Čeprav gre za zelo vidna območja, zdravniki večkrat odkrijejo tudi znatno napredovale oblike tega raka. Ljudje očitno ne pomislijo, da nenavadne spremembe na koži obraza utegnejo biti tudi nevarne. Ob poznejšem pregledu namreč marsikdo pove, da je kožno znamenje že nekaj časa spreminjalo videz ali pa se ranica – lahko tudi na trupu, okončinah ali na kakem drugem, večinoma pokritem delu telesa – »nikakor ni hotela zaceliti«.

Take so tudi izkušnje dr. Janje Ocvirk, dr. med., z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Sogovornica potrjuje, da je treba bazalnoceličnemu raku posvetiti več pozornosti. Dejavniki tveganja za nastanek bazalnoceličnega raka so podobni kot pri melanomu: prevelika izpostavljenost UV-sevanju, torej sončenju ali solariju. Molekularni vzrok bolezni je nenormalno sproženje signalne ježkove poti, do katerega pride pri več kot 90 odstotkih bazalnoceličnega raka. Nastanek tovrstnega kožnega raka povezujejo tudi z uporabo imunosupresivov, zdravil za zmanjšanje odpornosti pri zdravljenju nekaterih drugih bolezni. Nastane lahko tudi kot posledica kroničnih vnetij, razjed, opeklin, sevanja in delovanja kancerogenih snovi. Bazalnocelični rak nastane tudi pri bolnikih z Gorlingovim sindromom in osebah s pigmentno kserodermijo.


Tri najpogostejše vrste in ducat redkih kožnih rakov

Tri najpogostejše vrste kožnega raka (redkih je še ducat) se že na prvi pogled precej razlikujejo. Bazalnocelični rak je najpogosteje videti kot neznačilen vozliček z razjedo ali brez nje, ki je dvignjen nad okoliško kožo, bisernega videza in z razširjenimi žilicami. Ploščatocelični rak se navadno kaže v obliki rdečih skorjastih ali luskastih madežev oziroma izboklin. Maligni melanom praviloma opozori nase z nesimetrično obliko, nepravilnimi robovi različnih barv, njegov premer največkrat presega šest milimetrov, kožna sprememba pa se sčasoma spreminja.

V vsakem primeru mora strokovnjak, najprej zdravnik družinske medicine in nato še izkušen dermatolog, opraviti klinični pregled in opredeliti naravo sumljivih kožnih sprememb. Dokaj jasno sliko različnih kožnih sprememb pokaže dermatoskopija, končno diagnozo pa postavi patolog na osnovi histopatološke preiskave vzorca odstranjenega tkiva.

Kirurgija, obsevanje in tarčno zdravljenje

Za zdravljenje bazalnoceličnega raka so na voljo tri možnosti: kirurško zdravljenje, obsevanje oziroma radioterapija, v novejšem času pa še tarčno zdravljenje, ki je namenjeno bolnikom z napredovalo obliko, pri katerih je bilo predhodno zdravljenje neuspešno.

Bazalnocelični rak najpogosteje uspešno odstranijo s kirurškim posegom. Tako je pri manjših tumorjih diagnostična ekscizija, pri kateri sumljivo tkivo izrežejo do zdravega roba, obenem že del zdravljenja.Obsevanje uspešno uporabljajo, kadar tumorja ni mogoče v celoti odstraniti z operacijo. Uporabijo ga tudi v primeru ponovitve bolezni, če kirurški poseg ni več možen ali pa ga je bolnik zavrnil. S to metodo je mogoče zdraviti tudi nodularni bazalnocelični rak glave in vratu, uporabijo pa jo tudi, če se bolezen razširi na kosti in hrustanec.

Ta oblika zdravljenja ni primerna po neuspešni poprejšnji radioterapiji, pri genetskih sindromih, pri mlajših bolnikih, pri morfeoformni obliki bazalnoceličnega raka ter na občutljivih delih telesa, kot so ušesa, stopala, roke, noge in genitalije.

Pri zdravljenju površinskega bazalnoceličnega raka in takega z nizkim tveganjem je mogoče uporabiti terapevtsko zamrzovanje tkiva (krioterapija). Kožne spremembe lahko odstranijo tudi z laserjem, z izžiganjem (kavterizacija) in s svetlobo (fotodinamična terapija). Na voljo je tudi lokalno zdravljenje z mazili, kot je kemoterapevtik 5-fluorouracil, ali z zdravilom imiquimod. Ker večina bazalnoceličnih rakov raste lokalno in zelo počasi, poleg tega pa se le redko razširijo na oddaljene dele telesa oziroma na druge organe, so opisane oblike zdravljenja dokaj uspešne.

