Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kakšna je resnica o laži

(Foto: Shutterstock)

Če se vam zdi postavljanje laži na piedestal pretirano ali celo neprimerno, je skrajni čas, da vam razkrijemo vso resnico o laži. Znanstvene raziskave vedenjskih psihologov, psihiatrov, vzgojiteljev, teologov, preučevalcev morale in sociologov pričajo, da se običajen človek zlaže povprečno dvestokrat na dan. Moški lažejo veliko raje in pogosteje od žensk, saj si želijo z zabrisano, olepšano in prirejeno resnico (lažjo) povečati veljavo, izboljšati imidž, uspeti pri nasprotnem spolu, zabrisati svoje napake in slabosti ter požlahtniti mnenje, ki ga ima o njih ožja in širša okolica.

Prisiljeni »dobro jutro«

Ste se danes že srečali ali celo ukvarjali z lažjo? Ne? Ste prepričani, da se res še niste zlagali? Veliko bolj verjetno je, da ste se, ne da bi se tega zavedali ali sramovali in se obremenjevali. Zjutraj ste bržčas komu povsem prisiljeno in neiskreno sladko rekli "Dober dan", čeprav vas njegov današnji dan sploh ne zanima, ali pa ste mu potiho celo želeli neuspeh, smolo in nesrečo.

No, vidite, tako začne človek lagati in se pretvarjati takoj, ko stopi v dvigalo oziroma na ulico, marsikdaj že veliko prej -- brž ko odpre oči in začuti poleg sebe smrčečega, zavaljenega partnerja, ki mu po možnosti zaudarja iz ust, nog ali izpod pazduhe. Takrat bi najraje zajeli sapo in ga prevalili iz postelje na balkon, kjer bi se lahko prezračil, vi pa pošteno zadihali in si razbremenili ušesa -- a se zadržite in premagate odpor ter mu s prisiljenim nasmehom voščite dobro jutro ter ga pobarate, kako je spal.

Zaradi ljubega miru se morda celo odločite za jutranjo telovadbo v dvoje (in pri tem zaprtih oči sanjarite o Bradu Pittu ali Cindy Crawford). Potem bolj ali manj spretno lažete domačim vse do odhoda v službo ali v šolo; svojim najdražjim še zadnjič postrežete z lažjo, ko se na pragu poslovite z obljubo in zagotovilom, da boste opravili vse svoje dolžnosti, izpolnili dogovorjene obveznosti in se pravočasno vrnili domov. Ko vas v službi kolega vpraša, kako ste se imeli čez vikend/praznike, mu navdušeno odgovorite "Prima!", pri tem pa kar gorite od besa na taščo, ki vam je s svojo navzočnostjo pokvarila konec tedna, na otroke, ki so vas obremenili s skrbmi, na partnerja, ki vas je zamoril, ali na obrtnika, ki vas je z nezanesljivostjo še enkrat spravil ob živce.

… in tako naprej

Tudi šefu, ki vas pobara, kako napreduje zahteven projekt, ki naj bi ga dokončali in oddali do poldneva, se nasmehnete in mu postrežete z lažjo, pri čemer trepetate od strahu, kako se bo odzval na vašo zamudo, in se zgrozite ob misli, da bo morda celo odkril vašo nesposobnost. Tajnici predstavljate svoje delo kot najpomembnejše na svetu, obenem pa skrbno negujete brezhiben videz, ki naj bi prikril resnično podobo vašega jaza. Domačim se hvalite s poslovnimi uspehi, pri tem pa strahoma upate, da vas predstojnik ne bo premestil na nižji položaj. Kolegici iz sosednje sobe pohvalite novo pričesko, pri sebi pa ugotavljate, da je hecna kot oskubljena kura. Šefinji se prikupite s komplimentom o njeni vitkosti, čeprav se je čez počitnice spet nesramno zredila, postarala in zanemarila. Tastu dajete komplimente za igranje tenisa, čeprav bi mu od nezadovoljstva najraje vrgli lopar v glavo -- in še in še. Sicer vljudno in taktno, a vendar neiskreno (milo rečeno: zlagano).


Greh ali ne?

