Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Laž in resnica

(Foto: Jupiterimages)

Na koncu te le ujamejo

Ko si ogledujemo raziskave, ki so jih v svetu opravili o resnici in lažeh, dobimo vtis, da ni nič čudnega, da gre toliko odnosov vseh vrst po zlu, če pa je več kot 60 odstotkov vsega, kar si izrečejo odrasli, večja ali manjša laž.

Laži so vseh vrst: umirjajoče, s katerimi zmanjšamo ali nevtraliziramo napetost, konvencionalne, s katerimi želimo ohraniti dobre odnose (Ne vem, kaj počneš, ampak čedalje bolje izgledaš ...), zavajajoče, ki jih izrečemo, kadar z nekom želimo navezati intimen odnos (Takoj sem začutil, da je med nama nekaj posebnega ...). Tu so še laži pretiravanja (Še nikoli se nisem tako dobro zabaval!) in "vzgojne" laži, s katerimi želimo podpreti in opogumiti otroka (Ljubica, to si čudovito narisala!).

Čista resnica je, da je biti povsem iskren zelo težko in nemalokrat škodljivo. Kako bi namreč bilo, če bi prijateljico iskreno pozdravili: "Zelo si se postarala!" Takšne misli je vsekakor taktno zadržati zase, na vprašanje, ali je bolje molčati ali izreči nedolžen, čeprav lažen kompliment, pa so odgovori različni in so še najbolj odvisni od vzgoje in zgledov iz otroštva. Gre namreč za temeljno iskrenost med ljudmi, ki so v različnih odnosih. Nekateri pravijo, da s tem, ko privolimo v drobne laži, nismo daleč od velikih - takih, ki lahko povsem uničijo zaupanje, partnerstvo, prijateljstvo, zaupanje v lastnega otroka, mamo, očeta ...

Zakaj lažemo?

Razlogov je veliko: želja po ugajanju, prizadevanje, da bi bližnjim prihranili razočaranje, ker bi jih resnica utegnila prizadeti, koristoljubje in v najmračnejši obliki hotenje, da bi nekoga prizadeli. Psihologi pravijo, da želja po prikrivanju ali izkrivljanju resnice človeku ni prirojena. Kljub temu se prve laži pojavijo takoj, ko otrok spregovori, in to izključno za zabavo, otroci pa že pred vstopom v šolo spoznajo, da se z lažmi lahko izvlečejo iz najrazličnejših neprijetnih okoliščin. Najstniki z lažmi prikrijejo pravi razlog prekinitve zveze in tako je laž vse sprejemljivejša. Strah ter pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja so korenine, iz katerih rastejo laži. V svoje življenje vnašamo imaginarne lastnosti, dogodke in dejanja, ker se bojimo, da bomo taki, kot smo, za šefa, znance, celo prijatelje in starše nezanimivi in dolgočasni. Pri tem obzirnem in brezobzirnem preoblikovanju resnice včasih pozabimo biti iskreni do sebe in se soočiti z resnico.

Antisocialna osebnostna motnja

Da bi resnico cenili, kot ji gre, je dovolj, da smo pozorni na skrajne posledice pogostega laganja. Kronično laganje je pri odraslih znak antisocialne osebnostne motnje. Sociopati, kot jim pravijo psihologi, nenehno manipulirajo, vse z namenom, da dosežejo osebno zadovoljstvo in korist.

Družbeni obrazci, po katerih je laganje javnih oseb postalo družbeno sprejemljivo, se krepijo, obenem pa tudi glas ljudi, ki želijo spletkam, lažem in prevaram reči odločen ne in nočejo sodelovati v splošni hipokriziji. Ti ljudje so prepričani, da je resnica, če je izrečena obzirno, z veliko takta in vljudnosti, neprimerno boljša od še tako nedolžne laži.

Če ne škodujemo?

Na vselej vroče vprašanje, koliko laži smo - moralkam navkljub - vendarle pripravljeni tolerirati (pri sebi in pri drugih), bi se večina najbrž strinjala, da je meja tam, do koder laž resnično nikomur ne naredi škode in seveda, dokler nas samih ne spravi na slab glas. Med ljudmi, ki obvladajo te strategije, velja, da je laž prepričljiva, če jo izgovorimo, kot da je živa resnica. Toda tudi to ni povsem dovolj. Izjave morajo biti verodostojne in preproste, poleg tega ne smejo vključevati drugih oseb.

Tu nekaj "smrdi"

Ne gre pozabiti, da ljudje, ki nas dobro poznajo, zlahka začutijo napetost, ki jo sproži laž, in če nismo dovolj dobri lažnivci, brž pomislijo, da nekaj "smrdi". Napetost izdajajo glas in kretnje, tako da pravšnja mera igralskega talenta vsakemu lažnivcu pride še kako prav. Če se v trenutku, ko izgovarjamo laž, dotaknemo predmeta pred sabo ali pa vstanemo in naredimo nekaj ležernih korakov, bo laž prepričljivejša. Toda seznam kretenj, gibov in pogledov, ki izdajajo lažnivca, je neprimerljivo daljši.

Kretnje izdajajo

Eno od pomembnih pravil je naslednje: ko vidimo, izgovarjamo ali slišimo neresnice, pogosto poskušamo z rokami pokriti usta, oči ali ušesa. Otroci te kretnje uporabljajo povsem odprto. Ko otrok laže, pogosto zakrije usta, da bi prikril besede prevare. Če mu ni do pridig staršev, si z rokami prekrije ušesa, kadar pa vidi kaj slabega, nekaj, česar pravzaprav ne želi videti, si z rokami pokrije oči. Ko človek odrašča, te kretnje postanejo vse bolj prefinjene in manj očitne, a se vseeno pojavijo, ko oseba laže, prikriva ali želi prevarati drugega. Tako so dotikanje ust, nosu, vratu ali ovratnika dokaj zanesljiva znamenja, da je v igri laž. Seveda ne bi bilo dobro zanemariti tudi drugih telesnih gibov, ki nam v kombinaciji z navedenimi pomagajo spoznati, kaj je res in kaj ni.

Kaj pa mikrogeste?

Če smo lažnivci in nam uspe zatreti vsako gesto, naše telo kljub vsemu odpošlje številne mikrogeste, kot so trzljaji obraznih mišic, oženje in širjenje zenic, drobne sledi znoja, hitrejše trepetanje očesnih vek in drugi znaki, ki vzbujajo sum, da gre za prevaro. Nekateri ljudje imajo - ali pa so razvili - nezavedno sposobnost, da v neposrednih srečanjih z ljudmi znajo prepoznati in razvozlati mikrogeste. Glede na vse to je jasno, da moramo, če želimo biti uspešni lažnivci, svoje telo skriti pred pogledom drugih. Policijski inšpektorji prav zavoljo tega osumljenca namestijo na stol sredi prostora, tako da je njegovo telo popolnoma izpostavljeno pogledom in zaznavam izpraševalca.

Kdo nas lahko prevara

Allan Pease, avtor, čigar knjiga Govorica telesa je doživela več izdaj v številnih jezikih, razlaga, da govorica telesa pravzaprav nikoli ne more biti lažna zaradi neujemanja pomembnih gest, mikrosignalov, ki jih oddaja telo, z izgovorjenimi besedami. Tako so odprte dlani znak iskrenosti, toda ko vam prevarant na ta način skupaj z nasmehom izgovarja laž, ga nehote izdajo mikrokretnje. Očitno je, da imajo človeški možgani mirujoč varnostni mehanizem, ki se odzove, ko se sporočila, dobljena z gestami, ne ujemajo z "besedilom". Tako drži, da samo najbolj pripravljeni in nadarjeni zmorejo prevarati tudi z govorico telesa; takšnim je laž pravzaprav sestavni del posla, ki ga opravljajo. To so politiki, za katere pravimo, da imajo karizmo, odvetniki, igralci, televizijski voditelji, ki so se izurili in izostrili gestikulacijo tako dobro, da jim ljudje brez zadržkov verjamejo.

Izpopolnjevanje "lažnivcev"

Izpopolnjevanje poteka na dva načina: najprej vadijo tisto, kar bi resnično občutili, če laž ne bi bila laž, to pa jim dobro uspeva samo, če so v daljšem časovnem obdobju predano govorili laži brez konca in kraja. Tako skorajda uresničijo rek, po katerem nekdo tako laže, da sam sebi verjame. Drugi prijem je, da se tako zelo rešijo gest, da tedaj, ko govorijo, ne kažejo ne pozitivnih ne negativnih kretenj, to pa je dokaj naporno.
Zgodovina je bogato prizorišče raznovrstnih prevarantov, od katerih so nekateri končali v temnicah in pod giljotino, drugi pa kot ugledni državljani, včasih celo na oblasti, odvisno pač od zvitosti in inteligence, s katerima jih je obdarovala mati narava, a tudi od sreče, ki jih je spremljala.

Mikrogeste, ki nekontrolirano izdajajo lažnivce:

  • trzljaji obraznih mišic,
  • oženje in širjenje zenic,
  • drobne sledi znoja,
  • hitrejše trepetanje očesnih vek,
  • drugačni gibi ustnic ...

O čem lažemo?

  • Raziskava, katere rezultate so jeseni objavili v Veliki Britaniji, kaže, da Britanci najpogosteje lažejo med seksom in v službi.
  • Milijoni ljudi lažejo, ko pišejo življenjepis, ker so prepričani, da potencialni delodajalec ne bo preverjal napisanega. Vsak tretji v življenjepisu poneveri vsaj eno dejstvo, da bi tako pridobil prednost pred drugimi kandidati. Najpogostejše laži se nanašajo na obvladovanje tujih jezikov, konjičke, kot so ekstremni športi, delovne izkušnje pa praviloma obogatijo za kako leto.
  • Ženske redno lažejo partnerjem o kakovosti seksualnih odnosov; kar 94 odstotkov Britank se je namreč svojemu partnerju vsaj enkrat zlagalo, da so uživale v seksu in dosegle orgazem.
  • Na splošno je znano, da se ženske laži od moških ne razlikujejo po količini, ampak po vsebini. Ženske so usmerjene na druge, torej lažejo, da bi se oseba, s katero se sporazumevajo, počutila bolje, medtem ko moški lažejo, da bi naredili boljši vtis.

LAŽNIVCI NA TELEVIZIJI

Ujemi me, če me moreš
"Boj za preživetje je kmalu prerasel v igro. Vsakič, ko sem opazil novo priložnost, sem se vprašal - bi lahko to nekaznovano izpeljal? Bolj, ko mi je uspevalo, bolj mi je postajala ta igra všeč. Igra, za katero sem vedel, da jo bom nazadnje sicer izgubil, a se bom neskončno zabaval, dokler bo trajala, " pravi Frank W. Abagnale, ki je sijajen zgled lažnivca in prevaranta novejših časov.

Frank Abagnale, eleganten gospod sredi petdesetih let, je v minulih dveh desetletjih zaslužil milijone dolarjev s patenti proti poneverjenim čekom. Človek, ki za vsako predavanje zasluži 15 tisoč dolarjev, se je odrekel svoji burni mladosti: "Menim, da je bila moja preteklost nemoralna, neetična in nezakonita. Nanjo resnično nisem ponosen!"

Umetnost kraje
Abagnale ni bil pretirano navdušen, ko ga je Steven Spielberg obvestil, da bo ekraniziral njegovo življenjsko zgodbo, zlasti ker ga bo odslej prepoznavala vsa Amerika, on sam pa od tega ne bo imel niti centa, saj je filmske pravice istoimenske avtobiografije prodal že pred dvema desetletjema. Kljub temu je na snemanju dobro sodeloval s Spielbergom in bil presenečen, kako slojevito je režiser prikazal njegovo mladeniško življenje. Njegova knjiga Umetnost kraje - kako zaščititi sebe in svoj posel pred prevaro je postala prodajna uspešnica.

Pravljica za odrasle
Film Ujemi me, če me moreš je živahen, slikovit in lahkoten, v resnici gre za barvito pravljico za odrasle. Opira se namreč na številne pravljične prvine. Junaka, ali bolje rečeno, antijunaka, ki s prevaro pride do bogastva, kraljeve hčeri ali podobne nagrade, prav zaradi njegovih izrednih sposobnosti kot poklicnega prevaranta uporabi oblast (kralj), da bi premagal zmaja, pošasti, uroke in tako prišel do dragocenega predmeta. Zaporedje je resda obrnjeno, toda formula, ki je kot model uporabila bajko, pa čeprav je zasnovana na resničnih dogodkih, se je izkazala kot nadvse uspešna. Film je namreč že v prvih dveh tednih predvajanja v Ameriki prinesel več kot sto milijonov dolarjev, pohvalila pa ga je tudi velika večina kritikov.

Novinar in pilot
Ko je v šestdesetih letih kot golobrad mladenič začel svojo fascinantno prevarantsko pot, je najprej spoznal, da besedne spretnosti niso dovolj, da je potrebno še kaj več. Opazil je, s kakšnim spoštovanjem se v hotelih in bankah vedejo do pilotov družbe Pan Am, zato se je predstavil kot novinar šolskega časopisa in v upravi te letalske družbe izvedel vse, kar ga je zanimalo - kako priti do pilotske uniforme, pilotske licence in izkaznice. Pohitel je in začel bleščečo kariero. V letalih se je predstavljal kot rezervni pilot in vedno ljubeznivo zavračal sedež v pilotski kabini. Stevardese je povsem očaral, v bankah je za okenci izbiral naprivlačnejše ženske, ki so nato neredko pristale na zmenek ob koncu delovnega dne.

Zdravnik, profesor in odvetnik
Kariero pilota je končal, ker mu je postalo dolgčas; potuhnil se je v zvezni državi Georgia in v prijavnici za stanovanje napisal, da je po poklicu zdravnik. Kmalu se je ob pomoči sosedov znašel v lokalni bolnišnici, kjer je spričo strahu pred krvjo samozavestno in prepričljivo razporejal "kolege" na zahtevne delovne naloge. Kmalu zatem je delal kot univerzitetni profesor sociologije, enako uspešen je bil kot odvetnik s "harvardsko diplomo".

Skrivnost njegovega uspeha?
Bil je neverjetno samozavesten, uglajen, očarljiv in iznajdljiv. Kljub temu so ga zalotili. Prvič v Franciji, kjer so ga zaprli za pol leta in nato izročili Švedski. Po nekaj mesecih so ponj prišli agenti FBI , a jim je pobegnil med pristajanjem letala na ameriških tleh. Znova so ga ujeli, a se je hitro izvlekel iz zapora, seveda na "lepo besedo". Dokončno so ga zašili, ko je v New Yorku pred hotelom Waldorf Astoria jedel hot dog. Obsodili so ga na dvanajst let zapora, vendar je kot vzoren kaznjenec odslužil samo tri. V teh treh letih je vneto in uspešno študiral, ko pa je prišel na prostost, se ni znašel, dokler mu nista pomagala agent FBI, ki ga je aretiral v Georgii, in policist, ki ga je nadziral med pogojno izpustitvijo. Začel je delati za FBI: odkrival je poneverjene čeke ter pojasnjeval obnašanje in psihološke profile prevarantov. Vse to se je hitro razmahnilo v dobičkonosno dejavnost in s svojimi patenti za zaščito čekov je Frank Abagnale resnično postal milijonar - ne s poneverjanjem, marveč s preprečevanjem uporabe lažnih čekov. Zdaj je živi srečen konec: poleg vsega je srečno poročen oče treh otrok.

Frank W. Abagnale danes velja za enega največjih strokovnjakov na področju goljufij in ponarejanja dokumentov. Pred več kot 35. leti pa je bil eden najbolj razvpitih ponarejevalcev. Od 16. do 21. leta starosti si je s ponarejenimi čeki nezakonito pridobil 2,5 milijona dolarjev v ZDA in 26 drugih državah. Ko so ga ujeli, je pet let služil zaporne kazni v Franciji, ZDA in na Švedskem, potem pa so ga izpustili pod pogojem, da vladi ZDA pomaga pri odkrivanju prevar, za katere se je specializiral. Pomagal je pripraviti zaščitne programe, ki jih uporablja več kot 14.000 finančnih ustanov, podjetij in policijskih uprav po svetu. Pomagal je tudi oblikovati varne čeke, njegovo znanje in pomoč pa s pridom uporabljajo tudi proizvajalci kreditnih kartic.

Vzgojna pravljica o Ostržku
Tudi novi film proslavljenega italijanskega režiserja Roberta Benignija (Življenje je lepo) je posvečen za nekatere najslavnejšemu lažnivcu vseh časov - Ostržku. Le-ta se potem, ko ga dobra vila spremeni v pravega dečka, znajde v številnih nezgodah in težavah, vse zato, ker ne zna razlikovati laži od resnice. Znamenito pravljico pogosto najdemo med priporočeno literaturo, ob pomoči katere naj bi se otroci naučili prav tega.
Laž je po mnenju psihologov naučena lastnost, prav tako agresivnost. Ti osebnostni lastnosti se pogosto dopolnjujeta.

Otrok med petim in sedmim letom starosti že obvlada osnovna pravila socialnega obnašanja. Kolikor bistrejši in socialno zrelejši je, toliko prej se nauči razlikovati laž od resnice. Pri tem mu morajo pomagati starši in pri tem so lahko dobrodošle zgodbe, kot je Ostržek. Otrok namreč že s štirimi leti vstopi otrok v fazo magijskega doživljanja sveta, ki traja vse do vstopa v šolo in še malce dlje, in ker rad verjame v nestvarno, je tedaj še zlasti dovzeten za tovrstna sporočila.

Na drugi strani je laž prvi zanesljiv znak, da je otrok zaskrbljen. Enako bi lahko rekli tudi za odraslo osebo. Pomoč je najučinkovitejša, če jo lahko ponudimo takoj.

Majhne laži kažejo, da se otroci borijo zase in za svoj prostor v družbi. Precejšnja zaskrbljenost bi tu prej škodovala kot koristila. Takšna situacija je zgolj priložnost, da preverimo sistem vrednot v lastni družini in tudi medsebojno zaupanje. Pogoste in velike laži so odraz globljih težav v družini in zahtevajo nenehen iskren dialog. Najpomembnejše je videti, čemu laž služi in kam vodi, torej kakšna je njena končna posledica in "korist", ki jo prinaša. Nujno je poznati ozadje in vse vzroke laži; od tod se šele lahko začne približevanju poštenju in iskrenosti, ki sta temelja zdrave osebnosti.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

medsebojni odnosi , prevara , laž , neiskrenost , laganje , neresnica , osebnostna motnja , lažnivec , govorica telesa , ostržek

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.