Ko otroci nočejo zapustiti družinskega gnezda

(Foto: Jupiterimages)

Meje odraščanja so zabrisane

Družinsko gnezdo je vse bolj priljubljeno, otroci ga zapuščajo čedalje pozneje. Ali sploh ne. Ugodje, varnost, ekonomska pomoč, vse to in še marsikaj so razlogi, zakaj se starostna meja otrok, ki zapustijo starše ter se osebnostno in ekonomsko osamosvojijo, dviguje.

Pojav je značilen za vse družbe sodobnega razvitega sveta, pri čemer so za Slovence značilne tudi nekatere posebnosti. Ena od takšnih je zagotovo stanovanjska politika (gradnja prostornih, večdružinskih hiš) in (za zdaj) razmeroma ugoden pokojninski sistem, ki družinam omogoča, da iz pokojnine črpajo tudi vnuki. In še nekaj, vrtičkarstvo, ki poskrbi, da so slovenske družine prave male oskrbovalne celice.

Mammoni

"Trend zgodnjega odhajanja od doma se je prelomil v sedemdesetih letih," je povedala dr. Mirjana Ule, profesorica na FDV, ki že več let pripravlja in analizira raziskave na temo življenja mladostnikov. Nemške in ameriške raziskave so pokazale, da je bila najnižja starost zabeležena na sredini sedemdesetih let, ko so od doma odhajali že petnajst- in šestnajstletniki. V osemdesetih letih je že opazno, da otroci družino zapuščajo pozneje in da je njihova navzočnost za starše skorajda obremenjujoča. V Italiji imajo otroci, zlasti fantje, ki pozno zapuščajo družino, tudi poseben vzdevek. Pravijo jim mammoni. Toda odhajanje od doma ali ostajanje doma ni povezano s spolom, odhajajo/ostajajo tako dekleta kot fantje; v omenjenem primeru gre prej za posebnost Italije, kjer so očitno še vedno prisotni ostanki patriarhalnih odnosov, znotraj katerih je bila vloga matere še posebno poudarjena, rojstvo sina pa je veljalo za poseben blagor.

Meje odraščanja so zabrisane

Razlogov za ostajanje otrok doma je več, dva pa sta, vsaj po mnenju dr. Mirjane Ule, ključna. V zadnjih dveh desetletjih je namreč prišlo do dveh večjih sprememb, ki sta zaznamovali družinska razmerja. Meje odraščanja in prehodi iz otroštva v mladost so zabrisani, poleg tega je prišlo do sprememb tudi pri medgeneracijskih odnosih. "Prehodi v odraščanju niso več tako ostri kot nekoč," je pojasnila. "Če je včasih veljalo, da določeno starostno obdobje zaznamujejo tipične značilnosti, danes tega ne moremo trditi. Še v klasični moderni so bili tipični načini odraščanja opredeljeni s tem, da je bila odraslost privilegirano obdobje, otroštvo in mladost pa sta veljala za pripravljalnico za odraslost. Zanju so bile značilne predvsem prepovedi in zapovedi ter nadzor. To je bilo 'manj vredno' obdobje, ki se je lahko sklenilo šele s popolno osamosvojitvijo, torej z vstopom v delovno razmerje, oblikovanjem svoje družine in ekonomske avtonomnosti. Šele takrat je bilo dovoljeno sprejeti privilegije, ki so (bili) povezani z odraslostjo, torej neodvisnost, zabavo, užitke, spolnost ... Danes so se te 'dejavnosti' razpršile, predvsem pa sta se otroštvo in mladost emancipirala v vsakdanjem družinskem, torej zasebnem življenju."

Članek se nadaljuje »