Alenka Rebula: Ženske, podarimo si več nežnosti

Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica
Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica (Foto: Diana Anđelić)

Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica, je poetična duša, ki verjame v skrite zaklade globoko v nas. S svojim znanjem in subtilnostjo nas na predavanjih in delavnicah ter v svojem pisanju blago nagovarja, naj vendarle odvržemo težko breme zamer, nesoglasij in obupa ter vedno znova poskušamo "graditi boljše razmere zase in za druge, kajti to je edino, kar nam lahko pomaga".

Alenka nas nagovarja, naj se obrnemo vase, stran od videza in pozunanjenega uspeha, saj le resnični stik s seboj in s sočlovekom omogoča srečo, ne glede na zunanje okoliščine, ki so nam bolj ali manj naklonjene ali pa sploh ne. Na tej poti sta potrebni vztrajnost in jasna smer, kot bi vedel povedati sleherni mornar, ki pluje po razburkanem morju. Kajti duša beleži vsak trenutek, ki vzklije iz posejanega semena: tisoč drobnih trenutkov v smeri najgloblje odločitve za življenje, za lastno dobrobit in sožitje z drugimi ima veliko večjo težo kot ena ali dve veliki življenjski odločitvi.

Kaj bi bilo potrebno, da bi se izoblikovali mehanizmi zdrave družbe, ki bi spodbujali samospoštovanje in spoštovanje sočloveka, zlasti v intimnem odnosu ženske do sebe in do drugih?
V tej družbi je obilo zamere in jeze, zelo veliko. Naučili so nas, da je treba potrpeti ali pa odločno napadati, vendar v obeh primerih pride do zagrenjenosti. Res, veliko krivic se dogaja,toda olajšanje nam prinese le prehod iz jeze v ustvarjalnost. Najti krivca in ga obtožiti – to žal ne pomaga do pravih idej in ne odpravi krivice. Poskrbeti je treba za notranjo razbremenitev, najti izgubljeno suverenost in se povezati z ljudmi, ki želijo graditi. Šele to spremeni ozračje in rodi dobre ideje, življenje pa postane lažje in bogatejše. S pritoževanjem zase ne naredimo ničesar ustvarjalnega. Tudi če so okoliščine zelo slabe, denimo če izgubimo službo, zbolimo ali pa pride do razpada odnosov, je vedno mogoče ustvariti boljše razmere zase in za druge, obenem pa je to tudi edino, kar nam pomaga. Človek je srečen le, ko kaj ustvarja iz svojega upanja.

Zakaj to tako težko naredimo?
Naša kultura nima pravega odnosa do pomena notranjega življenja. Že otroke navajamo, da si prizadevajo predvsem za videz in uspeh. Toda uspešnost delovanja v svetu je najbolj odvisna od notranjega počutja, to pa je občutljivo in zahtevno področje. Če se mu posvečamo, nas podpira, vendar veliko ljudi zanemarja svojo notranjost. Občuteno in lepo življenje je možno, vendar moramo dati veliko od sebe: časa, pripravljenosti na resnico in izmenjavo z drugimi, tudi denarja. Ko bomo pripravljeni za notranji blagor in ljubezen dati toliko kot za mobilnik ali avto, bo zelo drugače.

Kako lahko posameznica naredi korak k sebi, k razkrivanju lastne sence? Kako naj ženska odkrije svoje potrebe?
Vprašati se je treba, kaj v resnici čutimo, nato pa ukrepati in pri tem nameniti prednost temu, kar je najbolj pereče. Ko opazujem moške, kako predano čistijo svoj avtomobil, in ženske med čiščenjem stanovanja, pomislim, da bi živeli v raju, če bi ljudje z enako prizadevnostjo negovali svoje notranje življenje. Vsaka ženska ve, da na vrtu ne bo pridelkov, če se ga bo lotila enkrat na mesec, na drugi strani pa se nekatere niti enkrat na leto z ljubeznijo ne zazrejo vase. Okrog sebe vidim veliko trpljenja, saj se leta in leta zanemarjamo. Življenje postane lepo, če ga negujemo predano – kot največjo dragocenost. Vse se spremeni, ko se začnemo živo zanimati za vse, kar bi lahko naredili zase, in ko nehamo govoriti, kaj bi morali drugi narediti za nas. Šele tedaj odkrijemo, koliko moči, zanosa, zdrave trpežnosti in svežine je v nas, kako vse v nas vre in hoče živeti. Če bi ženske vedele, kako polne so življenja, ki ga še niso živele, in koliko možnosti imajo!

Kako lahko odpravimo deformirane spomine iz preteklosti, da bi lažje zadihali in pogumno vstopili v svetlejše življenje?
To gre počasi, z neštetimi vztrajnimi koraki. Pri tem je pomembno držati jasno smer. Kaj je na prvem mestu? To vprašanje si je treba zastaviti vsak dan. Če pogledam sebe, vidim, da je bilo potrebno predvsem veliko vztrajnosti in vere. Tudi brez podpore ljudi, ki me imajo radi, ne bi šlo. In brez odmika od vseh, ki so me tlačili. Vsak dan sem se ukvarjala s tem, kako bi se lahko počutila bolje, kako bi lahko v sebi čutila več ljubezni, leta in leta dodajala nova spoznanja, tisoč majhnih dejanj in odločitev v isto smer. Seveda si je treba na tej poti priznati marsikaj: žalost, jezo, tudi hudobijo, ki nas pogosto muči. Kot otroci smo hudo zamerljivi, čeprav se tega ne zavedamo, in kot odrasli težko odpuščamo. S tem je kar nekaj dela, če si želimo zaživeti brez grenkobe, z lahkih srcem. Toda če to resnično želimo, nas težko otroštvo preneha ovirati. Vendar pa ne moremo odpuščati, če za to nič ne naredimo. To ne pride samo od sebe.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica Diana Anđelić

Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica Diana Anđelić

Alenka Rebula, pisateljica, pesnica in predavateljica Diana Anđelić

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Vesna Plevnik Vodušek

Vesna Plevnik Vodušek dr. med. spec. pediatrije

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Vsi Viva strokovnjaki