Varuh človekovih pravic RS že od svoje vzpostavitve naprej, v zadnjih letih pa še posebno, opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo primeri nestrpnosti do drugačnih. Že večkrat, tudi v svojih letnih poročilih, je predlagal, naj se poleg preventivnih ukrepov, za katere je zadolžena vsa družba, vzpostavijo tudi učinkoviti pravni mehanizmi, ki bi pomagali k zajezitvi tega pojava.

To pomeni, da bi bilo treba podajati ovadbe, tožilci bi morali te ovadbe spremeniti v obtožbe, sodišča pa se o njih izreči. Sodna praksa na tem področju je pri nas zelo skromna, tako da prizadeti v sodni poti pravzaprav ne vidijo pomoči. Ne gre le zato, da bi kaznovanje oziroma ugotavljanje odgovornosti v kratkem času pripeljalo do opustitve tovrstnih dejanj, marveč za sporočilo, da gre za nesprejemljivo vedenje, ki je lahko predmet sodnega postopka.

Tudi pri kaznivih dejanih je tako, da ima večji preventivni učinek velika možnost, da bodo storilce odkrili, kot pa sama kazen. Ne verjamem, da bi tisti, ki netijo sovraštvo, to nehali početi samo zaradi zagrožene kazni. Toda če večina ljudi sprejme stališče, da so takšni dogodki in izražanje nestrpnosti nekaj, česar ne odobravamo, ne podpiramo in se od tega ograjujemo ter da je treba storilce poiskati – šele ko to postane večinsko mnenje, bodo ti pojavi uplahnili, čeprav jih seveda ne bomo izkoreninili.

Temu bi se kot posamezniki približali, če bi se bolj zavedali, kaj izražanje nestrpnosti in sovraštva pomeni za tiste, proti katerim je uperjeno. Ljudje, ki so drugačni, so zaradi sovražnih dejanj okolice hudo prizadeti. Tistih, ki bi jim lahko pomagali, je premalo, to pa za pripadnika manjšine, ki je zaradi določenega razloga žrtev podpihovanja sovraštva in nasilja, pomeni, da se počuti presneto sam. Šele ko nam bo v širšem krogu uspelo doseči zavedanje, da je drugačnim ljudem treba ponuditi oporo, se jim postaviti ob bok in jim sporočiti, da niso sami, bo naša družba naredila korak naprej.

Naj kot primer navedem najaktualnejšo zadevo, otroke iz družin z istospolnimi starši. Pomembno je, da se čim več ljudi zaveda, da so ti otroci med nami ter da imajo pravico do življenja med nami in do vseh drugih ugodnosti – tako kot vsi drugi otroci. Ko bo to razumelo dovolj ljudi, ki jim bodo stopili v bran, se zavzeli za njihove pravice, se bo to spremenilo.

Podobni obrati so se v preteklosti že zgodili. Ko je odraščala moja generacija, so bili nezakonski otroci zelo stigmatizirani, zdaj pa se je stigmatizacija otrok, ki nimajo obeh staršev, zelo zmanjšala, na zakonodajni ravni pa uživajo enake pravice kot otroci, rojeni v tako imenovanih popolnih družinah. Vedno gre torej za to, da nujnost spremembe zazna dovolj veliko število ljudi in se postavijo v bran tistim, ki se sami ne morejo postaviti za svoje pravice. Šele potem je možna učinkovita sprememba.