Intervju: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka, o nezvestobi, 1. del

mag. Veronika Seles, psihoterapevtka
mag. Veronika Seles, psihoterapevtka (Foto: Diana Anđelić)

Kot pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije, nihče ni imun na afere, ki so dandanes – večinoma skrite za zidovi – zelo pogoste. Kaj to pomeni za prihodnost odnosa in kaj razkriva o njegovi zgodovini, smo se pogovarjali z mag. Veroniko Seles, ki je napisala tudi prvo slovensko knjigo o nezvestobi z naslovom Nezvestoba. Kako razumeti nezvestobo, se soočiti z njo in premagati njene posledice. "Odkritje afere je, kot pišejo nekateri strokovnjaki, največji dogodek v zakonski oziroma partnerski zgodovini. Označuje konec starega zakona oziroma odnosa. Na glavo postavi vse domneve, vzorce obnašanja, vrednote in prepričanja," pravi mag. Seles in dodaja, da je nezvestoba lahko "velika priložnost za globoko spremembo – dopolnitev razvojnih stadijev, spremembo nefunkcionalnih komunikacijskih vzorcev in rešitev drugih problematičnih tem oziroma vprašanj v partnerstvu".

Kdaj prestopimo mejo – kdaj govorimo o varanju in ne več o nedolžnem spogledovanju? Kje so meje?
Nevarnost, da pride do prestopa meje, se začne z razkrivanjem informacij, ki so domena partnerjev v (zakonskem) odnosu. Na najbolj spolzkih tleh se znajdemo, če govorimo predvsem o težavah, če jih torej nekdo, ki je zunaj odnosa, začne "reševati" skupaj z vami (čeprav je to treba početi v okviru odnosa), vas tolažiti in vam s tem dajati čustveno oporo. V takšnih okoliščinah hitro pride do čustvene povezanosti.

Kakšno je vaše mnenje o "svobodnih zakonih", v katerih se partnerja dogovorita, da zvestoba ni pogoj za dobro zvezo? Ali takšna zveza lahko funkcionira?
Tak odnos le stežka funkcionira dolgoročno, saj se prej ali prej eden od partnerjev čustveno naveže na drugo osebo. To je odnos, znotraj katerega se posameznika nista dokončno odločila, da bosta dejansko skupaj, drug z drugim. Bojita se bližine, intimnosti, zato sta malo tu, malo tam – vendar nikjer v celoti.

Kako razširjena je dandanes nezvestoba, menda naj bi varalo kar 80 odstotkov ljudi? Je to značilnost sodobnega časa, sodobnih partnerskih odnosov?
Večina svetovnih raziskav dejansko kaže na velik odstotek nezvestobe. Izsledki se sicer razlikujejo, vendar so odstotki vedno visoki. Zbiranje zanesljivih statističnih podatkov na temo, ki je tolikšen tabu, je težko delo, saj ljudje pogosto niso docela odkriti, četudi je raziskava anonimna. Nezvestoba resda obstaja tako rekoč od vekomaj, vendar je modernizacija naredila svoje. Zdaj se moški in ženske družimo več, kot smo se nekoč, kar je prineslo nove možnosti in s tem nove oblike nezvestobe, kot so afere s prijatelji, nezvestoba na delovnem mestu, spletne afere …

Čeprav je nezvestoba zelo razširjena, je (vsaj navidez) ne odobravamo. Zakaj?
Ni preproste razlage, zakaj se kljub močnemu družbenemu in verskemu nasprotovanju toliko ljudi zapleta v afere. Seveda veliko ljudi zagovarja monogamijo in trdno verjame vanjo. Na drugi strani so nekateri prepričani, da preprosto ni v človekovi naravi, da bi daljši čas ohranjali monogamno spolno življenje. V sodobni družbi ima monogamija vse manjšo družbeno podporo. Na eni strani družba odločno zavrača nezvestobo, sočasno pa ji v filmih in ljubezenskih romanih nadeva veličastno podobo, spolnost pa se uporablja za prodajo najrazličnejših izdelkov. Dejstvo pa je, da prav nihče ni imun za afere. Dogajajo se različnim ljudem, iz različnih družin in z različnim družinskim ozadjem.

Kaj so najpogostejši vzroki za varanje?
Vzrokov je resnično veliko. Lahko bi dejala, da ima vsak posameznik in par svojega. Pomembno je poudariti, da gre lahko za povsem individualne vzroke. Mednje spadajo osebno stališče do nezvestobe, vrednote, potreba po vznemirjenju, nesposobnost empatije, seksualna zasvojenost, vedenja, naučena v primarni družini, strah pred bližino oziroma intimnostjo, težave v spolnosti, bolezni, kriza srednjih let … V takih primerih partner težko prepreči partnerjev "življenjski slog". Na drugi strani so medpartnerski vzroki, ki so v bistvu "vedenjsko uprizarjanje" (angl. acting out) v odnosu. To par pripelje na terapijo, kjer bi moral biti že pred nastopom afere, le da zdaj v spremstvu šoka, ki ga predtem v odnosu ni bilo dovolj (kljub grožnjam z odhodom, joku, prošnjam, želji po pogovoru, molku, umikom …), da bi se partnerja ustavila in si priznala, da je nekaj hudo narobe. Ljudje pogosto iščejo zunaj zakona vse, kar pogrešajo v zakonu. To pomeni, da je posameznik znotraj odnosa odcepil vse boleče in frustrirajoče sestavine (zavrženost, zanemarjenost, spregledanost …), ki jih ni več zmogel prenašati, vse tisto, kar je pogrešal, pa je začel iskati pri tretji osebi (sprejetost, razumljenost …).
Članek se nadaljuje »