Kaj je sreča

Sreča v desetih korakih. Hrana, ki spodbuja srečo. Deset nasmehov na dan odžene nesrečo stran. Knjige, ki osrečujejo. Srečni v kriznih časih – nasveti za depresivne. Moč pozitivnih misli. Sreča v dvajsetih korakih. Osem razlogov za srečo. Telesni gibi, ki spodbujajo hormone sreče. Tako se glasi samo nekaj naslovov bolj ali manj poučnih besedil, ki so mi prišla v roke med razmišljanjem o receptu za srečo. Zgodba je seveda veliko bolj kompleksna od nekaj alinej, z osvojitvijo katerih naj bi postali kronično srečni, veseli, nasmejani in kar je še reakcij na vsakodnevne dogodke. Kako pravzaprav opisati srečo in ali jo je res mogoče kar tako ukalupiti?

Kaj je sreča?

Sreča je najbolj nerazumljen fenomen na svetu: vsakdo bi jo rad dosegel, vendar se zdi, da o njej nihče ne ve nič. Prevladuje mnenje, da sreče ni mogoče opredeliti in da je govorjenje o njej čista retorika, polna različnih pomenov, ki se med seboj zamenjujejo. Zato se koncepta sreče drži sloves medlosti: navadno ga povezujejo s kakovostjo življenja ali dobrim počutjem – če si zadovoljen, si srečen, življenje pa je lepo – nikoli pa koncept sreče ne pove, kaj je tako lepega in kako to meriti.

Kljub temu v strokovni literaturi in na spletu najdemo množico teorij. Če bi jih želeli povzeti, bi potrebovali veliko več prostora, kot ga ponuja ta prispevek, na splošno pa lahko povzamemo: srečo opisujejo kot stanje duha ali občutke, ki jih zaznamujejo zadovoljstvo, užitek in veselje. Srečni smo, kadar ugodje prevlada nad nelagodjem. Za psihologe je sreča glavno merilo tega, kako dobro nam gre v življenju; to, kako srečnega se človek počuti, pa je verjetno najpomembnejša informacija, ki jo lahko imamo o človeku. Prav zato se večina raziskav pozitivne psihologije (veja psihologije, ki se ukvarja s srečo in z njenimi (pod)kategorijami, kot so zadovoljstvo, veselje …) osredotoča na to, kaj ljudi osrečuje.

Od česa je odvisna sreča

Približno 50 odstotkov sreče ali nesreče lahko pripišemo genom: vsak posameznik ima vnaprej določeno raven sreče, ki jo podedujemo od enega ali obeh staršev (življenje vidimo bodisi kot na pol prazen bodisi kot na pol poln kozarec). Praviloma se h gensko določenim pogojem za srečo prej ali slej zatečemo po velikih življenjskih spremembah (na primer po tistem ko mine prvo navdušenje nad velikim loterijskim dobitkom).

Približno 40 odstotkov naše sreče je odvisnih od tako imenovanih namenskih dejavnosti. To so dejavnosti, za katere se odločimo, jih počnemo zavestno in o njih razmišljamo vsak dan: ljubezen, spolnost, medsebojni odnosi, telesna dejavnost, druženje, doseganje osebnih in kariernih ciljev … V namenskih dejavnostih uživamo in ob njih pozabimo nase, izgubimo občutek za čas in prenehamo biti zaskrbljeni. Priznani madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi z Univerze Claremont Graduate, ki sodi med vodilne svetovne raziskovalce na področju pozitivne psihologije, je v zvezi s tem vpeljal široko sprejeti pojem zanosa (angl. flow). V zanosu smo, kadar smo popolnoma predani dejavnosti, s katero se ukvarjamo. Gre za doživljanje optimalne izkušnje in mentalno stanje, v katerem smo navdušeni nad delom, v katerem uživamo in smo mu predani tako zelo, da nastopi celo občutek delovanja brez napora. Ker se ljudje najbolje počutimo takrat, ko delamo tisto, v čemer smo dobri (ali najboljši), ljudje v zanosu spadajo med najsrečnejše na svetu.

Preostalih 10 odstotkov, ki vplivajo na to, kako srečni smo, je povezanih z življenjskimi okoliščinami, kot so osebna zgodovina, starost, etnični in geografski vidiki našega življenja, varnost službe, prijatelji, vera, zdravje, gmotno stanje, zakonski stan, zunanji videz itn.