Predstavljamo vitalne ljudi: Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje

Rok Zavrtanik: "Ne verjamem v zrušitev sistema in v revolucijo – ta sama po sebi ne prinese dokončnih rešitev – verjamem pa, da se absolutno sprememba godi zlagoma in predvsem notranje, vendar nepreklicno in za vselej."
Rok Zavrtanik: "Ne verjamem v zrušitev sistema in v revolucijo – ta sama po sebi ne prinese dokončnih rešitev – verjamem pa, da se absolutno sprememba godi zlagoma in predvsem notranje, vendar nepreklicno in za vselej." (Foto: Diana Anđelič)

"Spodbujajmo se, da postanemo ljudje. Vsak zase in drug za drugega."

Rok Zavrtanik globoko verjame v osvoboditev duha in telesa prek omike. To pomeni, da je sleherni posameznik dolžan zaščititi lastno samoniklost, svojo svobodo in samozavest. Za to je potreben pogum. Današnji čas ni naklonjen srčnosti in globokemu etosu, to pa je zanikanje intelekta in predajanje načelom globalnega kapitalizma, ki Človeka in človeštvo vodi v pogubo. Rok Zavrtanik verjame, da je Pot za svetlobo v samostojni zavesti, osredotočenosti, branju knjig in osrečevanju telesne inteligence s tekom

Letos ste že enajsto leto zapored pripravili festival Sanje, ki je bil posvečen temam, ki močno zadevajo naš čas. Kaj je bilo glavno sporočilo festivala?
Letošnji festival je posvečen pravici, temeljnim vrednotam, ki si jih danes politične stranke skušajo pripeti kakor odlikovanja, kakor blagovne znamke … že od nekdaj pa to počnejo institucije religij. Festival smo povezali z mislijo Srečka Kosovela, ki je kljub rosni mladosti (umrl je komaj dvaindvajsetleten) izredno občuteno, pronicljivo in celo daljnovidno razumel in postavil pojem pravice, resnice, lepote. Njegova razmišljanja in pesmi na temo pravice smo zbrali v knjigi #Pravica, s podnaslovom Mladi verujejo vate, Pravica, ki jo približujemo najširšemu krogu bralcev. Osrednji dogodek se je zgodil 10. julija na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer smo pod Prešernovo muzo izvedli protestne pesniške manifestacije, sledil pa je izjemen koncert z orkestrom Ethno Histria, ki ga sestavlja kar sto glasbenikov iz 25 držav, in s Srečkovo poezijo. Srečko je kljub mladosti in pomanjkanju strastno in izjemno disciplinirano ustvarjal ter prepoznal ključne omejitve, njegova spoznanja pa – podobno kakor Teslova v fiziki – veljajo še danes. Prepoznaval je "temni čas korupcije ...", brezizhodnost in antihumanizem totalitarizmov, z ideologijo kapitalizma na čelu. Toda, spet rečeno s Kosovelom, "razvoju nasprotne oblike propadejo". Srečkova misel je tudi rdeča nit drugih dogodkov letošnjega festivala, ki se bo, kot vse kaže, med drugim godil tudi na Krasu.

Kako se lahko upremo takšnemu izkoriščevalskemu sistemu razčlovečenja?
Z razumevanjem, z uvidevanjem, z neodvisnim razmišljanjem, z branjem, s študijem, s pogovori. Ne verjamem v zrušitev sistema in v revolucijo – ta sama po sebi ne prinese dokončnih rešitev – verjamem pa, da se absolutno sprememba godi zlagoma in predvsem notranje, vendar nepreklicno in za vselej. Smo sredi tega procesa, o katerem je Kosovel povedal: kakor mora pri rojstvu trpeti ves organizem matere, mora pri rojstvu Ideje trpeti vse človeštvo.

Kako to, da je v teh časih toliko teme, vse več revščine in gorja? Kje so zametki svetlobe?
Tam, kjer sta moč in s tem oblast, prevlada logika argumenta moči – ki je v posmeh inteligenci. Povedano s Kosovelom: "Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje." Danes se je treba izredno potruditi za svetlobo. Tema je v našem prostoru izredno prisotna, kar se kaže tudi v tem, da smo Slovenci po stopnji samomorilnosti v samem vrhu na svetu, še posebno žalostno pa je, da je med samomorilci veliko otrok.

Verjamem, da smo ljudje dovzetni za svetlobo, kar Kosovel na več mestih tudi pove: "V današnji temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva sije svetloba od člo¬veka, ki stoji." Dolžni smo zaščititi tega osamljenega človeka, ki stoji.

Zametki svetlobe se kažejo tudi povsem drugače. Pomislim na knjigo Rojeni za tek, nemara eno od odmevnejših športnih del našega časa. Ta prinaša številne osupljive ugotovitve, ki jih je vse navdihnilo pleme Tarahumare, ki se je pred stoletji umaknilo pred konkvistadorji v odmaknjene predele kanjonov Sierre Nevade. To je ljudstvo neverjetnih, nepremagljivih tekačev. Kako je mogoče da bosonogo ljudstvo preteče na stotine kilometrov, do 600 kilometrov, in so še na cilju z nasmehom na obrazu? To dolgujejo nasmehu, veselju … in neodvisnosti od sprijene civilizacije, ki je v zatonu, podobno kakor stari Rim. Od njih se lahko ogromno naučimo. Veseli me, da je v Slovencih ta duh po neodvisnosti in samoniklosti pri posameznikih zelo močan: nikjer na svetu nisem videl toliko tekačev kot pri nas.