Vseeno obstaja nevarnost napredovanja ali ponovitve bolezni, zato je treba bolnike spremljati, stanje kože pa mora opazovati tudi bolnik in se ob morebitnih spremembah ali trdovratnih ranah posvetovati z zdravnikom. Bazalnocelični rak namreč v nekaterih primerih napreduje, bodisi lokalno, na ožjem območju, kjer je nastal, bodisi povzroči oddaljene zasevke, denimo na kosteh, pljučih, jetrih ali/in bezgavkah.

Kot pojasnjuje dr. Janja Ocvirk, je lahko zdravljenje lokalno napredovalih oblik bazalnoceličnega raka oteženo, če tumor nastane na zelo občutljivem delu obraza, glave ali vratu, denimo v očesnem kotičku, na nosnem korenu ali ušesu. Enako velja, če se močno razširi po lobanjskem predelu ali zatilju. Bolj zapleteno, manj učinkovito in zato manj primerno je zdravljenje bazalnoceličnega raka s kemoterapijo. Kemoterapevtiki namreč uspešno uničujejo rakave celice, ki se hitro delijo, bazalnocelični rak pa napreduje izredno počasi.

Po ježkovi signalni poti naravnost v tarčo

Pomemben napredek pri zdravljenju pomeni prvo tarčno zdravilo vismodegib (Erivedge) farmacevtske družbe Roche. Zdravilo so razvili za zdravljenje odraslih bolnikov s simptomatskim metastatskim oziroma z lokalno napredovalim bazalnoceličnim rakom, ki ni primeren za operacijo ali obsevanje. Zdravilna učinkovina vismodegib je majhna molekula oziroma sistemski zaviralec medceličnega signaliziranja, ki deluje po tako imenovani ježkovi signalni poti.

Odkritje te signalne poti je bilo pomembno za razumevanje normalnega razvoja človeka od embrionalne stopnje naprej, tega, kako je lahko ježkova signalna pot vpletena v razvoj nekaterih vrst raka in tudi tega, da je lahko tudi primerna tarča za zdravljenje. Z omenjenim tarčnim zdravilom, ki je registrirano povsod v Evropi, so v minulih dveh letih v okviru mednarodnih kliničnih študij zdravili približno 1700 bolnikov po vsem svetu.

Sumljiva rjava znamenja

Med bolniki, ki se zaradi bazalnoceličnega raka zdravijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, je tudi upokojeni strokovnjak s področja strojništva in tehnologije, 87-letni Matej Suhač iz Ljubljane. Pripoveduje, da je bil vse življenje zaprisežen športnik, tudi smučarski učitelj, in je še zdaj vsestransko dejaven. Nikoli se ni veliko sončil in tudi sicer njegov življenjski slog ni bil tvegan. Kljub temu se je pri njem razvil bazalnocelični rak na nogah, ki ga ni bilo mogoče pripisati najpogostejšemu vzroku, torej delovanju UV-žarkov.

Kot pravi, je vrsto let zgolj opazoval »nekakšna rjava znamenja na koži«, sprva na eni in nato še na drugi nogi. Ko se je naposled odločil za pregled pri dermatologu, je ta potrdil, da gre za raka, in ga napotil na Onkološki inštitut v Ljubljani. Najprej so ga zdravili z obsevanjem, pozneje pa z novim tarčnim zdravilom, s katerim se zdravi še zdaj. Kot sta ob tej priložnosti ugotovila skupaj s terapevtko dr. Janjo Ocvirk, je tarčno zdravljenje pri njem uspešno. Gobaste spremembe na koži so izginile, biopsijski pregled pa je pokazal, da so tumorske celice še prisotne, zato je treba z zdravljenjem nadaljevati.

Kot pravi, k sreči ne opaža neželenih učinkov, kot so slabše zaznavanje okusov, mišični krči in slabost, ki utegnejo spremljati tovrstno zdravljenje. Strinja se s svojo terapevtko, da zdrav življenjski slog, ki pomaga preprečiti marsikatero bolezen in tudi raka, verjetno pripomore k lažjemu premagovanju težav in nevšečnosti, povezanih z nekaterimi zdravili in drugimi oblikami zdravljenja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bazalnocelični karcinom

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.