Kaj bi moral vsak oče naučiti sina o spolnosti?

Mladostniki in spolnost

Dandanes se informacijam o "pravih" odnosih in o "pravem" seksu skorajda ne moremo več izogniti. To velja tudi za odraščajoče mladostnike, s katerimi se starši pogosto premalo pogovarjamo o "prepovedanih" temah ali pa se znajdemo v zadregi, ko otrok postavi provokativno vprašanje. Otrokom polnimo glave s takim in drugačnim znanjem ter jim zatrjujemo, kako pomembno je to zanje, pozabljamo pa na pomen in razumevanje umetnosti medosebnih odnosov in spolnosti, ki nam v odraslosti lahko povzročajo kup težav. Starši imamo pri tem zelo pomembno vlogo – na mladostnike vplivamo tudi, če tega ne želimo. Kaj torej starši, predvsem očetje, lahko storimo za to, da bomo mladostnikom pomagali odrasti v zrele, avtonomne osebe?

Mladi svojo identiteto enačijo z identiteto seksualno uspešne osebe, toda takšna, kakršno predstavljajo mediji in pornografska industrija, je zelo pomanjkljiva, pogosto celo popolnoma zgrešena. Ko se mladostniki v negotovem obdobju odraščanja soočajo s strahom pred stiki z nasprotnim spolom, nasvete pogosto poiščejo prav na spletu in pri vrstnikih. Starši imamo pri odraščanju mladostnikov v tem vse bolj odtujenem svetu pomembno vlogo, ki od nas zahteva precej več, kot je zahtevala od staršev preteklih generacij. Predvsem zato, ker hitro spreminjajoči se svet prinaša tudi izzive, povezane z elektronskimi mediji, katerih vplive in posledice tudi stroka šele začenja razumevati.

Virtualni svet ponuja veliko dobrega in koristnega, obenem pa lahko navdaja z lažnim občutkom bližine, povezanosti, in prinaša težave z navezovanjem stikov v resničnem svetu. Kot vemo danes, ima neskončno število raznovrstnih vizualnih dražljajev za mladostnike škodljive posledice, tudi različne oblike zasvojenosti.

Kdaj je čas za pogovor?

S seksualnimi vsebinami se utegnejo otroci srečati že zelo zgodaj; povprečna starost je padla pod enajst let. Fantje in dekleta, stari sedem, osem ali devet let, se srečujejo z nedvoumno seksualnimi vsebinami, ki so lahko tudi skrajne. Internet preprosto omogoča vse, sploh če dostop do njega ni omejen in nadzorovan. Starši bi se morali z mladostniki pogovarjati o spolnosti od približno devetega leta starosti. Takrat bi jim morali začeti pomagati pri postavljanju temeljev seksualnosti. Kako to storiti? To vprašanje nima enostavnega odgovora.

Osem vidikov spolnosti

Pravzaprav se spolna identiteta začne graditi z rojstvom. Obstaja osem vidikov človeške spolnosti: skrb za druge, čutnost, samozavedanje, vidik spolnosti v odnosih, partnerski vidik spolnosti ter negenitalni, genitalni in duhovni vidik spolnosti. Teh osem vidikov obstaja sočasno, in če ena od dimenzij ni razvita, to vpliva na vse druge. Vse skupaj torej sestavljajo podobo posameznikove spolnosti. Pornografija pogosto prikazuje visoko stopnjo intenzivnosti in le genitalni del človeške spolnosti, pa še ta je pogosto zelo izkrivljena. Brez spoštovanja v ljudeh vidimo le seksualne objekte, motiv za spolnost pa ni zbližanje, marveč zgolj trenutna zadovoljitev, ki izključuje nekatere od naštetih razsežnosti. Resnično zbližanje z drugim človekom v spolnem smislu torej obsega vseh osem vidikov in se začne z visoko stopnjo zavedanja, s pripravljenostjo na pogovor in čustveno dostopnostjo zase in za partnerja.

Odkrit in jasen pogovor

Druženje očeta in sina, ki poteka ob koncu tedna v naravi, je lahko čudovita priložnost za povezovanje in zbližanje, toda namen druženja naj ne bo le posedanje v tišini. Naj bo to priložnost za začetek pogovora, ki ne bo le dvourni dialog ali monolog, ampak pogovor, ki še dolgo ne bo končan. Ne gre za enkratno dejanje, marveč za ustvarjanje zaupanja in sporazumevanja med dvema generacijama. Podobno velja za matere in hčerke. Oče naj v takih trenutkih poskuša povedati sinu svojo resnico in mu s tem pomagati, da bo ponotranjil želene vrednote, še preden jih bo potreboval. Bolj ko je pogovor o tem, kaj je prav in kaj je zdravo, odkrit in jasen, laže bo mlademu fantu, ko bo sam in v dilemi.

Očetje se nikakor ne bi smeli izogibati pogovoru o spolnosti z odraščajočimi sinovi. Najbolje je, če oče o tem odkrito spregovori, seveda pa mora biti raven odkritosti primerna sinovi starosti. Pomembno je, da oče temo, o kateri govori, najprej predstavi kot nekaj popolnoma vsakdanjega. Vsako patologiziranje utegne imeti za posledico sram in možnost, da mladostnik o tem z očetom ne bo več spregovoril. Ta na primer lahko reče: "Veš kaj, sin, odraščaš – in prav vesel sem, da se lahko o tem, kar doživljaš, pogovorim s tabo."

Bolj ko je pogovor jasen in preprost, manj je verjetno, da bodo vrstniki ali internet edini vir informacij, čemur se seveda želimo izogniti. Oče tako fantu pomaga izraziti čustva in želje, ki se prebujajo v njem, ko v puberteti v seksualnem smislu dozori do te mere, da ga začnejo zanimati dekleta. Predvsem pa mu mora potrditi, da je tako doživljanje nekaj najbolj naravnega. Tudi če tega noče, oče veliko naredi z zgledom.