Problematični otroci

(Foto: Diana Anđelić)

Starši si – predvsem v najtežjih in najbolj nemogočih trenutkih – kaj radi zaželimo, da bi lahko s pomočjo univerzalne čarobne formule rešili vse nevšečnosti, ki nam jih povzročajo naši najmlajši. Žal takšna formula ne obstaja: vsi otroci brez izjeme imajo določene vedenjske probleme. Eni so izrazitejši, drugi nepomembni, tretji prehodni, četrti trdovratni; nekateri so težje sprejemljivi od drugih, nekateri nenevarni, nekateri pa zahtevajo strokovno pomoč. Pomnimo: kot starši smo prvi in najpomembnejši otrokovi učitelji. Ali in v kolikšni meri bodo upoštevali pravila, dosegali naša pričakovanja ter se sprejemljivo obnašali, je odvisno predvsem od kakovosti odnosa, ki ga vzpostavimo z njimi.

Med normalnim in nenormalnim

Vedenje je za otroka orodje komuniciranja, ki ga uporablja, kadar se ne zna izraziti z besedami. Normalno (lepo, primerno in kar je še takšnih pridevnikov) vedenje je odvisno od otrokove starosti, osebnosti, temperamenta in stopnje čustvenega razvoja. Pogojeno je tudi s tem, ali je družbeno, kulturno in razvojno sprejemljivo.

Vedenje je problematično, kadar ne dosega pričakovanj družine ali družbe in je moteče. Res je sicer, da ima vsak otrok občasno čustvene in vedenjske probleme – enako kot vsak odrasel človek. Skrajna čustva, prepiri, muhavost ... vse to so sestavni del odraščanja in se lahko v posebnih okoliščinah (smrt bližnjega, selitev …) celo zaostrijo, vendar so praviloma prehodne narave in sčasoma izzvenijo. Težava nastane, če trajajo dalj časa ali se poglobijo. Otrokovo nenormalno vedenje ovira dnevno funkcioniranje (njega in/ali celotne družine), zaznamujejo ga lahko simptomi agresije (do sebe ali drugih), tesnobe, depresije, motnje hranjenja, krutost do živali ali ljudi, vandalizem itn.

Pomembno je, da posvečamo pozornost vedenju, ki je zunaj normalnih razvojnih mejnikov, primernih otrokovi starosti. Če njegovo vedenje od njih izrazito odstopa, vemo, da je nekaj narobe.
 
Preprostega pravila, s pomočjo katerega bi razmejili normalno vedenje od nenormalnega, preprosto ni. Da otrokov čustveni in/ali vedenjski razvoj ni tam, kjer bi moral biti, se začnemo zavedati postopno. Pri tem si lahko pomagamo z naslednjimi merili:

  • Trajanje problematičnega vedenja: vleče se predolgo in ni znakov, da bi otrok napredoval na naslednjo razvojno in vedenjsko stopnjo.
  • Intenzivnost problematičnega vedenja: nihanje razpoloženja je za otroka normalno. Ni pa normalno, če so nihanja skrajna in v starših vzbujajo občutek, da morajo posredovati. Posebno pozornost moramo namenjati oblikam vedenja, ki izražajo občutke obupa ali nemoči – pomanjkanju zanimanja za družino, prijatelje, šolo in druge dejavnosti, v katerih naj bi otrok sicer užival, in vedenju, s katerim otrok ogroža sebe in/ali druge,
  • Otrokova starost: do številnih problemov, ki nastopijo v zgodnjem otroštvu, pride na prelomih razvojnih faz, čeprav vsi otroci pri določeni starosti ne dosežejo istih mejnikov. Zaskrbljujoči so skrajni odkloni od vedenja, ki naj bi bilo starosti primerno,
  • Otrokov temperament: če želimo vsaj delno razumeti vzgibe za otrokovo vedenje, moramo razumeti, da se različni otroci v različnih situacijah različno obnašajo. Temperament se odraža v konsistentnosti posameznikovega odzivanja v podobnih situacijah. Če poznamo in razumemo otrokov temperament, se lahko vnaprej izognemo hudi krvi zaradi obnašanja, ki je za določen temperament običajno, oziroma predvidimo težave, še preden nastopijo.
Na otrokovo vedenje lahko vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki, denimo zdravstvene težave, težave v šoli, spremembe v družini. Problematično vedenje je lahko tudi posledica pretiranih pričakovanj staršev, za katera se otrok boji, da jih ne bo izpolnil. Na frustracije, ki jih pri tem doživlja se utegne odzvati z agresijo, zavračanjem hrane ali celo z močenjem postelje. Oblika nadzora nad situacijo so lahko tudi nasilna dejanja, s katerimi otrok želi vzbuditi pozornost.
 

Jezni otroci

Primarno čustvo, ki pogosto vpliva na otrokovo vedenje, je jeza. Določena mera jeze je normalna in celo zdrava, čezmerna jeza, uporabljana na negativen način, pa sporoča, da ima otrok čustvene težave. Naš cilj torej ne sme biti zatreti jezo, saj tako problemu ne bomo prišli do dna. Otroku pustimo, da izrazi, kar čuti, nato pa mu pomagajmo jezo preusmeriti h konstruktivni rešitvi.
 
Ena od pojavnih oblik jeze je agresivnost. Z njeno pomočjo se otrok spopada s stresom. V hujših primerih lahko agresivnost pripelje do poškodb (udarci, grizenje …) ali poskusa poškodovanja lastnine. Če naj se učinkovito odzovemo na takšno vedenje, moramo vsaj približno vedeti, kaj je povzročilo izbruh: strah, bolečina, frustracija, razočaranje, ljubosumnost, šibko samospoštovanje, občutek, da mu bo spodletelo, izoliranost, situacije, zaradi katerih otrok čuti tesnobo, ker nad njimi nima nadzora (ločitev staršev, selitev, družinske težave …). Povezuje se z občutki odvisnosti, žalosti in depresije. Zanimivo je, da sta v otroštvu jeza in žalost tesno povezani; kar odrasli izkusimo kot žalost, je pri otrocih pogosto jeza.
 
Kadar imamo opraviti z jeznimi otroki, mora naša dejanja motivirati potreba po zaščiti, ne pa kazni. Otroku pokažemo, da sprejemamo njegove občutke, in mu povemo, kako bi jih lahko drugače izrazil. Na primer:"Naj ti povem, kaj bi v takem položaju storili drugi otroci." Otroka moramo naučiti sprejemljivih oblik spopadanja s težavnimi situacijami ter jezo namesto v pesti prenesti v besede. Znati jim moramo tudi povedati, kaj od njih pričakujemo. V nasprotju s splošnim prepričanjem kazen še zdaleč ni najučinkovitejši način, kako otroku sporočiti svoja pričakovanja. Nasprotno; dobra vzgoja je kombinacija empatije, komunikacije in potrpežljivosti.
Članek se nadaljuje »