Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Ko otroci nočejo zapustiti družinskega gnezda


(stran 4 od 6)



Časa za iskanje samopodobe ni več

Posledice dolgega ostajanja doma so dobre in slabe. Značilna posledica je, da so vrednostni sistemi mladih izredno podobni vrednostnim sistemom staršev. Zahteve otrok so implicitne, prikrite, usodne pa postanejo v trenutkih (od)ločitve, ko je treba začeti s poklicnim življenjem. Želje mladostnikov so marsikdaj tako rekoč zlite z željami staršev, čeprav se tega ne eni ne drugi ne zavedajo povsem. Starši so glede na mladostnike tudi veliko bolj konformni. Dr. Ule je omenila primer dekleta, ki je diplomiralo in se v tistem trenutku znašla na razpotju. Starši želijo, da prevzame dobro karierno službo, vendar nje to (še) ne zanima. Z vidika racionalnosti je razmišljanje staršev zanimivo, saj upoštevajo možnost službe, perspektive, toda ona ni zadovoljna. Znajde se v položaju, ko bi nujno potrebovala čas, da bi bila sama s sabo, čas, ki bi bil prepuščen improviziranju, eksperimentiranju. Vendar si ne upa/ne more prepustiti svobodni odločitvi in želja ne izreče glasno. Na koncu se odloči za pot, ki "visi v zraku" ali se ponuja kot najbolj racionalna in smiselna, čeprav so jo definirali starši. "S tem je močno zožen tisti nujno potrebni prostor, čas, ki ga mladi potrebujejo za eksperimentiranje." Prehod v odraslost, šolanje, zaposlovanje, rojevanje otrok ali v obdobje osamosvojitve - ko mladostnik sprejme vse obveznosti odraslih, se ekonomsko in politično osamosvoji ter si ustvari družino - pa se podaljšuje v trideseta leta in še višje, prav v čas, ko naj bi mladostnik eksperimentiral in si ustvarjal samopodobo, identiteto. Avtonomija pri oblikovanju lastne podobe je postala zelo prepletena z osebnim védenjem o samem sebi in s starševskim videnjem. To so sicer zelo prikriti odnosi, tako da je znotraj njih težko razlikovati med željami mladostnikom in staršev.

Prav gotovo je pozitivno, da je življenje mladih precej olajšano in da so podpore, sorodstvene mreže, ekonomska pomoč in varnost, zmehčale trd prehod v svet odraslosti.

Bodo tudi otroci pomagali staršem?

"Zanima me, ali bodo te generacije, ki razmeroma veliko prejemajo, staršem čez dvajset ali trideset let tudi pomagale. Takrat pokojninski sistem ne bo več tako prijazen, družinske finančne zadeve se bodo (verjetno) zaostrile ali vsaj spremenile." Pri tem ne gre za stereotipno razmerje "daj-dam", marveč za značilno razmerje, v katerem se danes zdi otrokom samoumevno, da jim starši pomagajo, tako kot je bilo še pred nekaj desetletji samoumevno, da otroci poslušajo starše. Vprašanje je, ali bo samoumevna tudi njihova pomoč staršem. Starši se danes ne obremenjujejo s tem in podobnimi vprašanji. Njihova pomoč otrokom je prostovoljna, še več, otroci so pogosto kar njihov življenjski projekt. V tem razmerju dobivajo tudi čustveno podporo in varnost, saj se starši bojijo praznega družinskega gnezda. Tako so jim otroci včasih v breme, vendar o tem ne razpredajo na dolgo in široko, ker se hkrati zavedajo, da jim je v družbi otrok lepo in prijetno.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd