Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Kako (pre)živeti praznike


(stran 2 od 2)



"Mami, že vem, kaj bi rad od Božička. Kdaj lahko napišem pismo?"

Lepo prosim, pa ne že zdaj, sem pomislila, ampak smrkavec se ni dal kar tako odpraviti in je še pred večerjo napisal dvostranski seznam želja, ki naj bi mu jih dobri mož izpolnil na predvečer 25. decembra. Takšni seznami so za starše po eni strani olajšanje, saj nam prihranijo mukotrpno razmišljanje, kaj in kje kupiti, da bomo osrečili svoj naraščaj. Ne prihranijo pa denarja, saj so želje otrok – vsaj pri mojem je tako – iz leta v leto zahtevnejše. Jani je pismo takoj, ko smo prišli domov, postavil na okensko polico, dobri mož Mare ga je prenesel v spalnico in namesto da bi se ukvarjala drug z drugim, sva s spletnim iskalnikom iskala igrače, ki si jih je zaželel mali princ.

Mimogrede sva sestavila še seznam daril za ostalo sorodstvo, ožje in širše. In za prijatelje, sodelavce in kar je še tega. Seznam sva izpopolnjevala vse do predbožičnega večera, ko sva se, seveda spet v zadnjem trenutku, odpravila v trgovski center. Med drenjanjem v množici histeričnih ljudi – pa ravno danes so morali vsi pridreti ravno v to trgovino?! – sem trikrat izgubila rokavice, dvakrat orientacijo in enkrat Mareta (našla sem ga, kot vedno, na oddelku z žganimi pijačami, kjer se je resnobnega obraza odločal, ali kupiti tri ali štiri steklenice grenčice).

Nakupovalni voziček sva napolnila v slabi uri, izkupiček pa je bil na pogled prijeten: računalniška igrica, kocke in usnjena nogometna žoga za Janija, pletena jopica za eno taščo in komplet vrtnega orodja za drugo, šal in rokavice za enega tasta in zajetna krača za drugega, pa drobni klišeji, kot so knjige, cedejke in marcipanovi bonboni za vse druge. Utrujena, praznih glav in denarnic, vendar zadovoljna, sva nazdravila v bližnji piceriji.


Božična večerja: psihofizično mučenje organizma

Tradicija naši družini veleva, da predbožični večer preživimo pri tašči. Priprave nanj so zame vselej zelo naporne. Božični večer je namreč ena sama narejena prijaznost z ene in druge strani, ki za spremembo od drugih dni v letu traja dlje kot uro. Na božični večer moram zavoljo svoje družine stisniti zobe in skoznje spuščati prijazne opazke o odlični pečenki (pri čemer se vsakič znova spomnim na primerjavo tašče in pečenke, ki jo z užitkom povem v resnično izjemnih primerih in resnično izbrani družbi), hrustljavem puranu in nebeški francoski solati. Obredu nažiranja, ki je na koncu izdatno začinjen s presladko orehovo potico (ampak mamina je res najboljša, vdano kimam Maretu), sledi že omenjeni obred Božičkovega obiska.

Ta prav vsako leto poteka enako."Prosim? Ja, Mare pri telefonu. Dober dan. Da je nujno? Pa prav zdaj, ko je božični večer …" (Jezno.) "No, prav, takoj pridem." (Stoično prekine zvezo.)
"Kdo je bil, ati?"
"Šef. Nujno moram skočiti v službo," se zlaže Mare, Jani pa mu, tako kot vsako leto, znova nasede. Žalostnih oči ga gleda, svojega lažnivega očeta, ki bo verjetno spet zamudil Božičkov obisk, kako odvihra skozi vrata in mu hkrati s poljubčkom zakliče, da se bo hitro vrnil.

No, vrnil se ni tako hitro, zato pa je že čez pet minut pozvonilo na vhodnih vratih. "Ho, ho, ho," se je oglašal Božiček, torej Mare, preoblečen v rdeče-bel komplet, ki ga je za dva evra kupil na bolšjaku in se vanj preoblekel v peklensko hladnem avtomobilu. Janiju se je seveda strgalo; v dnevno sobo je kričeče prinesel zvrhani vreči daril, ki sva jih z Maretom večer prej zavijala, po prihodu k tašči pa skrivaj nastavila na hodnik. Trije paketi za Janija, eden za babico, eden za dedka …

"Mami, za vaju z atijem ni pa nič prinesel," je začudeno rekel Jani in stresal na glavo obrnjeno vrečo, če bo iz nje vendarle kaj priletelo. Glasno sem zaklela, in še preden me je taščin pogled dokončno ubil, oddrvela na hodnik in iz plašča potegnila telefon. Mareta sem ujela še zadnji trenutek, preden je, preoblečen vase, stopil iz avtomobila, kamor je odvrgel kostum, in ga (spet) poslala na najbližjo črpalko. Naj se znajde, kakor ve in zna, sem siknila, vedoč, da bom namesto neizvirnega darila iz lateksa dobila neizvirno bonbonjero.


