Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Starostniki in družba

Splošno prepričanje je: po petdesetem letu je človek starec, ki slabo vidi, slabo sliši, pozablja, izgublja in tečnari. Neuporaben je za vsakršno malce zahtevnejše opravilo, spolnost ga ne zanima več – ali pa je preprosto ni zmožen, povrhu je več časa bolan kot zdrav. Takšen posameznik je breme za družbo, sploh ko se upokoji, saj od njega ni nobene koristi, ampak le stroški. Od kod takšno razmišljanje, kdo je zanj kriv in ali je upravičeno?

Edina stalnica demografske spremembe

Za začetek nekaj statistike. Dejstvo je, da se svetovna populacija stara: podatki kažejo, da naj bi število starejših od 65 let do leta 2040 doseglo 1,3 milijarde, kar pomeni približno 14 odstotkov svetovne populacije. Število starejših bo tako kmalu preseglo število mlajših in prvič v zgodovini bo število prebivalcev, starejših od 65 let, preseglo število otrok, mlajših od pet let. Samo v EU naj bi se med letoma 1995 in 2015 delež prebivalstva v starosti od 20 do 29 let zmanjšal za 20 odstotkov, delež prebivalstva med 50. in 64. letom pa povečal za 25 odstotkov. Podobne so slovenske demografske napovedi.

Vse torej kaže, da bo (v bogatem svetu) do leta 2050 vsak tretji prebivalec upokojenec, skoraj vsak deseti prebivalec pa bo starejši od 80 let. Staranje družbe bo imelo neizogibne gospodarske in socialne posledice, ki bodo zanemarljive celo v primerjavi s trenutnimi posledicami svetovne krize. Za javne finance pomeni starajoča se družba veliko breme: če države ne bodo spremenile pokojninskega sistema, velja pričakovati, da se bo delež proračuna, namenjenega za pokojnine, znatno povečal, pokojnine pa se bodo najverjetneje zmanjšale. Če pustimo ob strani številne naravne katastrofe in tudi tiste, ki jih povzroča človek, so demografske spremembe bolj gotove kot katera koli sprememba (celo bolj kot podnebne spremembe).
 

Zakaj se svet stara?

Prvi razlog, ki dela svet tako starega, je daljšanje življenjske dobe. Če je bila leta 1900 pričakovana življenjska doba približno 30 (revni svet) oziroma 50 let (bogate države), zdaj govorimo o 70 letih in več. Drugi razlog je nizka rodnost. Še na začetku sedemdesetih let 20. stoletja so ženske v poprečju rodila 4,3 otroka, zdaj pa v povprečju 2,6, v bogatih družbah še manj, samo 1,6. Napovedi ZN kažejo, da bo do leta 2050 svetovno povprečje padlo pod 2 otroka. Upadanje rodnosti je povezano s spremenjenim življenjskim slogom, za katerega sta značilna (čezmerno) trošenje in malo prostega časa. Poleg tega je v zadnjih desetletjih na novo zaživel pojem osebne svobode: ljudje želijo in potrebujejo veliko časa zase, kar seveda ni skladno s pojmom družine, kot si ga predstavljamo. To ima za posledico upadanje števila sklenjenih zakonskih zvez (Slovenija je po številu porok v EU na dnu lestvice), manjše število otrok in na drugi strani naraščanja deleža ločitev.

Breme let

Ne glede na to, ali predstave o staranju temeljijo na splošnih sociodemografskih podatkih, osebnih mnenjih ali podobi, ki jo oblikujejo javno mnenje in družbeni vplivi, staranje večinoma velja za nezaželeno, starejši ljudje pa so manj priljubljen segment javnosti. Zaznavamo jih kot "nesposobne" za zahtevnejše umske dejavnosti in opravila, od njih pa naj ne bi bilo nobene koristi (zaradi zdravstvenih in socialnih tegob, ki jih prinaša starost). Starost velja za resen hendikep, stari ljudje pa breme za okolico. Neredko morajo odstopati svoja delovna mesta mlajšim in "sposobnejšim", najbližji pa jih kaj radi izselijo v domove za ostarele, nato pa se na starše ali stare starše spomnijo le še ob osebnih in družinskih praznikih. Ker ljudje staranje tradicionalno povezujejo s podobami bolezni, senilnosti in nemoči, velja zgolj za "korak bliže smrti".

V resnici so starostniki zelo raznolika skupina posameznikov, ki je ne moremo kar tako "popredalčkati", klišejska posploševanja, ki smo jih našteli, pa so ne le žaljiva, temveč tudi nevarna. Sestavni del samopodobe slehernega človeka namreč temelji na njegovi starosti, bodisi kronološki bodisi subjektivni (kako starega se torej počuti). Ko človek doseže upokojitveno starost, se utegneta ti percepciji zelo razlikovati: družba lahko 65-letnika zaznava kot "zrelega za odpis", on pa se doživlja kot dejavnega, energičnega in produktivnega člana skupnosti. Družbeni stereotipi povzročijo, da se ljudje do starostnikov vedejo drugače, kot bi se sicer (in nasprotno) ter jih ne prepoznajo kot vitalne in dejavne posameznike, ki prispevajo k dobrobiti družbe še dolgo po tem, ko se upokojijo. Če je takšno splošno mnenje, ga kaj hitro posvojijo tudi star(ejš)i ljudje: to, da jih obravnavajo kot bolne, čeprav niso, ali za nesposobne, čeprav njihov um in telo delujeta normalno, lahko povzroči, da se začne starostnik uklanjati tem stereotipom, percepcijo samega sebe prilagajati družbenemu posploševanju ter ravnati skladno s svojo biološko starostjo.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

staranje , starostniki , aktivno staranje , medosebni odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.