Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Mag. Sonja Sentočnik o kvaliteti slovenskega šolskega sistema

Učenci bi se morali naučiti misliti z lastno glavo

Šolski sistem, izobraževanje, novi pristopi poučevanja in dosežki, ki jih učenci dosegajo na končnih preverjanjih znanja so vedno tema, ki ji javnost namenja veliko pozornosti in je "hvaležna" tarča za kritike vseh vrst. Kako upravičene so in kako kakovosten je naš sistem v očeh strokovnjakov, smo se pogovarjali z mag. Sonjo Sentočnik, profesorico angleščine, ki je vso svojo profesionalno kariero posvetila prav vprašanjem izboljšav šolskega sistema, novim pristopom poučevanja, izobraževanja učiteljev in ravnateljev.
Kako kot poznavalka šolskih sistemov ocenjujete slovenskega?
Če bi za primerjavo vzela dva sistema, finskega in južnokorejskega, ki po mednarodnih kriterijih in testih znanja veljata za najboljša, lahko rečem, da je naš nekje vmes. Na Finskem otroci preživijo v šoli manj časa, a naredijo večino šolskega dela že tam. Doma je čas za družinsko druženje, prebiranje zgodbic, za hobije. Čas, ki ga preživijo v šoli, je sproščen in zelo so osredinjeni na otroke. Odnos do znanja, učenja in učiteljev je spoštljiv, poklic učitelja pa visoko cenjen in dobro nagrajen.

Na drugem koncu osi pa je južnokorejski sistem, ki je sicer po rezultatih prav tako uspešen, vendar močno storilnostno naravnan, učenci so obremenjeni z velikimi količinami dela, v šolo začnejo hoditi pred šestim letom, na Finskem pri sedmih letih. Tudi pouk je daljši, naloge delajo nato še doma pozno v noč, pogosto ob pomoči staršev in inštruktorjev … To precej spominja na naš način dela.

Verjetno imate v mislih predvsem visoko storilnost.
Ja, poleg zahtev po visoki storilnosti je pri nas izrazita še ambicioznost staršev, otroci so tudi po šoli zaposleni z dodatnimi učnimi dejavnostmi. Najpomembnejše so nam ocene in rezultati na eksternih testih; ti morajo biti visoki, sicer smo mnenja, da učitelj in učenec nista opravila svojega dela. Zanimivo pa je, da kljub vsemu naštetemu zadnji rezultati mednarodne raziskave PISA o ravni bralne pismenosti kažejo, da so slovenski petnajstletniki pod povprečjem v primerjavi z ostalimi državami OECD in EU pa tudi da jim manjkajo veščine pri delu z besedili, kot so razmišljanje o, vrednotenje in ustvarjalnost.

Velik obseg snovi, strah pred neuspehom in stresne okoliščine, v katerih se ocenjuje znanje, namreč ne spodbujajo, ampak zavirajo ustvarjalnost. Še vedno pretežno frontalni pouk pri nas pa ni naklonjen kritičnemu razmišljanju in vrednotenju.
 
Zakaj je pouk kljub pomembnemu razvoju metodike poučevanja in didaktike še vedno pretežno frontalen?
Pri nas je bilo veliko narejenega na področju strokovnega usposabljanja učiteljev. Nekateri učitelji vnašajo nova znanja in veščine v prakso, drugi spet ne. Razlogi so različni. Pogosto obstajajo velike razlike že znotraj posameznih šol, ne samo med šolami. Povsod so posamezniki, ki želijo delati drugače, ki zastavljajo pouk problemsko in ne hitijo s predajanjem "pravilnih" odgovorov, ampak dajo učencem čas za raziskovanje, medsebojno sodelovanje in refleksijo o njihovem dojemanju sveta in pojavov v njem. Preveč pa jih še vedno "pokriva snov" s frontalno razlago in navodili za delo doma.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otroci , starši , izobraževanje , šola , izobraževanje otrok , znanje , pouk , vzgoja otrok , slovenija , učenec , šolski sistem , učitelj , učenje otroka

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.