So take in podobne laži prekršek in greh ali ne? Praviloma ne, zlasti kadar z njimi nikomur ne škodite in nikogar ne prizadenete, vendar jih ni mogoče šteti za odkritost in resnico. Sem in tja jih mogoče razumeti kot vsakdanjo diplomacijo. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem laži, upravičeno trdijo, da se človek v svojem življenju veliko bolj intenzivno, zavzeto in navdušeno ukvarja z lažjo kot z resnico. Pričujoča trditev se nanaša tudi na laži, ki jih človek dopoveduje samemu sebi (pogosto mu pomagajo preživeti krizo in se izkopati iz težav), kakršna je denimo: "Seveda sem najlepši, najboljši, najbolj sposoben in sploh naj, zato so mi nevoščljivi in me ne marajo. Radi bi mi stopili na prste, me zatrli in onemogočili ... Hočejo me spraviti na svojo raven in me uničiti. Komaj čakajo, da mi zagrenijo življenje."

Večina laži izvira iz pretirane vljudnosti, strahu, negotovosti in kvazi dobre vzgoje, ki človeku ne dovolijo, da bi koga prizadel ali mu povzročil skrbi in se mu s tem zameril.
"O, kako je dobro," pravi mož ženi, ko okuša njeno neprebavljivo ponesrečeno kosilo. "Ta obleka ti imenitno pristaja," ji pred večerno slovesnostjo reče v strahu, da se bo odločila za nakup nove garderobe in prizadela družinski proračun.

"Jutri te pokličem," obljubi ob slovesu fant dekletu, čeprav ve, da ne bo nikoli več zavrtel njene številke, ker mu preprosto ne ugaja (žal ne premore dovolj poguma, da bi ji to vsaj nakazal, kaj šele povedal, zato upa, da bo prej ali slej sama spoznala resnico).

Nekatere laži so celo koristne. Na primer tiste, s katerimi zdravnik pomiri prestrašenega pacienta, odvetnik po krivem obtoženega, učiteljica učenca, ki dvomi v svoje sposobnosti, predstojnik podrejenega, ki se mu godi krivica, ki jo namerava čimbolj elegantno popraviti, ne da bi ga s tem prizadel ...


Koristna laž

Priznani dunajski sociolog, prof. Peter Stiegnitz, poudarja, da je človek dolžan lagati, oziroma se diplomatsko izogniti resnici vselej, ko bi z njo povzročil občutno škodo, zlasti če bi bila večja od moralne oporečnosti laži oziroma neresnice. Strokovnjaki z Inštituta za raziskovanje in mentiološke študije (mentiologija je veda o laži) trdijo, da so ljudje, ki so preveč neposredni in resnicoljubni, v svoji okolici zelo nepriljubljeni in nezaželeni, pogosto celo osovraženi. Če bi si vsi po vrsti povedali v obraz vso resnico, bi kmalu uničili in pretrgali vse medsebojne odnose. Zemlja bi se spremenila v planet nasprotovanja, nenaklonjenosti, sovraštva, zavisti, obračunavanja in nasilja.

Vsekakor med spoloma obstajajo pomembne mentiološke razlike. Moški se zlaže približno 220-krat na dan, predvsem v zasebnih zadevah (želi se izogniti sporom, nesoglasjem, nasprotovanju, nesporazumom, kompleksnim problemom in zapletenim medsebojnim odnosom, obenem pa povečati svoj ugled, veljavo in imidž), ženske pa kakih 180-krat, predvsem iz dobrote, prijaznosti in naklonjenosti (ko tolažijo, spodbujajo, razvajajo in mirijo, želijo motivirati in pohvaliti -- predvsem pa nočejo z resnico nikogar onemogočiti, ponižati, užaliti, prestrašiti, šokirati, zavrniti ali prizadeti).

Kako ugotovimo laž?

Strokovnjaki in poznavalci razmer trdijo, da je mogoče s kančkom psihološke spretnosti in natančnega opazovanja zanesljivo ugotoviti, kdaj človek laže. V sproščenem, pretežno resničnem pogovoru je človekova mimika živahna, dinamična in spremenljiva, pri lažnivcu pa obraz refleksno dobi podobo maske; mimika je nenaravna in minimalna ali je skorajda ni.

Laganje je povezano tudi z dvigovanjem glasu -- glas je višji in bolj cvileč oziroma piskajoč. Človek v želji, da bi na sogovornika deloval čimbolj verodostojno in prepričljivo, govori hitreje, zložneje in glasneje. Spretni in izurjeni lažnivci se običajno nadzirajo in skušajo čimbolje odigrati vlogo, kar je dokaj naporno početje. Tudi kretnje, ki so v sproščenem pogovoru tekoče, spontane, prikupne, skladne in mehke, postanejo zavrte, toge in zadržane, pogosto celo neusklajene in prisiljene.

Dobri igralci in prevejani lažnivci se raje popolnoma umirijo in pri sporočanju neresnice sploh ne uporabljajo kretenj. Lažnivčevo govorjenje se spremeni. Hitro postane pretirano izumetničeno, hitro, glasno, s preveč poudarki, nerazumljivo ali celo nesmiselno; lažnivec se izgublja v nepotrebnih podrobnostih in zatrjevanju oziroma ponavljanju. Sumljivo je tudi pretirano priseganje in obljubljanje.


Laž povzroča stres

Laž, tako kot sleherno drugo zavajanje in sleparjenje, predstavlja stres za telo. Moški pogosteje zapadajo v tovrsten stres, obenem pa so bolj nespretni in se iz njega težje izvlečejo. Zakaj?

Znanstveniki menijo, da moški, čeprav lažejo raje in pogosteje od žensk, ne znajo lagati tako spretno in učinkovito. Priznana nemška psihologinja in mentiologinja, prof. Estera Holtmanspoetter, meni, da se moški zavedajo te nespretnosti oziroma slabosti, zato skušajo sleherno laž podkrepiti z množico spremljajočih trditev, dokazov, izgovorov in argumentov, v katere se pogosto zapletejo, in to povsem po nepotrebnem.

Moški preprosto niso tako prefinjeni kot ženske, ki najpogosteje lažejo glede telesne teže (84 %), zamujanja (66 %), orgazma (58 %), denarja, porabljenega za nakupe (55 %), starosti (54 %), ljubezni (rečejo 'da ', mislijo pa si 'ne, nikakor', 52 %), zvestobe partnerju (51 %), ocenah svojih otrok (33 %), številu pokajenih cigaret (31 %), svojem ali partnerjevem socialnem statusu in osebnem dohodku (29 %) in zaposlitvi (28%).

Moški se največkrat zatečejo k laži, kadar gre za zvestobo partnerici (82 %), v ljubezni (rečejo 'da', mislijo pa si 'ne' 79 %), dohodek (71 %), zamujanje (67 %), cene kupljenega blaga (49 %), telesno višino (48 %), telesno težo (25 %), ocene svojih otrok (19 %), število pokajenih cigaret (15 %) in orgazem (3 %).
Zanimivo je, da velja nežnejši spol za boljše detektorje laži kot predstavniki močnejšega spola. Tako ženske v 75 % odkrijejo lažnivca (zlasti če gre za partnerja), moški pa ga identificirajo le v 25 % .

Naj živi laž

Toliko o laži, ki predstavlja pomemben, pogosto celo neizogiben element medčloveških odnosov. Ko se boste naslednjič odločili za interpretacijo zabrisane oziroma prirejene resnice, ne pozabite, da potrebuje dober lažnivec zvrhano mero ustvarjalnosti, domišljije, vizije, utopije in samozavesti, povrhu pa še kanček drznosti, podjetnosti in dobrega spomina.

Kljub temu vas to ne sme odvrniti od spretnega in neškodljivega operiranja z resnico, po pomoti tudi z neresnico oziroma lažjo, zlasti v poslu, ki je po mnenju priznanega ameriškega strokovnjaka za psihologijo menedžmenta lahko pošten in korekten kljub kančku neresnice, če hočete tudi poslovne laži (ta lahko pogosto celo pripomore k pospešitvi in boljšemu izidu poslovnih dogajanj). Navsezadnje je bistvo uspeha v tem, da skušamo sogovornika najprej prepričati, da smo pripravljeni in sposobni uresničiti njegove sanje, nato pa moramo to seveda brezkompromisno uresničiti.

Vas je med branjem tega razmišljanja morda obšla želja, da bi odslej operirali le z resnico? V presojo vam za konec ponujamo še iskrico znamenitega francoskega misleca Edmonda Jalouxa, ki je zapisal nekako takole:
»Iluzije nam pomagajo živeti in uživati življenje, zato jih moramo spoštovati pri drugih in tudi pri sebi. Človeku, ki bi spoznal, doumel in sprejel vso resnico, ne bi preostalo ničesar drugega, kot da sede na rob ceste in joče vse do smrti ...«

Naj živi laž - čeprav v senci resnice!

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

laž , laganje , lažnivec , resnica , medosebni odnosi , neiskrenost , medčloveški odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.