Kje je izvor vsega tega pohlepa in vrednotenja človeka po zunanjih znakih?
Človeštvo se z današnjo civilizacijo še ni povzpelo niti približno tako visoko, kot si rado domišlja. S svojim ravnanjem dokazuje, da je, ko gre za zavedanje osnovnih življenjskih načel, še vedno na ravni darvinistične miselnosti in na ravni inteligence enoceličnega bitja, ki ga usmerja in vodi hlastanje za preživetjem. Pohlep še vedno vgrajuje v svoje delovanje kot načelo – to ni le zanikanje intelekta, temveč tudi vrojenih sposobnosti, etosa in srčnosti, ki so nam dani po naravi. Dokler to sme veljati za nekaj, kar ima visoko mesto, dotlej bo v nas delovalo zlo, dotlej bodo ljudje upravičeno menili, da so po družbenih normah upravičeni do sebičnega ravnanja …

Vse skupaj je povezano z neznanjem in neizobraženostjo, s pomanjkanjem omike. Poglejte, Jezusa so križali, Budo so kamenjali, Sokrata so pripeljali do samomora, Johna Lennona so ubili, ubili so Martina Luthra Kinga in Johna Kennedyja, Nelsona Mandelo so zaprli za skoraj vse življenje, preganjali so Trubarja, Cankarja so na smrt pretepli, Prešernu so onemogočili dostojno življenje … in tako še zdaj preganjajo ali zaničujejo najžlahtnejše ljudi, prav tiste, ki odpirajo svetle poti!

Na drugi strani izigravajo demokracijo in jo praviloma preganjajo prav tisti, ki jo imajo najpogosteje in uradno na jeziku, tisti, ki najvišje in najodločneje vihtijo prapore in simbole demokracije. Tako gre to v času velikega sprenevedanja.

Omikanost je tista, ki je omogočila našo državo. Žal se samostojna Slovenija ni ovedela dediščine prizadevanj, ki so jo omogočila, ljudstvo pa so prevarali politiki, ki se – podobno kot njihovi predhodniki skozi 15-stoletno suženjstvo – zanašajo na to, da imajo zelo močno zaslombo pri svetovnih veljakih. Tako se ponavlja tisto, kar so naši pesniki prepoznavali in obsodili kot naše prekletstvo in sramoto: izdajalsko hlapčevstvo.

Kako naj ljudje najdejo pot do sebe, do svojega izvora dobrega, lepote?
Med osnovnimi načeli nam je še vedno v dragoceno pomoč misel, zapisana v starogrških Tebah: Spoznaj samega sebe! Treba je spoznavati resnico, študirati, se potapljati v globoke svetove, nabirati izkušnje, izmenjevati znanje – ohranjati in motriti lastno bit. Pomembno je, da si daš možnost, da sam dobiš občutek, da se znaš pogovarjati s sabo, da si zaupaš. Ali kot je nekoč nekje zapisal Ježek: če se pogovarjam s sabo, vsaj vem, v čigavi družbi sem. Ježek je Človeka imenoval Njegovo veličanstvo. Vztrajno je zaupal vanj. Zapustil nam je vrsto pesmi, ki človeku vračajo svetlobo. In tudi dobesedno prižigajo luč, kakor v pesmi Ljudje, prižgimo luč!

Seveda do svetlobe lahko prihajamo na nešteto načinov, gibanje v naravi in tek že spadata mednje. Tek je oblika pogovora s sabo, ščiti te, ohranja in spodbuja prvobitno energijo. Človeško bitje je izjemno obdarjeno, to nam kažejo že otroci s svojimi osupljivo obdarjenostjo; vemo, da se vsak otrok v prvih nekaj letih življenja mimogrede nauči tri jezike, in to na ravni maternega. Toda žal kultura naše družbe človeka ne spodbuja, da bi postal človek. To lahko storimo le sami – vsak zase, drug za drugega.

Kako vzdržujete svojo vitalnost, da ste polni moči in zanosa?
Vir vitalnosti je sreča. In ena najvišjih oblik sreče je – kot je večkrat dejala ljuba prijateljica in zavetnica Kristina Brenkova – osrečevanje drugih. To poteka skozi zagotavljanje razmer za svobodno in samostojno zavest, misel in osredotočenost. To je danes precej težko, saj nas obdajajo sugestije, ki imajo pretežno en sam namen – služenje lastni koristi. Toda prihaja čas, ko bo to veljalo za nečastno in celo sramotno. Z drugimi besedami: Naš čas je humanizem in človečnost potisnil na sam rob zavesti. Zato je najbrž čas, da čas odrinemo od sebe. Sicer pa se, kadar le utegnem, posvečam tudi zunanji naravi … Iz nje prihajamo in vse, kar potrebujemo in kar nas izpolnjuje, je najti tudi v njej. Gore, morje, gozd, veter, dež … vse to je čudovito občutiti, doživljati, dihati … in s tem prijateljevati.




Galerija

Rok Zavrtanik: "Ne verjamem v zrušitev sistema in v revolucijo – ta sama po sebi ne prinese dokončnih rešitev – verjamem pa, da se absolutno sprememba godi zlagoma in predvsem notranje, vendar nepreklicno in za vselej." Diana Anđelič

Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje Diana Anđelič