Otroci, ki imajo težave z učenjem

(Foto: Jupiterimages)

O učnih težavah (motnje učenja) govorimo, kadar obstaja izrazit razkorak med potencialom za učenje in tem, kar se otrok dejansko nauči. Otrok z motnjo učenja se ne more bolj potruditi, biti bolj pozoren ali sam od sebe povečati svojo motiviranost, marveč pri tem potrebuje pomoč.

Za motnje učenja je "kriv" del možganov, ki vpliva na to, kako otrok sprejema, procesira in komunicira informacije. Otroci z motnjami učenja imajo težave pri procesiranju senzornih informacij, ker stvari vidijo, slišijo in razumejo drugače. Razlogi za motnje učenja so lahko tudi zdravstvene narave ali dedni. Zanimivo je, da so težave z učenjem pogostejše pri dečkih, poudariti pa velja, da motnje učenja niso povezane z umsko zaostalostjo in tudi ne z inteligenco.

Opozorilni znaki

Osnovna lastnost motnje učenja je znaten razkorak med otrokovimi dosežki na enem ali več področjih ter njegovo splošno inteligenco. Sicer pa je za motnje učenja značilna vrsta simptomov. Ti obsegajo težave z branjem, matematiko, razumevanjem, s pisanjem, z izgovarjavo … Z motnjami učenja so povezane tudi hiperaktivnost ter motnje koncentracije in koordinacije zaznav. Izrazite so težave z zbranostjo (otrok iz kopice informacij težko izlušči pomembne, težko je pri miru, težko se spopada z več sočasnimi dejavnostmi, slabo sledi navodilom …).

Med simptomi, ki so pogosto povezani z motnjami učenja, so tudi:
  • motorične težave: težave z gibanjem in s koordinacijo, bodisi pri pisanju ali športu,
  • težave z dejavnostmi, ki obsegajo koordinacijo rok in oči: denimo držanje peresa ali zapiranje gumbov na srajci,
  • težave z jezikom: težave z razumevanjem ali izgovarjavo, slaba zmožnost obnavljanja zgodb ali razumevanja pomena besed, navodil …
  • težave z branjem: otrok težko razume odnos med zvoki, črkami in besedami, nezmožen je povzeti pomen prebranih besed, fraz in odstavkov, njegov besedni zaklad je siromašen, bere počasi in zatikajoče,
  • težave s pisanjem: grda in nekonsistentna pisava, slaba organiziranost pisanja,
  • težave z vizualnim procesiranjem: nezaznavanje rahlih razlik v oblikah, preskakovanje besed in vrstic, napačno zaznavanje razdalje ali globine …
  • težave pri razumevanju časovnih konceptov,
  • neorganizirano razmišljanje,
  • impulzivno vedenje,
  • slabi odnosi z vrstniki,
  • splošna nerodnost …

Kako naj se odzovejo starši

Seveda nimajo vsi otroci z motnjami učenja vseh naštetih simptomov, poleg tega število simptomov pri posameznem otroku tudi ni kazalnik tega, ali je motnja učenja resna ali mila. Pomembno je ukrepati, če gre za kronično vedenje.
Vsakič, ko odkrijemo, da je otrok na poti k uspehu naletel na težave, se s tem težko sprijaznimo. Toda naj ima naš otrok motnjo učenja ali ne, si zapomnimo: to, kako se obnašamo, in to, kako ravnamo, najbolj vpliva na njegove možnosti, da uspe. Vsakdo med nami kdaj naleti na ovire; pomembno je, da otroku pokažemo, kako naj se z njimi spopade. Tako pridobi samozavest in (za)upanje, da lahko stvari spremeni.

Ne dovolite, da bi vas otrokova motnja prestrašila. Sprejmite ga takšnega, kot je, skupaj z njegovimi potenciali za rast in razvoj. Vaša pričakovanja naj bodo stvarna; podpirajte ga ter mu pomagajte graditi samozavest in samozaupanje. Naj vas šolska birokracija ne odvrne od tega, kar je res pomembno – da otroku dajete brezpogojno ljubezen ter moralno in čustveno podporo. Motnji učenja se približajte z optimizmom, s trdim delom in s kančkom humorja, da bo tudi otrok v problemu videl izziv in se z njim laže spopadal. Hkrati spodbujajte njegove prednosti in zanimanja: te naj uporablja kot nadomestek za svoje šibke točke. Za vsak dosežek ga nagradite s pohvalo, trud pa pospremite s toplimi besedami in z nasmehi.

Če ocenite, da je vendarle prehudo, je vselej na voljo strokovna pomoč. Z motnjami učenja se ukvarjajo različni strokovnjaki: šolski psihologi, razvojni psihologi, nevropsihologi, pedologi in drugi.
Članek se nadaljuje »