Kako motiviramo otroka za učenje

(Foto: Jupiterimages)

Kdo je pojedel luknje v luni?

Kaj zadržuje oblake na nebu?, Kako postane ogenj vroč?, Kam gre veter, ko preneha pihati?, Ali je Bog poročen? ... So vprašanja našega malčka okrog tretjega, četrtega leta, ki je kot premikajoča se škatlica vprašanj.Okrog petega leta imajo otroci izoblikovan osnovni odnos do učenja, odnos, ki se oblikuje na osnovi odzivov njihovih staršev na zgodnje odkrivanje.

Ko otroci vstopijo v šolo, je pred njimi vsaj osem ali devet let učenja. Če v tem obdobju sprejemamo njihovo zvedavost in radovednost kot nekaj prepovedanega in nezaželenega, bo navdušenje nad učenjem izzvenelo. Vsi starši in učitelji so odgovorni za ohranjanje otrokove zvedavosti. Vsak otrok bi se moral zavedati, da lahko vpraša o vsem, kar se mu porodi v glavi, ne da bi se mu bilo treba sramovati vprašanja ali se bati morebitnih posledic.

Učna motivacija

Učna motivacija je proces spodbujanja, izzivanja in usmerjanja situacije k cilju. Če želi posameznik doseči cilj, pri tej dejavnosti mobilizira svojo energijo in sposobnosti. Vizije, ki motivirajo posameznike pri doseganju zastavljenih ciljev, se pojavljajo ne glede na družbeno okolje in življenjski slog. Marsikdo ni nikoli obiskoval šole, a je vseeno postal vodja ali celo predsednik - ker je imel pred seboj vizijo, ki ga je gnala naprej. Včasih ima posameznik tako močno vizijo, da ob njeni pomoči vodi vse ljudi okrog sebe.

Notranja in zunanja motivacija

Motivacijo za učenje delimo na notranjo in zunanjo.
Notranja (avtonomna) motivacija je izvir podkrepitve v človeku samem in je namenjena sama sebi. To pomeni, da se posameznik uči iz užitka, zaradi samega sebe in dejavnosti, da dobi notranjo potrditev. Če učenje nastopi zaradi notranje motivacije, so pridobljena znanja stabilnejša. Po takšnem ključu se učijo predvsem mlajši otroci, ki jih žene želja po odkrivanju.
Zunanja (heteronomna) motivacija ima vir podkrepitve zunaj osebe. To pomeni, da se oseba uči zaradi posledic, ki bodo sledile, in ne zgolj zaradi znanja samega. Pri starejših otrocih začne prevladovati ta tip motivacije, saj se učijo zaradi ocen in pričakovanj staršev. Zavedati se moramo, da šolski sistem žal pospešuje zunanjo motivacijo z visoko storilnostjo, tekmovalnostjo, ocenami in oblikami dela. Znanje, ki je pridobljeno na tak način, je manj stabilno in se hitreje izgublja.

Storilnostna motivacija

Storilnostna motivacija je težnja po opravljanju zahtevnejših nalog, ki jo spremlja pozitivno čustvo (užitek). Razvije se med tretjim in osmim letom. V veliki meri je odvisna od ravnanja staršev (vzgoja) in je stalna ter stabilna lastnost. Značilna je za ambiciozne učence, ki se učijo zaradi izziva samega in so zadovoljni, če dosežejo zastavljeni cilj. Pogosto je navzoča pri tveganih situacijah, ki so za mlade toliko bolj privlačne. Tovrstna motivacija nastopi, kadar si posameznik postavi izziv zaradi samega sebe, zaradi drugih ali zaradi dejavnosti same. Pojavi se zaradi želje po uspehu ali zaradi strahu pred neuspehom.

Učna motivacija v adolescenci

Ker se pri mladostniku utegne pojaviti strah pred šolo, motivacija lahko preraste v negativno. Poleg tega se mladostniki srečujejo s številnimi pubertetniškimi težavami; ne počutijo se več kot otroci, niti si še ne želijo postati odrasli. Ker imajo veliko težav s sabo, pogosto popuščajo pri učenju ter na prigovarjanje staršev in učiteljev odgovarjajo, da je vse brez zveze, da se ne bodo vpisali na srednjo šolo in da ne bodo hodili v službo. Seveda so odzivi staršev na takšne izjave pogosto nepremišljeni in grobi. Treba se je zavedati, da je mladostnik v napoto sam sebi, še v večjo napoto pa mu je učenje. Zato mu moramo poskušati učenje, vsak šolski predmet karseda osmisliti in mu pokazati, da mu bo znanje koristilo v nadaljnjem življenju. Predstavimo mu življenjske poti, ki ga utegnejo čakati, če šole ne bo končal. Zavedati se moramo, da mladostnik potrebuje jasen in strukturiran cilj, ki pa ne sme biti ne pretirano ne premalo zahteven.

Otroku moramo določiti optimalno raven aspiracije (zahtevnost zastavljenih ciljev). Seveda je raven aspiracije odvisna od predhodnih uspehov oziroma neuspehov. Otrok, ki je doživel več neuspehov zapored, si bo zastavil občutno nižje cilje od tistega, ki že nekaj časa doživlja uspehe. Cilj, ki si ga mladostnik zastavi, mora biti tako visok, da spodbuja dejavnost, in obenem dovolj nizek, da ga je še mogoče doseči. Seveda je zastavljanje ciljev odvisno tudi od osebnostnih lastnosti, kajti nekateri mladostniki so samozavestni, drugi pa nekoliko skromnejši. Mladostniki se razlikujejo tudi po vključenosti v družbeno okolje (vrstniki) in moralnih vrednotah, ki veljajo v njem. Ko je cilj dosežen, se moramo z otrokom pogovoriti, čemu pripisuje uspeh oziroma neuspeh. Velika napaka je, če ga po vsakem neuspehu pustimo v prepričanju, da so za vse krivi učitelji ali sošolci. Otrok mora poiskati čimbolj realne vzroke za svoj uspeh ali neuspeh.
Članek se nadaljuje »