Službena zabava: priložnost za sprostitev

Edina stvar, ki me veselega (še vedno ne razumem, od kod mu ta pridevnik) decembra res sprosti, je vsakoletna službena zabava. Pa ne toliko zaradi same zabave; na ta dan nam namreč šef izplača božičnico; lani je bila v primerjavi z letom poprej res bogata. Razlog več torej, da sem se ga nacedila kot žival, plesala z vsemi sodelavci in menda celo z dvema sodelavkama, česar se zaradi litra popite penine žal ne spomnim najbolje. Kot se tudi ne spomnim, da sem, kot so mi povedali pozneje, stopila na mizo, si na glavo poveznila prazno skledo solate, v dekolte vtaknila dve pomaranči in v lase vilice ter imela monolog v kitajščini, ki sem ga razumela samo jaz.

Da me je bilo v ponedeljek sram priti v službo, mi ni treba posebej razlagati; to, da me nekateri sodelavci še vedno gledajo z muzajočim nasmeškom in iskricami v očeh, pa je dodaten razlog, da bom na letošnji zabavi, če se je bom sploh udeležila, pila zgolj in samo vodo. Razen seveda, če bom imela za kaj drugega konkreten razlog. Denimo tega, da bo božičnica namenjena izključno pokrivanju minusa, povzročenega s prazničnimi nakupi. Če to ni za zjokat …


Oj, že prišel je med nas …

Če smo ga dočakali lani, ga bomo tudi letos. dedka Mraza, kakopak. Le da pri nas doma ne hodi po stanovanju, kot si to dovolita Miklavž in Božiček; z Maretom imava srečo, da je obdarovanje Dedka Mraza organizirano v okviru najinih služb. To pomeni, da morava decembra žrtvovati vsaj dve soboti (če odštejem povorko v središču mesta in obisk dedka Mraza v šoli) in Janija peljati na rajanje, na katerem se otroci huronsko zabavajo, odrasli pa iz petnih žil vlečemo teme za pogovor in upamo, da to prisilno druženje čim prej mine. Jani je tako že tretjič v mesecu dni založen z novo vrečko sladkarij in nepotrebnih, neuporabnih in nesmiselnih igrač, ki bodo, tako kot vse doslej, po največ petih minutah uporabe končale bodisi v smeteh bodisi na dnu omare, od koder jih bom privlekla ob prvem naslednjem generalnem čiščenju. Zdi se mi, da je ubogi otrok vsako leto bolj zmeden in prežet z dvomom, ali dobri možje res obstajajo – ali pa smo to preoblečeni starši, na eni strani, ter kopico daril, ki si jih je sicer zaželel, vendar v hipu, ko jih odpre, izgubijo svoj pomen, na drugi.


Utrujeni od vsega

Ko na silvestrovo sedimo za (znova) obloženo mizo, se bašemo s pohanimi zrezki in praženim krompirjem ter vse skupaj zalivamo z rdečim vinom in kokakolo, smo pravzaprav vsi zelo utrujeni. Od preobilice hrane, pijače in neosebnih daril z že zdavnaj preteklim rokom zanimivosti. Vsako leto znova si želim, da bi z Maretom premogla dovolj zdrave pameti, da bi iz klišejskih praznikov naredila nekaj novega.

Morda bo to takrat, ko bo Jani velik fant in bo namesto v dobre može verjel v dobra dejanja.
Morda takrat, ko bom začela razmišljati s svojo glavo in se ne bom več pustila zapeljati kričečim oglasom ter nategu marketinške industrije, ki kakor rušilni stroj pred seboj tepta zadnje ostanke ponosa povprečnega potrošnika (kar sem žal tudi sama).

Še najbolje pa bi bilo, če bi naslednje leto že na začetku decembra vzeli dopust in se namesto v šoping center raje odpeljali nekam na toplo, v divjino, kjer je bolj kot drgnjenje kreditne kartice zanimivo drgnjenje kokosovega oreha. Misel, vredna razmisleka; morda jo kar takoj zapišem na vrh seznama novoletnih zaobljub. Tudi tega namreč sestavim vsako leto. Lepo bi bilo, če bi se ga kdaj tudi držala.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd