Kako (pre)živeti praznike

(Foto: Shutterstock)

Ta veseli december

Veseli december. Še sreča, da ga imamo, ta dozdevno najlepši, najbolj kičast in najbolj pisan del leta. To naj bi bil namreč čas za družino; če ga nimamo preostalih enajst mesecev, ga bomo decembra, zbrani okrog bleščeče jelke, zagotovo imeli na pretek. Pa kaj še. Praznični čas je čas, ko vsaj meni časa – zmanjkuje. Ne le časa, ampak tudi živcev in predvsem denarja. Vsako leto si obljubim, da bo drugače, vendar vsakič znova podležem mamljivim popustom v trgovskih centrih, kilogramom mastne hrane in pleteninam, s katerimi obogatim že tako prenapolnjene omare najbližjih. V obdobju obdarovanja po svetu pač ne morem hoditi praznih rok; tega veselja nekaterim ne privoščim, drugim pa ne odrekam.

Med tiste, ki jim tega veselja ne privoščim, sodi moja tašča. Za svojega sina si je od nekdaj želela ženo, ki bo vzorna gospodinja, ki bo znala vsak dan spremeniti v božič, zamesiti orehovo potico ter umazanega predpasnika, rdečih lic in z znojnimi sragami od napornega dela streči njenega sina od spredaj in zadaj (edina prednost praznikov je v tem, da me soprog veliko pogosteje kot med letom streže od spredaj in zadaj).

Med tiste, ki jim tega veselja ne odrekam, sodi moj osemletni sin. Čeprav omare v njegovi sobi pokajo od igrač, me prisrčna pisemca, ki jih na okenskih policah pušča Božičku in dedku Mrazu, preprosto ne morejo pustiti hladne. Zato vem, da bom tudi letos stisnjenih zob drgnila kreditno kartico, dokler bodo na njej vidni osnovni podatki o plačnici. In jo nato do poletja, torej dokler ne pokrijem minusa, sama pred sabo skrila v najgloblji del predala s spodnjim perilom, natanko tja, kjer skrivam tudi nekaj erotičnih pripomočkov. Moj Mare me namreč vsako leto za božič razveseli z vsaj eno stvarjo iz lateksa. Bodisi čisto prvinsko misli, da je izviren, bodisi upa, da bom katerega od podolgovatih prijateljev uporabila pred njim ali, še bolje, v sodelovanju z njim. Tipičen moški pač. Toda o tem kdaj drugič.

Pred mano je torej december, ki bo naporen in vse prej kot vesel. Morda mi bo po mukotrpnem drenjanju pred blagajnami in prisiljenem nasmehu med božično večerjo pri tašči nasmeh na ustnice izvabila steklenica šampanjca, ki si jo bom odprla po sarmah na prvi dan naslednjega leta. Takrat bo namreč najhuje za mano. Le upam lahko, da ne bo huje kot je bilo lani, ko se je bilanca decembra glasila: tri kilograme plusa, petsto evrov minusa …

Dobri mož številka ena ali kako bi škorenj skorajda ostal prazen

Kot zapriseženi ateistki, ki v tem duhu vzgaja svojega otroka (Mare se je tako ali tako že sprijaznil, da mi ni prav nič sveto), mi dobri možje kljub večletni tradiciji ne pomenijo dovolj, da bi v glavi vnaprej razporedila datume, ko se tihotapijo skozi ključavnice. Tako sem se tudi lani na Miklavža spomnila petega decembra ob pol dvanajstih zvečer, ko sta moja moška že trdno spala, sama pa sem z jajčno-kumarično masko na obrazu sedela pred televizorjem in gledala svoj najljubši film. Na Miklavža me je spomnil škorenj na rdečelasi prostitutki. Še zdaj ne vem, ali je bil sporočilno močnejši škorenj ali prostitutka, spomnim se le, da sem sunkovito skočila kvišku, skozi na pol priprta usta, katerih razpiranje je preprečeval strjeni beljak, pa se mi je izvilo nekaj galebjemu kriku podobnega.

Možgane so mi v nekaj sekundah prepredle podobe iz omare, v kateri hranimo sladkarije: prazna. In iz posode s sadjem, kjer bi moralo biti vsaj nekaj mandarin: žal tudi prazna. Iz hladilnika, kjer sem še pred nekaj dnevi skrivala ostanke marmornega kolača: izginil, domnevno v moževem želodcu, pa tudi sicer si z njim ne bi mogla kaj prida pomagati, saj mi ga je Jani, moj sin, pomagal peči in bi ga težko prepričala, da je Miklavž prinesel novega. Torej mi ni preostalo drugega, kot da zbudim smrčečega Mareta, tvegam večdnevno zamero, ker sem mu kratila spanec, in ga pošljem na edino bencinsko črpalko v našem kraju, ki je odprta do polnoči.

Medtem ko sem ihtavo splakovala ostanke maske v odtok umivalnika in upala, da se Jani ne zbudi, je Mare kar v pižami, čez katero je navlekel plašč, oddrvel iz garaže. Prisegla bi lahko, da skozi zaprto okno slišim njegovo preklinjanje. Kaj bi šele bilo, če bi vedel, da sem med čakanjem nanj v kuhinji v spodnjem predalu vendarle našla tri čokolade, dve škatli piškotov in pet zavitkov žvečilk?

Lanski Miklavž se je tako iztekel skoraj po načrtih. Poudarek je na skoraj. Medtem ko sva z Maretom v Janijev škorenj tlačila sladkarije, se je namreč zaradi najinega glasnega prerekanja o tem, ali naj bi Miklavž nosil nezdravo ali zdravo hrano, Jani zbudil. Le stežka sva ga prepričala, da prvi od treh dobrih mož vendarle obstaja in da to, da imava obe roki v škornju, pomeni le, da radovedno pogledujeva, kaj je prinesel. Zaradi tega incidenta je bilo naslednje jutro Janijevo navdušenje nekoliko manjše kot minula leta – kar seveda ne pomeni, da ni v eni sapi pojedel vseh sladkarij iz škornja. Maretovo pripombo, da na predvečer nisem ničesar nastavila Parkeljcu, sem v tistem trenutku preprosto preslišala. Moški včasih res ne znajo izbirati trenutkov.

Božični nakupi ali kako v naglici pozabiš nase

Ni se še dobro polegel hrup okoli Miklavža, že sem morala misliti na božične nakupe. Jani namreč pri svojih osmih letih še vedno verjame tudi v tega bradatega strica, z možem pa vsako leto narediva vse, da bi bil obred obdarovanja karseda izviren. Mare se tako med tradicionalno božično večerjo pri tašči (ki za to, da nahrani družino, masakrira dva purana in pripravi francosko solato) skrivaj preobleče v Božička in se nato priplazi do taščine hiše, pozvoni in čaka, da mu Jani odpre. Obred je predvidljiv in vsako leto enak, le Janijevo navdušenje ima vsakič manjši priokus pristnosti. Mislim, da dvomi, da je Božiček res Božiček, pa tudi Mare se čedalje manj trudi spremeniti glas iz svojega baritona v Božičkov bas. Kakor koli, obredi za zdaj ostajajo, mukotrpni nakupi pa tudi.

Lansko razmišljanje o tem, kaj za božič kupiti mulcu, ki ima vsega preveč, se je vleklo vse od avgusta, ko smo še sedeli na eni od jadranskih plaž in se cmarili na soncu. Janijevo pozornost je pritegnil starejši možak z belo brado in v rdečih kopalkah, ki ga je očitno spomnil na Božička.
Članek se nadaljuje »


Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki